
Mudurnu in Göynük sta dva mirna mesteca v Bolu.
Dve majhni občini, Mudurnu in Göynük, se nahajata v gozdnatih gorah na jugozahodu Boluja in ohranjata najbolj ohranjeno tradicionalno podobo te regije.
Vodniki po kulturi in umetnosti, priporočila dogodkov in zgodbe iz mesta.

Dve majhni občini, Mudurnu in Göynük, se nahajata v gozdnatih gorah na jugozahodu Boluja in ohranjata najbolj ohranjeno tradicionalno podobo te regije.

Mengen, majhna občina, ki se nahaja severno od Boluja, med gozdnatimi hribi, je eno od redkih krajev v Turčiji, kjer je ime skoraj sinonimno za določeno poklicno dejavnost.

Ne katero pot izberete za prihod v Zonguldak, prvo stvar, ki jo mesto sporoči, je, da ste mladi.

Ob koncu poletja, ko se nekdo potuje v Maniso, poteka skozi kilometre dolge vrste vinskih trt v dolini Gediz. Od sredine avgusta do začetka septembra lahko na vinskih trtah opazimo žetve, prav tako pa tudi grozdje, razprostrto na ravnih površinah ob vaških območjih.

Vsako pomlad v Manisi z neba padejo majhni koščki, zaviti v barvnat papir. Ljudje dvignejo glave, razprostijo roke in vsak kos, ki pade na tla, je prežet s vzkliki navdušenja.

Občina Isparta, ki jo obiščete konec maja, vas najprej očara s svojim vonjem. V vrtovih, ki obdajajo vas, cvetijo rože, ki jih zgodaj zjutraj poberejo in destilirajo, preden se dan segreje, in tako se nad mestom razširi ta značilen vonj.

Ko se sliši beseda Isparta, se takoj spomnimo dveh stvari: vrtnic in preprog. Vrtnice napolnijo pomlad v mestu s svojim vonjem, medtem ko preproge določajo ritem življenja v domovih, delavnicah in tržnicah v preostalem delu leta.

Antakyo ne bi smelo biti opisano brez njegovih mozaikov. Te ploščice, ki so nameščene na tleh v mestu in v bližnjih vili, danes predstavljajo eno največjih zbirk mozaikov na svetu.

Obiskovalci regije Hatay jo pogosto spoznajo najprej skozi njeno kulinariko.

Za spoznavanje Elazığa je dovolj, da se usedete za njegovo mizo. Kuhinja Elazığa je bogata in tradicionalna anatolijska kuhinja, ki ponuja več kot sto petdeset različnih jedi, kot je zabeležila Uprava za kulturo in turizem občine Elazığ.

Ko se zvečer spusti nad območjem Harput, se luči središča mesta razširijo po ravnici in se začne tišina starega mesta. Ta tišina je prostor, kjer se je skozi stoletja razvijala bogata glasbena tradicija.

Ob prvi obisku mesta Diyarbakır se obiskovalec takoj opazi njegovo barvo. Zidovi, stolpi, dvoriši karavanserajev, fasade stanovanj in ulice so v odtenkih, ki se gibajo med temno sivo in črno. Ta barva se imenuje bazalt.

Obiskovalci mesta Diyarbakır ga najprej spoznajo po njegovih obzidjih, nato pa po njegovi kulinariki. Če si ogledate uradno dokumentacijo, ugotovite, da je kuhinja tega mesta več kot le vir hrane; je znanje, ki se prenaša že generacije.

Za mnoge bralce se ob besedi "Tekirdağ" najprej pojavijo misli o mesu. Vendar pa je sladka stran te regije prav tako pomembna kot njene mesne specialitete, in glavna sestavina te strani je presenetljivo sir.

Obiskovalec mesta Tekirdağ pogosto prvi vpraša: kje lahko poskusim köfte? Vprašanje je upravičeno, saj je ime tega mesta skoraj sinonim za to jed.

Tisti, ki Samsun poznajo kot obalno mesto, industrijsko in poslovno središče, pogosto ne vedo, da je to območje eno od najbolj izkopanih območej ob Črnem morju.

Ne prispete v Samsun po morju, ne po kopnem, prvi vonj, ki ga zaznate, je vonj po peki.

V gosto poseljenih četrtih Mersina in Tarsusa se dvigata dva zelena griča. Na njih rastejo borovi, potke in terase, na prvi pogled pa izgledata kot običajni parki.

Za obiskovalca, ki se prvič znajde v Mersinu, je mesto pogosto povezano z okusnim sendvičem, imenovanim "dürüm". "Tantuni" je jed, ki je tesno povezana z mestom Mersin, vendar je kulinarika tega mesta veliko bolj raznolika.

Zgodovina Anatolije, ki je zabeležena v pisnih virih, se začne v območju, kjer so živeli trgovci.

Najboljši način za spoznavanje Kayserija je skozi njegovo kulinariko. Mesto se nahaja v ravnici, ob vznožju gore Erciyes, kjer so se nekoč križale stare karavanske poti, in njegova kuhinja odraža te dve značilnosti.

Ko se sprehajate po zgodovinskih tržnicah v Gazianteppu, najprej zaslišite udar kladiva. V bližini trdnjave, v območju trgov, kovači še vedno delajo za svojimi delovnimi mizami.

Obiskovalci, ki pridejo v Gaziantep, se pogosto prvi vprašajo, kje in kaj naj bi jedli. To vprašanje ni le izraz radovednosti, temveč tudi vrata, ki se odpirajo k spoznavanju identitete tega mesta.

V Turčiji je Ezine en prvo ime, ki se pojavi, ko se govori o beli siru. To ime je ime občine, vendar je tudi zaščitena proizvodna metoda, zaščitena z zakonom.