Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri
Radar Türkiye

Pot Akarčaja: od vira v Altıgöz do jezera Eber.

Rečka Akarçay se ne izliva v morje. Izvira v višjih predelih na zahodu mesta Afyonkarahisar, teče skozi središče mesta, nato se obrne proti vzhodu, prečka obsežno ravnico in svojo pot konča v jezeru Eber, med mestoma Bolvadin in Çay.

Radar TürkiyeRadar Türkiye19 Ekim 2026
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Pot Akarčaja: od vira v Altıgöz do jezera Eber.

Akarçay je reka, ki ne doseže morje. Izvira v višjih predelih na zahodu Afyonkarahisara, teče skozi središče mesta, se obrne proti vzhodu, prečka obsežno ravnico in svojo pot konča v jezeru Eber med mestoma Bolvadin in Çay. Na tej kratki poti se nahaja starodavna mestna mostova iz obdobja Seljukov, dolg karavanski most, ki priča o treh različnih obdobjih – od Bizantinskega do Osmanskega – ter jezero, ki ga zaznamujejo ptice, močvirja in suša. V tem članku spremljamo reko od izvira do jezera in opisujemo, kaj si je treba ogledati na poti.

Na Wikipediji je v članku o Akarčaju zapisano, da ta reka v notranji Anatoliji tvori bazen z istim imenom in se izliva v jezero Eber. Prav tako je zapisano, da je staro ime reke Kokarçay. Čeprav se običajno domneva, da reka, ki je v hititskih besedilih omenjena kot Aštarpa, ustreza reki Büyük Menderes, nekateri akademiki trdijo, da je to ime danes enako Akarčaju; torej je celo zgodovinsko ime te reke še vedno predmet razprav. Akarçay ne izvira iz enega samega vira, temveč se postopoma povečuje, ko se združujejo njeni pritoki. Po Wikipediji je njen glavni vir potok Aksu, znan tudi kot Araplı dere. Najprej se k njej pridruži potok Seyitler Çayı, ki prihaja iz smeri severa, nato potok Çayözü dere iz smeri juga in končno potok Kali Çayı, prav tako iz smeri juga, in reka se s temi vodami izliva v jezero Eber. Ker je območje obkroženo z visokimi gorami, vlažen zračni tok morja ne doseže tukaj. Zato voda, ki jo nosi reka, med spomladjo, poletjem, jeseni in zimo močno varira. Zato lahko opis osebe, ki je videla Akarčaj spomladi, in osebe, ki ga je videla konec poletja, močno razlikuje.

V mestu, most Altıgöz

Najstarejši sled, ki jo reka pušča v mestu Afyonkarahisar, je most Altıgöz. Kulturni portal opisuje, da se ta most nahaja v središču mesta, v četrti Çetinkaya, severno od skal Cirit, in da prečka reko Akarçay. Most se nahaja na stari cesti, ki vodi iz Afyonkarahisara skozi vas Han do Gazlıgöl in Eskişehir. Ime dobi po šestih odprtinah, od katerih sta dve okrogli in štiri špičaste. Telo mostu je zgrajeno iz kamnitih blokov, prekrite pa so z večjimi, obdelanimi kamni, pri čemer so včasih uporabljeni tudi kamni, ki so bili že prej uporabljeni. Ti kamni, ki so bili že prej uporabljeni, so najbolj zanimiva posebnost mostu. Most, ki ga je reka poplavila in je bil leta 1980 prenesen v muzej, je bil vrnjen na svoje prvotno mesto. Zgodovinar, za agencijo Anadolu, je izjavil, da je bil most v otomanski dobi obnovljen že leta 1891. Različni viri se ne strinjajo glede natančnega datuma izgradnje mostu. Spletna stran Ministrstva za kulturo in turizem ga pripisuje letu 1214 in dinastiji Akkoyunlu, medtem ko besedilo na spletni strani Kulturni portal navaja, da je povezava z dinastijo Akkoyunlu omenjena v sodnih zapisih, medtem ko je napis na mostu navaja drugačen datum. V tem besedilu se opiramo na napis na mostu, vendar je pomembno vedeti, da se te zgodovine prepletajo. Danes most ni več pogosto uporabljan, kar ga naredi za spomenik, ki ga lahko mirno občudujete ob reki.

Od mesta, kjer se Akarçay loči od mesta, se usmerja proti vzhodu in se odpre v široko ravnico. Na Wikipediji je v članku o jezeru Eber opisano, da je območje, skozi katerega teče reka, sinklinalno območje, ki se razteza približno sto kilometrov v smeri od severozahoda proti jugovzhodu in je široko približno dvajset kilometrov. Na severu se nahajajo gore Emir, na jugu pa gore Sultan, ki obkrožajo to ravnico. Tukaj se zvok reke umirja, njena struga se upočasni med polji in teče proti drugemu velikemu mostu, ki nosi sledi karavanskih poti.

V bližini mesta Bolvadin, na približno sedem kilometrov jugovzhodno od središča občine, se nahaja most Kırkgöz, ki prečka reko Akarçay, ki teče v jezero Eber. Po poročilu agencije Anadolu je bil ta most zgrajen leta 1150 po naročilu bizantinskega cesarja Manuela I. Komnenosa in je imel štirideset odprtin. Zgodovinar z Univerze Afyon Kocatepe, katerega izjavo je prenesla agencija, je pojasnil, da je bil ta most pomemben prehod na sever-južni karavanski poti, ki je povezovala Istanbul s južno regijo že od rimskega obdobja, da je bil v seldžuški dobi uporabljen kot glavna pot in da je bil v otomanski dobi nenehno obremenjen. Arhitekt Sinan je bil tisti, ki ga je podaljšal do današnje dolžine. Po mnenju Ministrstva za kulturo in turizem je južni del mostu iz marmorja in obdelanega bazalta, ki ga je zgradil Manuel I., medtem ko je severni del podaljšal Sinan in dodal šestdeset odprtin. Agencija Anadolu navaja, da je to delo potekalo med kampanjami sultana Sulejmana Velečastnega v Bagdadu in Iranu. Sinan je dodal tudi namazgah (mestu za mol Wikipedia navaja, da je pri preureditvi struge nekatera obrežna območja bila uničena, medtem ko so se druga območja zakopala pod zemljo. Most je bil poškodovan tudi med turško vojno za neodvisnost, napis na njem pa je padel v reko in je bil kasneje najden ter prenesen v muzej. Danes most stoji stran od glavne ceste, med polji, in zračni pogledi kažejo, da reka kot bi rezala ravnino.

Potovanje po Akarčaju se konča pri jezeru Eber. Po Wikipediji je Eber enajsto največje jezero v Turčiji, leži približno 967 metrov nadmorske višine in je slanobodno močvirje. Opisano je kot ostanek jezera, ki je bilo v zadnji ledni dobi veliko večje in globlje. Ime je dobil po turškem plemenu Avšar, in v istem članku je zapisano, da je nekoč bilo eno samo jezero z jezerom Akşehir. Danes jezero Eber preko kanala dobavlja vodo v jezero Akşehir. Ministrstvo za kulturo in turizem navaja, da se jezero nahaja na območju okrožij Čay in Bolvadin, in da se napaja s podzemno vodo, ki izvira iz Sultanovih gora. Površina jezera je prekrita s trstico. Po Wikipediji lahko trstica doseže pet ali celo šest metrov, zato je veliko površino jezera težko ločiti od travnika. V jezeru se nahaja na stotine plavajočih otočkov, ki jih lokalno prebivalstvo imenuje "kopak". "Kopak" nastanejo, ko se korenine trstice ločijo od zemlje in se na njih nabira zemlja pod vplivom vetra. Nekateri prebivalci vasi ob jezeru živijo od obdelave trstice in drugih rastlin. Eber je tudi pomembno območje za ptice. Wikipedia navaja, da v jezero priletijo selitvene ptice, kot so mali čaplja, kašičar, dalmatinski pelikan, rdečehrana čaplja, sivookota čaplja, štirihrba in sova. Jezero je bilo 22. junija 1992 razglašeno za območje naravne dediščine prve stopnje. Ta zaščitni status je dobra opomnik, da se med sprehodom ob obali ne bi smeli približevati trstici in motiti ptic. Vendar pa je pomembno vedeti, da se površina jezera vsako leto zelo spreminja. Wikipedia navaja, da je bila najvišja gladina jezera leta 1969, najnižja pa leta 1991, in da se je površina jezera v tem obdobju zmanjšala s 164 kvadratnih kilometrov na 62 kvadratnih kilometrov. Novice Hürriyet pa so se sklicevale na lokalne medije in poročale, da je jezero zaradi suše popolnoma izsušilo, kar je povzročilo težave kmetom, ki so živeli od rib in trstice. Torej, Med sprehodom po mostu poskusite razlikovati kamne različnih obdobij; užitek tega obiska je v opazovanju razlike med severnim delom, ki ga je dodal Sinan, in južnim delom, ki izvira iz bizantinskega obdobja. Za konec dneva si rezervirajte čas za obisk jezera Eber. Pridajte si daljnogled za opazovanje ptic in bodite ob obali tihi; v času selitev je jezero najbolj živahno. Nosite pohodna obutev, saj so poti ob obali in okoli mostu večinoma zemljane in včasih blatne. Ker sta oba mosta na odprtem prostoru, nimata urnika obratovanja, vendar načrtujte, da se boste pred mrakom vrnili, zaradi varnosti in osvetlitve. Ta kratka reka, ki prinaša vodo v mesto, namaka ravnico in se na koncu spremeni v jezero, vam omogoča, da Afyonkarahisar spoznate ne le po njegovem gradu, ampak tudi po njegovi vodi.
Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar