Dan v bližini Efesa, zunaj samega mesta.

Začnite obisk v Muzeju Efesa, do katerega lahko prispete s kratko sprehodom iz postaje Selçuk. Muzej se nahaja v ulici Atatürk Mahallesi, na ulici Uğur Mumcu Sevgi Yolu, in je odprt vsak dan. Obisk zgodaj zjutraj ima dve prednosti: dvorane so mirne, preden prispajo organizirane skupine, in si boste lahko prihranili čas za ogled treh zunanjih območij. Muzej ima zgodovino, ki sega v leto 1929, ko je bil ustanovljen kot skladišče. Zgradba je bila leta 1964 odprta kot muzej, leta 1976 razširjena, konec leta 2012 pa zaprta za obsežno rekonstrukcijo, ki se je končala novembra 2014 z ponovnim odprjem. Danes so artefakti razstavljeni po tematskih dvoranah: Informacijska dvorana, Artefakti iz fontan, Artefakti iz hiš na pobočju, Kovanci, Efes skozi stoletja, Srednji vrt, Kult Kybele, Artefakti iz tempelja Artemide in Kult cesarjev. Če sledite poti, ki jo prikazuje radar, se ta pot konča v tem muzeju. Tokrat si ogled priporočam, da ga začnete z artefakti, ki so povezani z ostalimi točkami na tej poti, in si najbolj znano dvorano prihranite za konec. Prva postaja naj bo Srednji vrt: tukaj so na prostem razstavljeni stebri, reliefi, kipi, sarkofagi in steli, ki segajo od arhaične do vzhodno rimske dobe. V vrtu poiščite arhitekturne elemente, ki so bili prineseni iz spomenika Belevi. Tukaj lahko natančno preučite marmorno obdelavo spomenika, ki ga boste videli na zadnji postaji. Sarkofag spomenika je bil leta 1963 preseljen v ta vrt in je tam ostal šestdeset let; kot poroča spletna stran Aktüel Arkeoloji, je bil leta 2023 preseljen v kulturno umetniško tovarno v Izmirju. Zato v vrtu ne poiščite sarkofaga, ampak elemente stebra, reliefa in druge dele. Nato poiščite primere lionskih-grifinovskih skulptur, ki so bile na robu strehe spomenika; vprašajte osebje, kje jih lahko vidite. Nato se odpravite v dvorano "Efes skozi stoletja". Ta dvorana prikazuje celotno zgodovino mesta s pomembnimi najdbami, ki segajo od leta 7000 pr. n. št. do 7. stoletja n. št.; najstarejši deli so iz naselja Çukuriçi Höyük. Najpomembnejši artefakt v tej dvorani je kip "Mirujoč vojak" iz izkopavanj fontane Polio, ki prikazuje pol-ležečega vojaka s ščitom in mečem. Ti zgodnji sloji vam bodo pomagali razumeti, zakaj je hrib Ayasuluk vel Statua Artemide, ki datira iz tega stoletja, stoji s svojo templjasto glavo in simboli plodnosti; to je najbolj znana eksponat v muzeju, zato si ga tokrat samo oglejte na hitro. V dvorani, posvečeni cesarski kulturi, so fragmenti glave in roke statue, ki so prišli iz templja Domitian, in prikazujejo obseg cesarskega kulta v mestu. Muzej ponuja avdio vodstvo; pogoje za uporabo se lahko vprašate pri osebju. Za fotografiranje je vrt najboljši zjutraj, ko je svetloba najbolj ugodna; v dvoranah ne uporabljajte bliskavice. V vrtu si privoščite kratek postanek in napolnite steklenico z vodo, saj vas naslednja postaja čaka z vzponom. Ko izstopite iz muzeja, se obrnite proti severu: na hribu Ayasuluk in obzidje sta vidna nad mestom. Vstop v grad je preko vhoda arheološkega območja St. Jean; do tega vhoda, ki se nahaja v ulici İsa Bey, lahko prispete peš v desetih minutah od muzeja. Med potjo boste opazili silhueto mošeje İsa Bey z dvema minaretoma; ta zgradba je postanek druge poti, zato jo tokrat preskočite in se usmerite proti hribu. Viri: Ministrstvo za kulturo in turizem, Turške muzeje; KVMGM Google Arts & Culture; Aktüel Arkeoloji; Wikipedia, Ephesus Archaeological Museum.

Vstop v citadelo poteka preko vhodnega območja arheološkega najdišča, kjer se nahaja blagajna. Ker je obratovalni čas za vstop v citadelo nekoliko krajši od splošnega obratovalnega časa arheološkega najdišča, preverite aktualne informacije na spletni strani muze.gov.tr in se temu območju ne približujte pozno popoldne. Po vstopu si oglejte ostanke bazilike in sledite kamniti pot, ki se vzpenja navzgor. Notranja citadela se nahaja severno od bazilike, na najvišji točki griča. Po navedbah občine Selçuk, notranja citadela stoji natančno nad območjem, ki je po najnovejših raziskavah ugotovljeno, da je najstarejše naselje Efesa. Vidne zidine so iz treh različnih obdobij: temelji iz bizantinskega obdobja, popravki iz obdobja Aydınoğulları in otomanskih popravkov. Zidovi so zgrajeni iz kamna, opeke in malte in podpirani s petnajst stolpi. Štetje stolpov je najlažji način, da ugotovite, katero območje je bilo obnovljeno v katerem obdobju. V notranjo citadelo se vstopa skozi dva vhoda, na vzhodu in zahodu, ki ne vodita neposredno v zunanjo citadelo, temveč naravnost navonok. Pot vas bo pripeljala do enega od teh vstopov. Ko prečkate vhod, boste videli ozke stopnice, ki vodijo navzgor do obrambnih stolpov in strelskih odprtin na notranji strani zidu. Ne plezajte po stopnicah, kjer ni ograje. V notranjosti citadele se nahajajo tlakovane ulice, različno velike cisterne, mošeja in ostanki cerkve na najvišji točki. Sledite ulicam in se najprej odpravite do mošeje v središču citadele. Ta zgradba spominja na obdobje, ko so Aydınoğulları med letoma 1348 in 1390 imeli to mesto za prestolnico in zgradili številne mošeje, kopelišča in samostane na griču. V okviru te poti se ji boste lahko le kot zgodovinski objekt. Po informacijah iz virov, so leta 2008 začeli obnovo, pri čemer so najprej obnovili zahodni vhod citadele in minaret te mošeje. Na zahodu od mošeje so odkrili ostanke zgradbe, ki bi lahko bila kopališče citadele; muzejski arhiv omenja paviljon in kopališče na tem mestu. Pojdite do ostankov cerkve na najvišji točki griča: apsida je bila v obdobju Aydınoğulları nekoliko preurejena in spremenjena v cisterno, kar pomeni, da lahko na istem zidu opazujete dela iz dveh različnih obdobij. Seznam zgradb v muzejskem arhivu vam lahko služi kot kontrolni seznam med obiskom: bizantinske in Med sprehodom po obzidju se odpre pogled na celotno pot: tik pod njim se nahaja zgrba džamije İsa Bey, zgrajena leta 1375, na ravnici se razprostira območje, kjer je stala Artemidina tempelj, in v južni smeri se razteza dolina, ki vodi do Efesa. Če prispete zjutraj, bo sonce za vašimi hrbti, kar bo osvetljalo fasado džamije, ki je obrnjena proti vam. Za dober pregled izberite mesto pred zahodnimi stolpi na obzidju. Znotraj obzidja je manj sence, zato imejte s seboj vodo in na veternih dneh si pripnite klobuk. Hrib Ayasuluk je eden od štirih sestavnih delov Efesa, ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO, zato ne premikajte kamnov in ne pišite po stenah. Za spust uporabite isto pot in zapustite arheološko najdišče St. Jean. Od tod se vrnite peš v bližino postaje. Župančijo, ki je začetni točka za avtobuse ali vozila, ki vozijo v Čamlık. Čamlık se nahaja približno 7 kilometrov južno od Selčuka, in cesta vas vodi v dolino, kjer poteka stara železnica İzmir-Aydın. Najbolj praktično je, da si vzamete kosilo v župančiji; v Čamliku bo popoldne dovolj svetlobe za fotografiranje lokomotiv. Vir: Občina Selçuk, Grad Selçuk (Ayasuluk); Ministrstvo za kulturo in turizem, Turške muzeje, Grad Ayasuluk; Kulturni portal; TDV Islamska enciklopedija, Ayasuluk; DergiPark, Büyükkolancı 2023.

V Čamlık vas do kočijo ali avtomobilom pripeljete iz središča Selčuka. Muzej se nahaja v bližini in je zgrajen na območju stare železniške proge. Za obisk je potrebno plačati vstopnino. Aktualne informacije o odpiralnih urah in cenah vstopnine lahko najdete na spletni strani Ministrstva za turizem Turčije ali neposredno v muzeju. To je največji odprti železniški muzej v Turčiji, katere zgodovina se začne leta 1866 z odprtjem prve železniške proge v državi, proge İzmir-Aydın. Čamlık je bil točka na tej progi, kjer sta bila postaja in delavnice za popravila. Postaja, ki se je prvotno imenovala Aziziye, je bila zaprta, ko je bila proga leta 1991 preurejena. Priprave na odprtje muzeja so se začele že istega leta, odprt pa je bil leta 1997. Območje, zgradbe in lokomotive so v lasti podjetja TCDD, operacijo pa je podjetje za 99 let oddalo sinu nekdanjega delavca, ki je delal na postaji.

Ko vstopite, se najprej oglejte staro postajo: tirnice iz leta 1866 so še vedno na mestu, lokomotive pa stojijo na teh prvotnih tirnicah. Glavni del muzeja je vrtljiva platforma: ta platforma z osemnajstimi kraki ima okoli sebe približno polovico lokomotiv, razstavljenih v obliki polkrožja, kar ponuja odlično priložnost za fotografiranje. Stopite v sredino platforme in se enkrat obrnite; na koncu vsakega kraka je lokomotiva iz različne države. Število se razlikuje glede na vir, med 33 in 37, vendar je jasno, da je to ena največjih zbirk v Evropi, z lokomotivami, ki so bile izdelane med leti 1890 in 1950. Lokomotive so izdelali v Nemčiji, Švici, Angliji, Združenih državah Amerike, Franciji in Češkoslovaškiji. Preberite oznake proizvajalcev na lokomotivah in jih razvrstite po državah – to je odlična aktivnost za obisk muzeja z otroki. Najstarejša je angleška lokomotiva, ki je delovala na les, in po podatkih Turške enciklopedije turizma je na svetu ostalo le še dve taki lokomotivi. Druga zanimiva lokomotiva je št. 45501, ki je bila vpletena v železniško nesrečo v Yarımburgaz leta 1957; njena zgodovina je tu tiho prisotna. V nekaterih lokomotivah lahko vstopite; stopnice so strme in kovinske, zato bodite pozorni, še posebej v vlažnih dneh, in ne obračajte ročic. Nato se odpravite do vagonov: v muzeju je devet potniških vagonov in sedem tovornih vagonov Na poti nazaj se usmerite proti severu, skozi središče Selčuka, proti cesti İzmir-Aydın. Spomenik je oddaljen približno 16 kilometrov severovzhodno od središča občine Belevi, tik ob cesti. Vožnja od Čamlık do spomenika traja približno pol ure. Avtobusi, ki vozijo v Belevi, odpravljajo tudi iz središča občine; če potujete brez avta, se na poti nazaj v Čamlık presedite na avtobus. Cilj je priti do spomenika ob zadnjih žarkih sonca, saj so kamniti elementi in marmorne stopnice v tem svetlobnem okolju najbolj vidni. Vir: Wikipedia, Muzej parnih lokomotiv Čamlık; Wikipedia, Muzej železnice Čamlık; Turške muzejske ustanove (Ministrstvo za kulturo in turizem); Turška turistična enciklopedija.

V Beleviju se nahaja spomenik, ki se nahaja na severni strani naselja, tik ob cesti İzmir-Aydın, na samem obrobju hriba, ki se naslanja na severni strani gora Aydın. Krajevni prebivalci mu pravijo "Ležeči grad". Do njega se lahko pripeljete z avtomobilom in uporabite odcepek ceste, ki je viden s ceste. Če prispete z avtobusom, se spustite v središču Belevija in se približno kilometer sprehodite proti severu. To je odprto arheološko najdišče; trenutne pogoje obiska preverite na spletni strani turških muzejev, ki jo upravlja ministrstvo, in prijdite še pred mrakom. Pred vami se nahaja drugi največji grobni spomenik v Anatoliji, po veličini drugi za Halikarnassom. Tudi ta je bil zgrajen po vzoru "Sedmih čudes sveta" - Mauzoleja. Najprej si oglejte spomenik z distance, z obroblja hriba: vidite pravokotno platformo, nad njo nadstropje s stebri, vse pa je zgrajeno na jedru, izrezanem v naravni skali, in obloženo z marmorjem. Stranska stran platforme je dolga približno 30 metrov, njena višina pa presega deset metrov, in se dviguje na tri stopnice. V zgornjem nadstropju sta na vsaki strani po osem stebrov; večina virov te opredeljuje kot korintskega sloga. Skupna višina je bila, po podatkih revije "Aktüel Arkeoloji", 23 metrov; nekateri raziskovalci menijo, da bi bil končni spomenik še višji, saj nikoli ni bil dokončan. Dolgo časa so menili, da je imel streho piramidne oblike, vendar raziskave med letoma 1998 in 2000 temu niso našle nobenih dokazov, odvodni kanali pa nakazujejo, da bi lahko bilo zgornje nadstropje odprto. Med sprehodom okoli skalnatega jedra si oglejte marmorne bloke na tleh: to so fragmenti obloga, stebrov in stropnih plošč; ne sedite na njih in jih ne premikajte. Na južni strani poiščite grobnico, izrezano v skalo; ta je bila od zunaj zaprta, na severni strani pa je nedokončan lažni vhod. V grobnici je bil sarkofag, na katerega je bil naložen moški lik, ki je ležal na klini, bil brez brade, okrašen z vencem in držal v roki posodo; poleg njega je stal kip služabnika. Sarkofag so našli leta 1930, leta 1963 pa so ga preselili v vrt Muzeja Efesa, leta 2023 pa, po podatkih revije "Aktüel Arkeoloji", v Kulturni umetniški center v Izmirju; arhitekturni elementi, ki jih vidite v muzeju, so prav ti, ki so tvorili oblogo spomenika. Na robu strehe so Od začetka stoletja je ta lokacija pritegnila pozornost avstrijskih raziskovalcev; prva obsežna publikacija je prišla iz rok Praschnikerja in Theuerja. Pomembno je tudi opazovati lokacijo spomenika: nahaja se blizu antike ceste Efes-Sardes, na hribu, ki ga je mogoče videti od daleč. Sonce, ki zahaja, poudarja oblike izklesanih stopnic in marmornih oblog na kamnu; z voznice avta se spomenik prikazuje kot silueta na vrhu hriba. Ne plezajte na vrh in na stopnice; kamen je nestabilen, marmor je spolzek, in spomenik je kulturna dediščina, ki jo je treba varovati. V okolici ni sence ali vode; obiščite ga kratko, še posebej poleti. Pot se na tem hribu konča. Tisti, ki se vračajo v Izmir z avtom, se obrnejo na cesto in vozijo proti severu; tisti, ki se vračajo z vlakom IZBAN, se z avtobusom vrnejo iz Beleveja v središče občine, nato pa na postaji Selçuk presednejo na vlak, ki pelje do Tepeköy. Danes združite štiri točke: marmor v muzeju izvira iz tega hriba, mesto je nastalo na tem območju, prva železnica je prečevala ravnico, in nobena od teh lokacij ni vidna šele, ko vstopite skozi vrata Efesa. Viri: Aktüel Arkeoloji, Belevi Mezar Anıtı; Wikipedia, Belevi Mausoleum; Vikipedi, Belevi Anıt Mezarı; DergiPark, Bora 2019; Selçuk Belediyesi; Visit İzmir.