Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Mesto Diyarbakır, znano po bazaltu.

Ob prvi obisku mesta Diyarbakır se obiskovalec takoj opazi njegovo barvo. Zidovi, stolpi, dvoriši karavanserajev, fasade stanovanj in ulice so v odtenkih, ki se gibajo med temno sivo in črno. Ta barva se imenuje bazalt.

Radar TürkiyeRadar Türkiye4 Kasım 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Mesto Diyarbakır, znano po bazaltu.

V Diyarbakıru prvič obiskujoča oseba hitro opazi barvo mesta. Zidovi, stolpi, dvoriščna poslopja, fasade in ulice so v odtenkih temno sive do črne. Ta barva je bazalt. Študija Emine Ekinci Dağtekin z Fakultete za arhitekturo univerze Dicle, objavljena leta 2018, opisuje, kako je bazalt prevladujoč material, ki je prisoten povsod, od zunanjih zidov do ozkih ulic, od monumentalnih zgradb do hiš z notranjimi dvorišči, in kako je tradicionalna arhitektura tega mesta zgrajena iz tega kamna. Ta članek opisuje, od kje izvira ta kamen, kako je obdelan in kje in kako ga lahko danes vidimo v mestu.

Darilo Karacadağ:
Kamen za Diyarbakır ni bil prinesen od daleč; mesto je že postavljeno na njem. Po informacijah, ki jih je posredovala Dağtekin, bazaltni lav iz Karacadağ, ki se nahaja na jugozahodu mesta, je debel približno 80 metrov in se razprostira na obsežnem območju. Karacadağ, vulkanski kompleks, ki je začel izbruhniti pred približno 11 milijoni let, je ob približevanju reki Dicle oblikoval ravnico, na kateri je bilo zgrajeno mesto Diyarbakır. Ista študija navaja, da je na strmih pobočjih pod zunanjimi zidovi, ki gledajo proti reki Dicle, mogoče opaziti bazaltne razpoke zaradi ohlajanja, in da so kamni za gradnjo zunanjih zidov bili prevažani iz bližnjih krajev. Vulkani izvor Karacadağ se kaže ne le v zgradbah, temveč tudi v zemlji. Registracijski dokument TÜRKPATENT za riž Karacadağ opisuje, da je zemlja v tem območju sestavljena iz vulkanskih usedlin in da je površina prekrita z različnimi velikostmi kamnov. Torej, ista gora določa tako zunanje stene mesta kot tudi zemljo okoliških polj.

Lastnosti bazalta:
Po informacijah, ki jih je zbrala Dağtekin, je bazalt v Diyarbakıru temno sive in črne barve, ne vpija vode ter je zelo odporen na zmrzal, udarce in trenje. Kamen obstaja v dveh različnih strukturah: porozni in neporozni. Študija Gülin Payaslı Oğuz in Fatma Meral Halifeoğlu z univerze Dicle iz leta 2017 navaja, da so mojstri te dve vrsti kamna imenovali "mali" in "veliki". Porozni "mali" kamen je lažji za obdelavo, neporozni "veliki" kamen pa je težji za obdelavo, vendar je bolj trden. Ta razlika je določala, kje se je kamen uporabljal. Ista študija navaja, da so nosilni elementi, kot so stene, loki, stebri in stebri, izdelani iz neporoznega bazalta, Evliya Čelebi je zapisal, da je trdnjava in druge zgradbe zgrajene iz črne, trde kamnite. Mesto je bilo znano kot Kara Amid. Ograje so največji primer tega kamna. Po informacijah, ki jih je posredovalo Ministrstvo za kulturo in turizem province Diyarbakır, je trdnjava Diyarbakır sestavljena iz dveh delov: notranje in zunanje. Čeprav različni viri navajajo različne datume gradnje, večina se strinja, da je gradnja potekala sredi 4. stoletja. Obod ograje je dolg približno 5.200 metrov, skupna dolžina, vključno z notranjo trdnjavo, pa doseže približno 5.800 metrov. Na zunanjih obzidjih je 82 stolpov, na notranji trdnjavi pa 19. Po istih informacijah je višina stolpov in obzidja med 8 in 22 metrov, debelina pa med 1,40 in 5 metrov. Najdebelejši stolpi so na severni in zahodni strani. Ograja ima štiri glavne vhode: severni vhod vodi proti gori, zahodni proti Urfi, južni proti Mardinu, vzhodni pa proti novem mestu. Dağtekin piše, da je uporaba bazalta pri gradnji ograje ključna značilnost, ki je bila poudarjena v postopku vključitve na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Po informacijah, ki jih je objavila guvernatura Diyarbakır, sta ograja in vrtovi Hevsel leta 2015 vključeni na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.

Kako je bil kamen uporabljen:

Bazalt je zelo trd kamen, ki ga je težko obdelati. Študija navaja, da so bile starejše zgradbe znotraj ograje zgrajene s tehniko polaganja kamnov od temelja do strehe, pri čemer so bili kamni različnih oblik – gladki, grobi, lomljeni – polagani v zaporedju, da bi ustvarili močno strukturo. Kamni so bili pogosto polagani tako, da so bili njihove površine gladke in tesno povezani, da med njimi ni bilo vidno malte. Eden najboljših primerov te obrti je most Dicle. Ta zgradba, znana tudi kot most z desetimi loki, je dolga približno 180 metrov in široka 7-8 metrov. Njenega polnila je sestavljena iz lomljenih kamnov, povezanih z apnenčasto malto, medtem ko je njena površina obložena s polnimi bazaltnimi kamni, ki so bili polagani v zaporedju. Po napisu na južni strani je bil most zgrajen v obdobju Mervanoğulları leta 1064-65, vendar menijo raziskovalci, da je napis v resnosti namenjen popravilu in da je struktura starejša. Če pogledate na temelje mostu, boste opazili, kako so različno veliki kamni povezani drug z drugim.

Črna in bela:

Kamn Ta dva dvora omogočata vpogled v kamnite pasove, kar je najboljši način za razumevanje vpliva črne in bele kombinacije. "Cas" je okrasni material, ki se uporablja za okrasitev kamna.

Ker je bazalt trd material, je rezkanje okrasnih elementov zahtevno, zato so mojstri iz Diyarbakıra fasade bogatili na drug način. Po mnenju Payaslı Oğuz in Halifeoğlu se pri gradnji sten uporablja malta, ki vsebuje apno, bazaltni prah, ulomljene opeke, seno in sol. Za ustvarjanje učinka fug se uporablja malta, ki se pripravi z dodajanjem jajčnih beljakov v apno, imenovano "cas". Okrasitev s "cas" je bogatila fasade dvorišč. Inventurni zapis na spletni strani Kulturni portal navaja, da so na vseh zunanjih stenah vile Cemil Paşa prisotni okrasni elementi "cas", včasih pa tudi motivi življenjskega drevesa in tulipanov. Svetli vzorci na temnem kamnu takoj olajšajo težo bazalta. Ko stojite v dvorišču in se natančno ogledate stene, lahko opazite, kako ti vzorci obkrožajo kamnite fuge. Dvoršče in običajna uporaba bazalta

Bazalt se uporablja ne le pri monumentalnih zgradbah, tempači tudi pri domovih. Po podatkih Payaslı Oğuz in Halifeoğlu, organizacija za ohranjanje kulturne dediščine Diyarbakıra je registrirala 446 tradicionalnih hiš. Te hiše so zunaj zaprte in usmerjene v notranjost. Okoli štiri kvadratne dvorišče se nahajajo sobe, verande, kuhinje in shrambe; tla dvorišča so običajno tlakovana z poroznim bazaltom, v sredini pa pogosto najdemo bazen. Po isti študiji so prostori okoli dvorišča prilagojeni letnim časom. Zaradi vročih poletij so sobe v severnem delu hiše, ki je namenjen poletnem bivanju, visoko in z veliko okni; ta del predstavlja najbogatejši del fasade hiše. Glavni nosilni zidovi so zgrajeni iz bazalta, zgornji del pa je zaključen z zemljo, ki je položena na lesene tramove. V kletnih prostorih nekaterih hiš se nahajajo sobe z bazeni, imenovanimi "serdap", ki so namenjene poletnemu bivanju. Ta ureditev je danes najbolje vidna v vili Cemil Paşa. Po inventurnem zapisu na spletni strani Kulturni portal je vila zgrajena leta 1887 iz obdelanega bazalta. Študija, objavljena leta 2022 v reviji "Elektronik Sosyal Bilimler Dergisi", navaja, da vila ima skupno 42 sob, razdeljenih na odseka za moške in ženske, ter dva ločena dvorišča, in je edina stavba v Diyarbakıru, kjer sta odseka za moške in ženske ohranj Začnite ob obzidju v bližini vrat Güne Dağ ali Mardin in opazujte različne debeline sten obrambnih stolpov. Nato vstopite v notranjost obzidja in si oglejte notranje dvorišče palače Hasan Paşa, kjer lahko opazujete vzorce v črno-beli kombinaciji. V palači Cemil Paşa si oglejte ureditev dvorišča, okrasne elemente in porozne kamne. Dan zaključite ob izhodu iz vrat Mardin in spustu do mostu Dicle; obvečer se barva bazalta zdi toplejša. Kamen se poleti v polni zorni uri močno segreje, zato izberite obisk zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Ne pozabite preveriti ur in dni, ko so muzej in palače odprti, na uradnih spletnih straneh.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar