Od Karagöla do Karabela, od arheološkega najdišča do reliefov iz obdobja Hetitov: vzhodni del Izmirja.

Začnite ob Karagölu, jezeru na vrhu gore Yamanlar. To pomeni, da boste naravi namenili najhladnejši in najmirnejši del dneva. Jezero se nahaja na ravnici blizu vrha gore, približno 850 metrov nadmorske višine. Območje okoli jezera je bilo leta 2011 razglašeno za naravni park in zajema približno devetnajst hektarjev. Ker do tja ni javnega prevoza, se do jezera pride z avtomobilom, in sicer po gorski cesti, ki se začne v mestu Karşıyaka. Upoštevajte, da se na vhodu plačuje vstopnina; preverite trenutno ceno in odpiralni čas na uradnih straneh, preden odpotujete.

Po parkiranju avtomobila je prvi korak obhod potke okoli majhnega, okroglega jezera. Ob obali rastejo jelše, na nekatere od njih pa se pleza plaz. Od tam naprej se začnejo gozdovi rdeče smreke, črne smreke in borovcev; med sprehodom je enostavno opazovati to spremembo. Če se dobro poglobite, lahko opazite rastline, ki rastejo v vodi, kot so vodne lilije. V jezeru živijo krapje, površina vode pa je zjutraj najbolj mirna. V gozdu v okolici so opazljene različne ptice, kot so dleski, brglji, piščanci in slavčki, zato je priporočljivo, da imate s seboj daljnogled.

Izviri različno opisujejo izvor jezera; nekateri ga opisujejo kot kraterjsko jezero, drugi pa kot jezero, ki je nastalo zaradi zemljinega plazu. Na kamnih ob potki lahko sami opazite, da je gora sestavljena predvsem iz vulkanskih kamnin. Karagöl je v antiki povezan z mitom o Tantalu in njegovi zgodbi, kar je najbolj pogosto pripovedovana zgodba o jezeru. Ta pot je zasnovana tako, da vam omogoči, da se na začetku dneva sprostite in se nato spopredete z resničnimi arheološkimi najdišči, kar vam bo omogočilo, da primerjate mit s stvarnostjo.

V parku so postavljene klopi za piknik, fontane, otroško igrišče in kamp. Vendar pa vam za to pot priporočamo, da se ne ustavite za piknik, ampak se odpravite na kratek sprehod. Ob koncih tedna je območje bolj obiskano; če želite uživati v miru ob jezeru, prijdite zgodaj zjutraj. Najboljši čas za fotografiranje je tudi zgodaj zjutraj, saj se odsev dreves na mirni vodi takrat bolj jasno vidi. Poleti je na tem območju precej hladneje kot v mestu, vendar ne pozabite vzeti s seboj toplo jakno, saj se vreme v gorah lahko hitro spremeni. Znotraj gozda uporabljajte samo določena območja in odnesite s seboj svo

Yeşilova höglje, ki se nahaja v središču Bornove ravnice, je najstarejše znano naselje v Izmirju, in prav tukaj se začne zgodovinski potek. Obiskovalni center se nahaja v ulici Karacaoğlan Mahallesi, tik ob izkopališču. Zgradba je bila zgrajena po projektu, ki je zmagal na nacionalnem arhitekturnem tekmovanju leta 2010, in je bila odprta za obiskovalce sredi leta 2015. Ker se obratovalni čas obiskovalnega centra lahko spreminja, se pred obiskom obrnite na občino Bornova, ki je upravljavec, in pridobite najnovejše informacije. Pri vstopu opazite dve različni fasadi dolge, nizke zgradbe. Južozahodna fasada, ki pozdravlja obiskovalce, je neprozorna, medtem ko je severovzhodna fasada, ki gleda na izkopališče, delno pregledna in nakazuje na območje zunaj. Po sprejemni dvorani vas dolga rampa popelje v razstavni dvorani v prvem nadstropju, kjer poteka glavni del obiska. Razstava vsebuje kopije artefaktov, odkritih med izkopavanji, in odseke, ki opisujejo vsakdanje življenje skupnosti, ki je živela na griču. V vitrinah poiščite rezalna orodja iz kremena, puščice in predmete iz obsidijana. Po besedah vodje izkopavanj, Zaferja Derina, obsidijan ni izviren za to območje, temveč je bil prinesen z otoka Melos in iz Kapadokije. Med artefakti, ki kažejo na organizirano proizvodnjo, so tudi pečati, ki simbolizirajo sonce, in uteži za tkanje. Otroški in ženski prstni odtisi, najdeni na keramičnih fragmentih, so stari približno 8.500 let. Ekipa, ki izvaja izkopavanja, opisuje, da so prebivalci griča zelo cenili školjke in ribe, in so jih lovili s mrežami, ki so bile težke. Razgledna terasa, ki je podaljšek razstaviščnega prostora, se razprostira proti izkopališču in na koncu obiska vas sprosti v stik s pravimi ostanki. Med opazovanjem s terase se spomnite, zakaj grič ni viden kot vrh iz zunaj, saj je naselje skrito pod sedimenti ravnice, nekaj metrov pod današnjo površino. Grič so odkrili leta 2003, ko so med preseljevanjem zemlje za park odkrili ostanke. Med izkopavanji so odkrili tri kulturne plasti: najnižja je neolitik, nad njo je kalolitik, na vrhu pa so ostanki iz bronaste dobe, železne dobe in rimske dobe. V zadnji fazi neolitika so ljudje živeli v hišah, ki so bile zgrajene na kamnitih temeljih, ob obračanjem k dvorišču in so bile ločene. Vir: Wikipedia, arheološko najdišče Yeşilova Höyüğü; Studio Evren Başbuğ, obiskovalni center arheološkega najdišča Yeşilova Höyük; VOA turško, arheološko najdišče Yeşilova Höyüğü.

