Odunpazarı Evleri

Odunpazarı je zgodovinsko jedro mesta Eskişehir, ki se nahaja na pobočju hribov na jugu mesta. Ime soseske izvira od tržnice, ki so jo tu ustanavljali trgovci, ki so prinašali les iz okoliških vasi. Mesto je bilo do srednjega veka znano kot Dorylaion, ko so Turki naselili območje, pa so, ob pogledu na ostanke antike, temu mestu rekli "stari grad". Po ljudski zgodbi, ki jo je posredovala občina Odunpazarı, so prvi naseljenci obesili kose ovčjega jeter na obali reke Porsuk in na hribu, kjer je danes Odunpazarı. Ker se je jetrino na hribu razkrivalo počasneje, se je zgodilo, da je prvo naselje nastalo tam. Danas videne hiše odražajo civilno arhitekturo obdobja otomanske vladavine, Ministrstvo za kulturo in turizem pa jih uvršča med najlepše primere civilne arhitekture 19. stoletja. Zavit naklon, slepi ulice in hiše, ki so postavljene druga ob drugo, z balkoni in lesenimi okraski, ohranjajo celotno strukturo soseske. Fasade, ki gledajo na ulice, so izbokle in s konzolami, kar pomeni, da so zgornji nadstropji izbokljene nad spodnjimi nadstropji. Nekatere hiše so opazne po belih stenah in rjavih okvirjih oken, druge pa po barvah, kot so temno modra ali rdeča. Stanovanja so običajno zgrajena v dveh vrstah: pri prvi je vhod neposredno iz ulice, pri čemer je dvorišče v zadnji strani, pri drugi pa je hiša postavljena v dvorišču, pri čemer je dvorišče spredaj. Hiše so običajno eno, dve ali tri nadstropji, pri čemer so sobe razporejene okoli centralne sobe. V pritličju se običajno nahaja kuhinja, hlev, pralnica ali shramba, družinska življenja pa poteka v nadstropjih. Kotna soba, ki ima okna, ki gledajo v obe smeri, je največja in najpomembnejša soba v hiši. Po informacijah iz turške Wikipedije, te hiše delijo arhitekturne značilnosti in motive s hišami v Safranbolu, Beypazarju in Göynüku. Soseska je v 20. stoletju izgubila pomen kot bivalno območje. V enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi je zapisano, da je pri izgradnji ulice Şeyh Şehabeddin Caddesi, ki povezuje Odunpazar z mestnim središčem, nekaj zgodovinskih in arhitekturno pomembnih hiš izginilo. Ko je bila vrednost hiš ponovno prepoznana, je bila soseska vključena v območje zgodovinske zaščite in danes je zaščitena kot "zgodovinsko in urbano območje". V okviru projekta "Oživitev hiš Odunpazarı" občine Odunp Primer dela mojstra izdelave pip iz lule, imenovanega "Gül Asa", je danes razstavljen v muzeju Anıtkabir. Nad stavbo Yağcızade Konağı se nahaja observatorij, ki ga danes uporabljajo kot knjižnico in muzej Ataol Behramoğlu. Zgradba srednje šole Atatürk je prav tako registrirana kot zgodovinski spomenik v okviru urbanističnega načrta za območje Odunpazarı. Soseska je pomemben center za obrt, kjer lahko najdete delavnice za obdelavo bakra, izdelavo predmetov iz svinca, antikvariate in lesno rezbarstvo. Simbol Eskişehirja, pipa iz lule, jo lahko vidite v muzeju, pa tudi v delavnicah v hanih in tržnicah. Ker so ulice tlakovane s kamnom in so krajevo naklonjene, je priporočljivo nositi udobne čevlje. Večina hiš je stanovanjska ali poslovna, vstop je možen le v tiste, ki so odprte kot muzej ali galerija. Najboljši čas za fotografiranje barvitih fasad je zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je svetloba najbolj ugodna. Do soseske lahko prispete peš iz središča mesta po ulici Hamamyolu. Za tiste, ki potujejo z tramvajem, spletna stran EsTram, ki se ukvarja z dostopnostjo do Modernega muzeja Odunpazarı, prikazuje postajališče pri srednji šoli Atatürk, od koder je do ulic mogoče priti s kratko sprehodom. Pred obiskom preverite na uradnih spletnih straneh, kdaj so muzej v soseski odprti.