V Odunpazarju, v starem delu Eskişehira, se nahaja obrt, kjer izdelujejo izdelke iz stekla, vključno s pirovimi pipami.

Začnite obhod z zunanjega dvorišča kompleksa Kurşunlu. Zgradbe kompleksa so razporejene v obliki črke U ob vzhodni, južni in zahodni strani središčne mošeje, povezane s steno, kar tvori zunanje dvorišče. Na vsaki strani dvorišča je vrata, zato lahko enostavno vstopite, ne glede na to, kje se približate. Imejte v mislih, da je kompleks zgradil vezir Çoban Mustafa Paşa, in da so po podatkih fundacije večina zgradb nastala med letoma 1517 in 1525. Viri navajajo, da je arhitekt verjetno bil Acem Ali, ki je bil pred Mimar Sinanem glavni arhitekt. Med sprehodom po dvorišču opazite, da zgradbe niso na isti višini; zaradi naklona terena so med njimi stopnice. Muzej lületaşı (tobakove pipe) se nahaja v delu kompleksa, ki se imenuje hanikah ali medresa, in je višje od mošeje. Do pokritega prostora in celic se pride po stopnicah, fasada, ki gleda na dvorišče, pa je bila obnovljena z novo verando. Preden vstopite v muzej, se za trenutek ustavite pod verando in opazujte dvorišče ter pokrite kupole. V notranjosti so razstavljeni predmeti, zbrani na mednarodnih festivalih lületaşı, tekmovanjih rokodelstva in razstavah, ki jih od leta 1998 organizira guvernatura Eskişehir. Ti predmeti so jih kupile lokalne oblasti, muzej pa je leta 2008 odprla občina Odunpazarı. Kolekcija obsega približno 400 del 60 umetnikov. Med ogledom vitrin najprej opazujte barvo kamna; lületaşı je kamen v belih ali belih odtenkih, z majhnimi porami in mehko teksturo. Občutljiv je na vlago, saj postane mehkejši, ko je mokar, in trši, ko je suh. Zato mojstri delajo s njim, ko je vlažen, in ko se posuši, ohrani svojo obliko. Zelo natančno si oglejte drobne rezljave, majhne obraze in krivulje v vitrinah in opazujte, kako so jih mojstri z veliko potrpljenjem izdelali s konico noža. Na panojih poiščite informacije o tem, da se kamen imenuje tudi Deniz Köpüğü, Meerschaum in sepiolit, in da je ime sepiolit leta 19. stoletja dodelal nemški mineralog. Na panojih lahko preberete tudi, da se kamen najde v globinah zemlje do 150 metrov, in da je znan že približno pet tisoč let, po arheoloških raziskavah. Lületaşı ne gori in postane zelo odporen, ko je suh, kar omogoča, da drobne rezljave preživijo stoletja. Suhi lületaşı je zelo lahek in plava v vodi, kar pojasnjuje, zakaj je Muzej je odprt le od ponedeljka do nedelje, zato preverite pogoje obiska in urnik na uradni spletni strani. Od tu lahko naredite kratek sprehod proti severu in prispete do Atlıhan, kjer je danes obdelana kamnina, ki ste jo videli v muzeju. Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Eskişehir, Muzej kamnitih izdelkov in kompleks Kurşunlu; Islamska enciklopedija TDV, kompleks Kurşunlu; Wikipedia, kamniti izdelki.

Ko prispete do Atlıhan, se najprej ustavite pred vhodom in si oglejte celotno zgradbo. Ta han je bil zgrajen leta 1850 s strani Takattin Beya, enega od pomembnih lastnikov zemljišč v Eskişehirju. Njegov namen je bil zagotoviti bivanje trgovcem, potnikom in kmetom, ki so prihajali iz bližnjih vasi, mest in podeželja, ter tudi njihovim živalim. Pripoveduje se, da so tukaj prebivali tudi trgovci, ki so prihajali na lesni trg, ki je določil ime soseske, kar pomeni, da je bilo to dvorišče v samem središču vsakodnevne trgovine v Odunpazarıju. Ker je v hanu deloval čajni lokal, je bila zgradba prešla iz preprostega bivališča v prostor, kjer se je srečevalo lokalno prebivalstvo in se razpravljalo o aktualnih zadevah. Čez čas je bil znan tudi pod imeni Tavafçı Hanı in Odunpazarı Hanı. Po drugi polovici 20. stoletja je izgubil prvotno funkcijo in se začel propadati. Zgradba, ki jo vidite danes, je bila leta 2006 obnovljena v okviru projekta "Oživitev hiš v Odunpazarıju" občine Odunpazarı, pri čemer je bila upoštevana njena prvotna arhitektura, in dobila ime Atlıhan. Zato, ko opazujete stene, vedite, da ne vidite starega hana, ampak obnovljeno zgradbo. Han se razprostira na 768 kvadratnih metrov in ima dve nadstropji, pritličje in prvo nadstropje. Najprej se sprehodite po pritličju, nato pa se povzpnite v prvo nadstropje in si oglejte tudi tamšnje prostore. Danes je glavna funkcija Atlıhana združevanje delavnic, kjer se izdeluje in prodaja pipo iz lule. Ustavite se pred eno od delavnic in opazujte, kako mojster obdeluje kamen, s katerimi orodji in v kakšnem vrstnem redu. Primerjava končanih izdelkov v muzeju pipe iz lule s surovimi materiali, ki jih vidite tukaj, je najboljši način, da razumete, koliko truda je potrebno za izdelavo pipe. Vir kamna ni daleč; po Wikipediji se skoraj vsi komercialno uporabni kamni za pipe nahajajo v provinci Eskişehir, in v okolici mesta je več kot 300 rudnikov, ki se razprostirajo na površini 100 kvadratnih kilometrov. Ista vir omenja tudi, da se lahko kamen sčasoma obarva, saj ga absorbira nikotin. Poleg pipe iz lule v hanu najdete tudi delavnice za izdelavo srebrnih izdelkov, lončenine in stekla, kar pomeni, da lahko na istem dvorišču vidite več tradicionalnih obrti. Če želite fotografirati mojstre med delom, se prej vprašajte za dovoljenje, saj ne želite motiti njihovega dela. Če razmišljate o nakupu, ne pozabite, da se kamen ob Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Eskişehir, tržnica rokodelcev Atlıhan; Kulturni portal, tržnica rokodelcev Atlıhan; občina Odunpazarı, turistični vodič.

To točka ni zgradba, temveč enourna prostočasovna sprehod po ulicah. Odunpazarı se nahaja na hribih na jugu mesta, in po legendi je prva skupina, ki se je želela naseliti v Eskişehiru, izbrala te hribe, ker je to mesto, kjer meso najbolj dolgo ostane sveže. Sprehod se začne na trgu soseske in se od tam razprosti v ozke, ovinkaste ulice. Ovinkaste poti in slepe ulice so značilne za to območje, zato se sprehodite, ne da bi preveč gledali na zemljevid, in se prepustite radovednosti glede konca vsake ulice. Na Wikipediji je zapisano, da so te hiše podobne hišam v Safranbolu, Beypazarju in Göynüku po arhitekturnih značilnostih in vzorcih, medtem ko jih Go Türkiye uvršča med najlepše primere civilne arhitekture iz 19. stoletja. Tekstura soseske se razteza do območja, imenovanega Bademlik, na jugu. Oglejte si fasade hiš, ki gledajo v ulico, kjer so izbokline in konzole, in opazujte, kako se zgornji nadstropji raztezajo proti ulici. Nekatere hiše izstopajo zaradi rjavih okvirjev med belimi stenami, druge pa zaradi barv, kot so kobaltno modra ali rdeče rdeča; opazujte, kako se barve spreminjajo od ulice do ulice. V teh hišah se običajno v pritličju nahaja kuhinja, hlev, pralnica ali shramba, družinsko življenje pa poteka v nadstropjih. Viri opisujejo dve vrsti hiš: tiste, ki imajo vhod neposredno iz