Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Mersin Sofrası, od Tantunija do Kerebiče.

Za obiskovalca, ki se prvič znajde v Mersinu, je mesto pogosto povezano z okusnim sendvičem, imenovanim "dürüm". "Tantuni" je jed, ki je tesno povezana z mestom Mersin, vendar je kulinarika tega mesta veliko bolj raznolika.

Radar TürkiyeRadar Türkiye4 Kasım 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Mersin Sofrası, od Tantunija do Kerebiče.

V Mersin se prvič obiskovalec mesto pogosto spozna skozi "dürüm" (zavitek). "Tantuni" je jed, ki je tesno povezana z imenom tega mesta, vendar je kulinarična ponudba Mersina veliko bolj raznolika. Humus in kebab iz Tarsusa, jogurt iz kozjega mleka iz Silifke, banane iz Anamurja, aprikose in oljčno olje iz Muta ter "kavut", tradicionalna jed iz Bozyazı, so le del te bogate ponudbe. Ta članek, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo in turizem občine Mersin, se posveča kulinarični ponudbi občine, ob upoštevanju seznama geografsko zaščitenih izdelkov. Na koncu članka so nekaj priporočil za tiste, ki želijo te okuse poskusiti na pravem mestu in v pravi sezoni. Kaj pomeni geografski znak?

Geografski znak je registracija, ki ščiti ime izdelka in njegovo poreklo, to je območje, kjer je bil prideljen ali proizveden. Za pridobitev te registracije je treba dokazati, da so lastnosti izdelka posledica specifičnega okolja, zemlje, podnebja ali tradicionalnih znanj, ki so se prenašala iz roda v rod na tem območju. Na spletni strani Ministrstva za kulturo in turizem občine Mersin je seznam dvaindvajsetih registriranih izdelkov, pri čemer je za vsakega naveden datum registracije. Najstarejši zapisi na seznamu so iz leta 2003. "Mersin Cezeryesi" je bil registriran 15. januarja 2003, "Anamur muzu" (banane) pa 9. julija 2003. Najnovejši zapisi na seznamu so iz leta 2024, med njimi so "Gülnar üzümü" (grozdje) in "Anamur batırığı" (vrsta sadja). Ko preberemo seznam, opazimo, da se kulinarična ponudba občine opira na dva glavna vira: mestno kulinariko Tarsusa in Mersina ter tradicionalne jedi in običaje vasi in nomadskih skupin ob obalah Torosih. "Tantuni", mestna poslastica

Na spletni strani Ministrstva je "Mersin tantuni" registriran 21. marca 2017 in je opisan kot značilna mesna jed tega območja. Po besedili registracije je posebnost uporaba maščobnega govejega mesa in bombažnega olja. Meso se najprej očisti od žil in membran, nato nareže na kocke in kratko skuha. Nato se razporedi na veliko posodo za "tantuni", zalije s bombažnim oljem, doda rdečo mletto papriko, sumak in sol ter se na ognju praži. Ko se meso kuha, se potisne od sredine proti robu posode, kjer ostane toplo. V posodo se občasno dodaja voda, da se prepreči, da bi se posoda prižgala, in para ohranja meso toplo Pripravki "kerebiç" so po podatkih iz istega besedila prvič pripravali družine, ki so se v 40. letih prejšnjega stoletja ukvarjale s pripravo slaščic v središču mesta. Pripravljali so ga le med mesecem ramazana in ob praznikih, prodajali pa so ga na vozičkih. Sčasoma je postal priljubljen in ga pripravljajo skozi vse leto. Ena od podrobnosti, ki jo poudarja registracijsko besedilo, je, da v testu za "kerebiç" ne uporabljajo sladkorja. Sladkost izvira iz pene, ki jo dodajo tik pred postrežanjem. Recept na spletni strani opisuje tudi pripravo pene. Korenino česna pustijo čez noč v vodi, jo dolgo kuhajo in nato stepajo, dokler ne nastane pena. V receptu je tudi navedeno, da na peno posujejo cimet. "Cezerye" je sladica iz korenja.

"Cezerye" je najstarejši zapis na seznamu. Po definiciji urada je glavna sestavina rumen koren. Koren olupijo, ga skuha in narežejo, nato pa ga zmešajo s sladkorjem, glukozom in citronsko kislino, da nastane marmelada, in ga toplotno obdelajo. V tem koraku dodajo orehe, lešnike ali pistacije, odvisno od vrste. Po tem, ko se "cezerye" ohladi, ga oblikujejo. Na strani so našteti različne vrste, vključno z različicami z orehi, lešniki in pistacijami, ter tudi različice, ki so oblikovane v obliki gumbov. Na seznamu je ta sladica izpostavljena kot prvi geografski izdelek te regije.

Več kot polovica seznamu izvira iz Tarsusa, ki je sam po sebi kulinarična destinacija. "Humus" iz Tarsusa je bil registriran 1. novembra 2017. Po besedilu urada se priprava humusa v tem okraju začela že v 20. letih prejšnjega stoletja. Kuhane leče zmeljejo v bakreni posodi s pomočjo ute, dodajo tahini, limono, česen in začimbe, ter prelijejo z oljem, v katerem so segreti posušeni čili. Po želji dodajo tudi sušeno meso (pastirma) in jed postrežejo toplo. Besedilo registracije poudarja, da je tekstura, ki jo ustvari zmeljevanje leč, značilnost tega izdelka. Tahini, ki se uporablja v humusu, je narejen iz lokalnih semen, ki jih pridelujejo v regiji Çukurova. "Kebab" iz Tarsusa in "lahmacun" z lešniki iz Tarsusa sta bila registrirana istega dne, 17. septembra 1920. Kebab se pripravi z zmletjem mesa od moških ovc in maščobe od repa z dodatkom čebule, peteršilja in paprik, nato pa ga zavijejo v plitve špete Direkcija je v svojem besedilu navedla, da ima jogurt rahlo dimasto aromo, saj se kuha na ognjišču. Fermentacija poteka v glinenih posodah, imenovanih "çingil" v tej regiji, in jogurt se prodaja v enakih posodah. "Bozyazı Kavutu" je tradicionalna jed, ki se pripravlja z zdrobljenim grenivko, sezamom, arašidi in "akdari" (vrsta lokalne žitarovine) in se ne kuha. Po besedilu se je v preteklosti "kavut" prevažalo na dolgih potovanjih, med selitvami v gorice in pri pastirjih, zato se v tej regiji imenuje tudi "pastirski slaščič". Ne dodaja se mu sladkorja, sladkost pa izvira iz sadja. "Anamur Batırığı" pa se pripravlja z drobno bulgurjem, arašidi, sezamom, suho paradižko in koncentratom paradižnika. Pri tem izdelku se ne uporablja tahina, temveč se pripravi pasta iz arašidov in sezama. Del ga je treba stiskati ročno, da se oblikujejo "köfte" (mesne kroglice), preostanek pa se ohladi z vodo in se zaužije z zelenjavo. Sadovnjaki

Blaga obala regije Mersin se odraža tudi v lokalnih sadnih pridelkih. "Anamur banana" in "Erdemli banana" sta posebej omenjeni. Sezona za trganje "Anamur banane" se začne oktobra in traja do konca marca. Sezona za trganje "Erdemli limone" se začne v začetku novembra in traja do februarja. "Mut kajsija" je sorta, primerna za uživanje svežo, in registrirano besedilo poudarja, da ima rdečo barvo, trdo meso in je primerna za transport. V opisu "Mut olivnega olja" je omenjeno tudi olivno drevo, ki je staro 1300 let in je registrirano kot spomenik narave. "Gezende sliva" raste ob reki Göksu in je zgodnja, zelena sorta. "Gülnar grozdje" pa je majhna, brezkoščična, suha sorta grozdja, ki raste v nekaj vaseh te občine. "Silifke jagode" rastejo na apnenčastih tleh delta reke Göksu. Sezonski koledar

Na podlagi tega seznama je enostavno načrtovati potovanje. Po registriranih opisih se sezona za trganje "Erdemli limon" prične novembra in traja do februarja, medtem ko se sezona za trganje "Anamur banane" začne oktobra in traja do konca marca, kar pomeni, da je to sezona za obalna sadovnjake v zimskem času. "Gezende sliva" se trga zgodaj, saj se drevesa prebudijo že zgodaj spomladi. "Kerebič" pa, kot je navedeno v opisu direktorija, proizvaja v vseh dvanajstih mesecih leta. "Şalgam" Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar