Vodniki po kulturi in umetnosti, priporočila dogodkov in zgodbe iz mesta.
Rečka Akarçay se ne izliva v morje. Izvira v višjih predelih na zahodu mesta Afyonkarahisar, teče skozi središče mesta, nato se obrne proti vzhodu, prečka obsežno ravnico in svojo pot konča v jezeru Eber, med mestoma Bolvadin in Çay.
Vsak, ki obišče Afyonkarahisar, se ga najprej spomni po okusu, ki ga pusti v ustih.
Tisti, ki Adano pozna le po kebabih, vročini in širokih ulicah, se bo soočil s povsem drugačno mestno sliko, če se bo od zahodnega konca mostu Taşköprü odpravil le nekaj korakov navzgor.
Potovanje iz Adane proti severu, v smeri Pozantı, potnikom omogoča, da na določenem mestu opazijo, kako se gorovje Toros dviguje kot stena.
V Adani je hrana več kot le obrok; je navada, ki določa ritem dneva.
Med sprehodom po dolinah Kapadokije boste zagotovo opazili majhne luknjice, ki so v vrstah na strmih obeh straneh, pri nekaterih pa so okoli njih narisane rdeče in bele črte. To niso okna hiš, ampak vhodovi za golobe.
Reka Kızılırmak, kot najdaljša reka Turčije, mesto Avanos deli na dva dela, od vzhoda proti zahodu. Ime mesta in obrt, s katerim se prebivalci ukvarjajo, sta tesno povezana s to reko.
Vsak, ki prvič obišče Kapadokijo, zastavi isto vprašanje: Kako so nastali ti kamniti "glavniki", te vitke stolpce s temnimi "klobuki" na vrhu? Odgovor se skriva v dveh različnih zgodbah, ki se raztezajo čez milijone let, ne v enem samem dogodku.
Reka Sakarya in pokrajina Sakarya nosita isto ime, kar ni naključje. Reka izvira v bližini občine Çifteler, v bližini mesta Eskişehir, poteka skozi notranjo Anatolijo, naredi velik obroč in se nato usmeri proti severu, kjer se izliva v Črno morje.
Za nekoga, ki prihaja v Sakaryo iz Istanbul, je pogosto prvi postanek prijeten obrok. Ta regija se nahaja na mestu, kjer se srečajo ravnice, ki jih napaja nanosi reke Sakarya, gozdnata območja in obala Črnega morja.
Ko stojite pred vitrino v Eskişehirju in opazujete prizor obiranja grozdja, izrezan v belo kamnito ploščo, v resnici opazujete material, katerega kvalitete se ne najde nikjer drugje na svetu.
Eskişehir je eno od redkih turških mest, do katerega se lahko pride z vlakom in jo raziskujete peš.
Zima v Ankari je resnična zima. Po meritvah, ki jih Državna meteorološka služba zbira že od leta 1927, je povprečna temperatura v januarju v mestu le malo nad ničlo, medtem ko je povprečna najnižja temperatura pod ničlo.
Ena od dejavnikov, ki so Ankaru spremenili v prestolnico, je bila železnica. Ko je konec leta 1892 železniška proga dosegla mesto, je bila Ankara še vedno anatolsko mesto, kjer so trgovali s tkaninami iz kašmirja in žitaricami.
Ankara ima povprečno nadmorsko višino 938 metrov in je mesto, ki je zgrajeno med hribi in pobočji, ne pa na ravnici. Zato je najboljši način, da spoznate mesto, da se vzpenjate na enega od hribov in pogledate dol.
Oseba, ki živi v Ankari, vsak dan večkrat potuje mimo grobišč, pogosto pa sploh ne ve, da se nahaja v bližini takšnih krajev.
Navajeni smo razmišljati o Ankari kot o mestu, ki je povezano z morjem ali veliko reko, vendar se mesto dejansko nahaja na ravnici, kjer se srečujejo vode.
Ankara, ki se nahaja v osredju step, je prestolnica, pri čemer je velik del njene zelenice in voda nastal kasneje, skozi načrtovanje in trdo delo.
Bornova je za mnoge prebivalce Izmirja znana kot vzhodni konec linije metroja, območje z veliko študentov in kot pot do bolnišnice.
Zgodovina Izmirja je pogosto povezana z imeni kot so Smyrna, Efes in Bergama. Ta članek pa se osredotoča na obdobje pred temi pomembnimi imeni in na okolje, v katerem so nastala.
Ko se sliši beseda "Urla", večina ljudi pomisli na obalo, vinograde in mesto Klazomenai. Vendar pa se v notranjosti tega okraja, med nasadi oljk in borovimi gozdovi, skrita dva kraja, ki sta svojo kulturo ustvarila s pomočjo lastnih rok.
Za sprehode v naravi v Izmirju ni potrebno oditi daleč.
Mnogi poznajo Izmir po zelenicah ob obali in modri barvi zaliva. Vendar pa so kraji, kjer prebivalci mesta ob vikendih iščejo mir, pogosto nekoliko oddaljeni od obale, v okrožjih, kjer ljudje dejansko živijo.
Cesta, ki je potekala od Istanbul preko zahoda, do Edirne in na Balkan, je skozi stoletja pogosto naletela na iste težave.