ulice in katerega zadnji del je vrt, ter tiste, kjer je vrt spredaj in hiša stoji znotraj vrta. Med sprehodom poskusite ločiti te dve vrsti; hiše, ki se skrijejo za vrtno steno, so bolj zaprte proti ulici. Hiše so običajno sestavljene iz salonske sobe in sob, ki jo obkrožajo, medtem ko je kotna soba s oknoma na sprednji strani največja in najpomembnejša soba v hiši. Kotne dele konzol označujejo te sobe; lahko jih preštete, če pogledate navzgor. Preberite imena ulic, saj je v Evliya Čelebijevi knjigi "Seyahatname" omenjenih pet ulic, ki še danes nosijo ista imena. Evliya Čelebi je zapisal, da mesto obsega 17 četrti in da so hiše imele zaprte dvorišča. V okviru projekta "Oživitev hiš Odunpazarı" so bile obnovljene 30 ulic, ki predstavljajo najizrazitejšo teksturo soseske, skupaj s 300 hišami in 15 fontanami; ob pogledu na fontane na poti. V enciklopediji TDV İslam je opisano, kako so bila nekatera stanovanja porušena ob izgradnji ulice Şeyh Şe Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Eskişehir, hiše v četrti Odunpazarı; Wikipedia, hiše v četrti Odunpazarı; Islamska enciklopedija, Eskişehir; občina Odunpazarı, turistični vodič.

Preden vstopite v muzej, si nekaj minut oglejte zgradbo od zunaj, iz bližnjega trga. Zgradbo je zasnoval japonski arhitekturni biro Kengo Kuma and Associates, izvedla pa jo je lokalni arhitekt in zbiralec, Erol Tabanca. Po informacijah, je Kuma in njegovo ekipa obiskali Eskişehir, preučili mestno podobo in ugotovili, da je območje središče trgovine z lesom. Zato je zasnova temeljena na tem ideji. Oglejte si, kako lesene nosilce na fasadi odražajo lokalno tradicijo trgovine z lesom, in kako so elementi zgradbe združeni, ne sledijo pa eni liniji. Biro je znan po tem, da uporablja čim manj betona in se osredotoča na naravne materiale, kot so les, kamen in papir; njegov pečat je tudi stadion, ki ga je zasnoval za poletne olimpijske igre 2020 v Tokiu. Muzej opisuje filozofijo biroja kot združevanje narave in arhitekture, pri čemer ustvarja močno povezavo med zgradbo in njenim okoljem. Muzej v svoji arhitekturi poudarja štiri glavne elemente: geometrijo, svetlobo, združevanje in les. V načrtu se prepletajo elementi civilne arhitekture iz Odunpazarı, osmanske kupolne arhitekture in tradicionalne japonske arhitekture. Les, ki se uporablja v zgradbi, je po navedbah izvir iz trajnostnih in industrijskih gozdov v Rusiji, kjer so drevesa dosegla konec svoje življenjske dobe. Muzej je odprl svoja vrata 7. septembra 2019 in skupaj z drugimi mestnimi muzeji v bližini oblikuje muzejni trg. V notranjosti tri nadstropij zgradbe se nahajajo razstavni prostori, prireditveni prostori in delavnice, ki zajemajo približno 4.500 kvadratnih metrov. Med ogledom razstav se ne osredotočajte le na posamezna dela, ampak tudi na svetlobo, ki jo lesena konstrukcija prežema prostor; muzej svetlobo opisuje kot eno od svojih navdihujočih virov. V muzeju so razstavljena dela sodobne umetnosti iz Turčije in sveta, poleg del iz stalne zbirke pa so tudi občasne razstave umetnikov iz različnih disciplin. Muzej se opisuje kot mesto srečanja, kjer so dela umetnikov iz Turčije in sveta predstavljena z univerzalnega stališča. V virih je omenjena tudi instalacija, ki jo je za muzej zasnoval japonski mojster bambusa, Tanabe Chikuunsai IV; če želite videti, kje je, se vprašajte osebje, saj se razstavni prireditvi spreminjajo. Ker se občasne razstave pogosto spreminjajo, preverite program muzeja na njegovi uradni spletni strani, preden ga obiščete. Muzej ob določenih dneh in ob določenih urah organizira tudi vodene oglede Po izhodu naredite nekaj korakov v smeri ulice Atatürk Bulvarı in se odpravite do zadnje točke poti, ki je Muzej sodobne steklarne (Çağdaş Cam Sanatları Müzesi). Vir: OMM, informacije o stavbi OMM in obisku; Uprava za kulturo in turizem občine Eskişehir, OMM; Wikipedija, Muzej sodobne umetnosti Odunpazarı.

Zadnja postaja poti je Muzej sodobne steklarne, ki se nahaja v bližini OMM-a, med stavbami, ki spominjajo tradicionalne hiše Odunpazarı. Muzej je bil odprt 1. decembra 2007 in velja za prvi muzej sodobne steklarne v Turčiji. Nastal je v sodelovanju med Mestno občino Eskişehir, Univerzo Anadolu in Skupino ljubiteljev stekla. Po Wikipediji se muzej nahaja v kompleksu mestnega muzeja hiš Odunpazarı, njegova zgradba pa je nastala z združitvijo treh obnovljenih tradicionalnih hiš. Uprava za kulturo in turizem navaja, da je bil muzej ustanovljen, da bi zadovoljil potrebo po družbenem, kulturnem in umetniškem razvoju mesta. Turistični vodnik občine Odunpazarı tudi poudarja, da je s tem muzejem Eskişehir postal eno redkih mest na svetu, ki ima muzej steklarstva. Vodnik še poudarja, da je muzej odprt v Anatoliji, ki je po njegovem mnenju ročišče steklarstva. Muzej obsega tri dvorane, od katerih sta dve namenjeni stalni zbirki, tretja pa začasnim razstavam. Med ogledom dvoran bodite pozorni na tehnike, ki so bile uporabljene pri izdelavi del; zbirka vključuje dela, izdelana z različnimi tehnikami, od toplega oblikovanja stekla do hladne obdelave. Primerjava tekoče oblike dela, izdelanega s toplo obdelavo, z delom, izdelanim s hladno obdelavo, kjer so posamezni deli prerezani in zlepljeni, jasno prikazuje razlike med obema tehnikama. Preberite oznake, da ugotovite, da so dela podarila lokalni in tuje umetniki. V zbirki so tudi dela, ki jih je podarila japonska, poljska, latvijska in nemška umetnika. Kulturni portal navaja, da v muzeju razstavljajo dela 58 turških in 10 tujih umetnikov, medtem ko Wikipedija omenja 42 umetnikov in 125 del. Ker se število umetnikov in del razlikuje glede na vire, je najboljši način, da izveste o trenutnem obsegu zbirke, obisk muzeja. Da bi bolje razumeli odnos stekla in svetlobe, opazujte dela iz različnih kotov in opazujte, kako senčine padajo na steno. Ko je Združenih narodov leta 2022 razglasilo Mednarodno leto stekla, se je muzej pridružil projektu platforme "Museums Without Borders", ki je vključevalo sodelovanje s 39 državami. Zahvaljujoč temu projektu je mogoče sproti ogledati izbrane dele zbirke, kar omogoča ponovni ogled po obisku. V muzeju je dovoljeno fotografiranje, vendar je priporočljivo uporabljati brezplaten način in fotografirati pod kotom, da se izognete odsevu. Muzej je zaprt po ponedeljkih; preverite pogoje obiska in odpir Ko zapustite muzej, lahko se spustite na avenijo Atatürk in vstopite v tramvaj na postajališču "Atatürk Lisesi", ali pa se sprehodite proti obali reke Porsuk. Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Eskişehir, Muzej sodobne steklarne; Kulturni portal, Muzej sodobne steklarne; Wikipedia, Muzej sodobne steklarne.