Iz vasi Yeşilova se odpravite proti Ankari in, ko prečkate prelaz Belkahve, se spustite v ravnico Kemalpaşa. Ko vstopite v središče občine, vas na robu ceste pozdravi impozantna, vertikalna zidna struktura. Turistična agencija Visit İzmir to znamenitost predstavlja kot simbol občine, ki obiskovalce pozdravi že ob prvem koraku v Kemalpašo. Ta zgradba, znana v ljudskem govoru kot "Devojaški stolp", je v resnici glavni del palače, ki so jo bizantinski cesarji zgradili na tem mestu. Po raziskavi, ki jo je leta 1961 objavil zgodovinar umetnosti Semavi Eyice v reviji Belleten, je staro ime Kemalpaše bilo Nymphaion, mesto pa se je nahajalo približno 30 kilometrov vzhodno od Izmirja in ležalo na antiki cesti, ki je povezovala Izmir z Sardesom. Parkirajte vozilo na primernem mestu v središču občine in se do ruševin odpravite peš, saj so le nekaj metrov od glavne ceste. Zgodba te palače se začne leta 1204. Vojska četrte križarske ekspedicije je tisto leto osvojila Istanbul, in na bizantinskih ozemljih so bila ustanovljena številna majhna država. Najmočnejša od njih je bila država, ki jo je vladala dinastija Laskaris in imela sedež v İzniku; obstajala je do leta 1261, ko je bila Istanbul ponovno osvojen. Po spletni strani Byzantine World cesarji v tem obdobju niso živeli v eni palači, temveč se je dvorno osebje glede na letne čase preseljevalo med različnimi mesti, pri čemer je bila Nymphaion priljubljena zimska rezidenca. Ni povsem jasno, kdo je dal zgraditi to palačo; Eyice trdi, da je prevladujoče mnenje, da je bil njen graditelj prvi vladar države Laskaris, Teodor I., medtem ko članek, objavljen na Univerzi srednje Evrope, navaja, da večina raziskovalcev meni, da je bil graditelj palače Ioannes III. Vatatzes. Ioannes III. je umrl 3. novembra 1254 v šotoru, postavljenem v vrtu palače. 13. marca 1261 je bila v Nymphaionu podpisana pogodba s Genovci, ki je Bizantu zagotovila pomorsko podporo pri ponovni osvojitvi Istanbula istega leta. Leta 1315 je mesto prišlo v turške roke. Za ogled začnite na mestu, kjer lahko vidite celotno strukturo. Zgradba je pravokotna, dolga približno 25 metrov in široka 11,5 metra, in se razteza od severa do juga. Po mnenju Eyice je nad kletjo dejansko še tri nadstropja. Najprej si oglejte spodnji del: klet je zgrajena iz velikih, gladkih kamnov, brez uporabe malte. Eyice meni, da Po mnenju Eyiceja je ta dekoracija omejena le na majhno območje; mojstri so začeli s dekoracijo fasade, nato pa so morda opustili delo, ker niso mogli dobiti materiala ali pa so morali hitro dokončati delo. Na steni lahko še vedno opazite sledi notranje rampe, ki povezuje nadstropja in je prekrita z opečno obločno konstrukcijo. Raziskovalci primerjajo ta načrt s palačo Tekfur v Istanbulu, saj sta obe zgradbi večnadstropni objekta z masivnimi kletmi in barvitimi fasadami. Za fotografiranje je najbolje, da obiščete to lokacijo popoldne, ko sonce sije na zahodno stran, saj so barvne razlike med opeko in kamnom takrat najbolj opazne. Nad ostanki zgradbe je postavljena jeklena konstrukcija, ki jo ščiti pred dežjem; pri fotografiranju poskusite vključiti tudi to konstrukcijo v okvir. Po informacijah iz turške Wikipedije so obnove te zgradbe začele decembra 2011. Zaradi varstvenih ukrepov je območje morda ograjeno in notranjost zaprta za obisk; za najnovejše informacije se obrnite na občino Kemalpaşa. Ne plezajte po stenah in se ne dotikajte ohlapnih kamnov. Če želite, si lahko ogledate tudi ostanke bizantinskega gradu, ki se nahaja na hribu južno od mesta; po mnenju Jedamskega so tam še ostanki stolpa, obzidja in vrat. Ta lokacija je povezana z naslednjo s pomembnim zgodovinskim dejstvom. Kot je zapisal Eyice, je Edwin Freshfield leta 1883, ko je obiskal Izmir, nameraval videti hititski relief v Karabelu, med potjo skozi Nif pa je opazil to rušino in jo opisal kot palačo izniških cesarjev. Sledite njegovim stopinjam: po obisku palače se vrnite na cesto, ki vodi iz Kemalpaše proti Torbalıju, in s kratko vožnjo se boste pripeljali do Karabel Pass, ki se nahaja ob vznožju gore Nif.
Vir: Belleten, Semavi Eyice, Laskarisler Sarayı; Central European University, Jedamski, Nymphaion; Byzantine World, Palace of Nymphaion; Visit İzmir, Kemalpaşa.

Karabel prelaz je ozek prehod, ki se nahaja na cesti med Kemalpašo in Torbalıyem, med goro Nif in gorami Bozdağ. Relief na steni prelaza je eden najstarejših zgodovinskih ostankov v regiji Ege in predstavlja zadnjo, najbolj zanimivo točko na tej poti. Relief se nahaja v niši, ki je dostopna po stopnicah, ki se odcepljajo od ceste. Zaradi prometa je treba biti pozoren, zato parkirajte vozilo na varno mesto in se po stopnicah odpravite do niše. Figura, vklesana v nišo, je približno 2,5 metra visoka in 1,5 metra široka. Prikazuje vojak, ki gre desno, v eni roki drži lok, v drugi pa kopje. Med glavo in kopjem se nahaja trivrstni luvijski hieroglifski napis. Napis je zelo obrabljen in ga je težko razbrati s prostim očesom. Odvisno od kota svetlobe se obrabljene črte različno interpretirajo, zato si ga nekaj minut oglejte iz različnih kotov. Po interpretaciji Davida Hawkinsa iz leta 1998 relief prikazuje kralja Tarkasnawa iz države Mira. Mira je bila zahodnoanatolijska kraljestvo, ki je bilo v 13. stoletju pred našim štetjem pod vplivom Hetitskega cesarstva. V napisu je omenjeno ime Alantalli kot oče Tarkasnawa, ime deda pa je neberljivo, čeprav druge dokumente nakazujejo, da bi lahko bil Kupanta-Kurunta. Stari grški zgodovinar Herodot je podobne reliefne upodobitve na območju Ionske regije povezoval z egiptovskim faraonom Sesostrisom, zato se domneva, da je Karabel morda eden od spomenikov, ki jih je omenjal. Relief je prvi opazoval francoski potnik Charles Texier leta 1839, kasnejši potniki pa so ga dolgo časa smatrali za egiptovski artefakt. Heinrich Kiepert je leta 1843 primerjal relief z reliefi v Yazılıkaya in s tem pokazal njegovo povezavo s hetitskim svetom. Lokalno prebivalstvo relief imenuje "Eti Baba". Približno sto metrov severno od tega reliefa sta bila še dva reliefa in dva napisa, ki so izginili med gradnjo ceste v letih med 1977 in 1982. Tudi relief, ki ga vidite danes, ni v najboljšem stanju, saj ga plenilci zakladov že leta poškodujejo. Po poročilih v medijih so mu leta 2016 prelili kislino, leta 2019 pa ga uničili s pomočjo orodij. V evidenci kulturnih dobrin je zapisano, da je spodnji del figure skoraj popolnoma uničen. Zato, ko stojite pred spomenikom, ne gledate le na umetnino, ampak tudi na opozorilo o pomembnosti zaščite. Ne dotikajte se kamna, ne poskušajte vstopiti v nišo ali očistiti površine. V prete Za vrnitev se lahko spustite proti Torbalıju in se povežete z avtocesto, ali pa se lahko vrnete po isti cesti, preko Kemalpaše, do Izmirja. Viri: Kulturni inventar, spomenik Karabel; Wikipedia, prelaz Karabel; Hürriyet, relief Karabel; Visit İzmir, območje za izlete Karabel.