Belevi Anıt Mezarı

Ta spomenik, ki se nahaja v četrti Belevi v Selčuku, ob cesti İzmir-Aydın, je eden največjih primerov helenistične grobiščne arhitekture na Anatoliji. Po informacijah iz revije Aktüel Arkeoloji se je ta spomenik dvigal približno 15 kilometrov severno od Efesa, v bližini antike ceste Efes-Sardes. V ljudskem jeziku se imenuje "Ležeči grad"; na prvi pogled se zdi kot velik kos kamna, ki se je odcepil od pobočja. Spomenik je zasnovan po vzoru Halikarnassoskega mauzoleja, enega od Sedmih čudes sveta. Ker primer v Halikarnassu ne obstaja več, je Belevi eno redkih krajev, kjer lahko vidite ta tip grobišča. Še vedno je predmet razprav, za koga je bil spomenik zgrajen. Nekateri menijo, da ga je okoli leta 300 pr. n. št. začel graditi Lysimakhos, ustanovitelj helenističnega Efesa. Nedavna raziskava, ki jo je leta 2016 objavil Avstrijski arheološki inštitut, predlaga, da je bil spomenik zgrajen med letoma 310 pr. n. št. in 280/270 pr. n. št., in da je bil lastnik grobnice Antigonos Monophthalmos. Druga teorija, ki temelji na antičnih virih, trdi, da je bil nedokončan grob uporabljen leta 246 pr. n. št. za kralja Seleukosa II. Antiokha. Ta nejasnost naredi spomenik še bolj zanimiv; obiskovalci se sprehodijo po grobnici kralja, katerega ime natančno ni znano. Struktura je sestavljena iz naravnega kamnitega bloka, ki je bil obrezan in prekrit s kamnitimi blokovi. Na treh stopnicah stoji kvadratna platforma, ki je na eni strani približno 29,6 metra; po informacijah iz revije Aktüel Arkeoloji je višina platforme 11,5 metra. Zgornji del platforme je obkrožal friz v dorskem slogu, s triglifi in metopami. Nad njo se je nahajala druga nadstropje, ki je izgledalo kot tempelj, s osmimi korintskimi stebri na vsaki strani; tudi višina tega nadstropja je bila približno 11,5 metra. V stropu stebrišču so bile poslikane reliefne slike, ki so prikazovale pogrebne scene in bitke med kentavri. Na vogalih so bili skupine kipov, ki so prikazovale lionske grifone, medtem ko so na vogalih stali pari konj. Med raziskavami v letih 1998-2000 niso našli nobenih dokazov o piramidnem strehi; menijo, da so bili odvodni kanali na dnu galerije odprti. Zato je skupna višina spomenika približno 23 metrov; stare rekonstrukcije s piramidno streho pa segajo do Spomenik je znanstvenemu svetu predstavil Avstrijski arheološki inštitut. Leta 1930 so ga izkopali Camillo Praschniker in arhitekt Max Theuer, leta 1970 pa je delo nadaljeval Wilhelm Alzinger, rezultate pa so objavili leta 1979. Nova raziskava, ki jo je od leta 1998 vodil Peter Ruggendorfer, je bila leta 2016 objavljena v ločeni zbirki. Danes spomenik stoji tik ob cesti, med polji; v virih ni opisan urejen vhod, zato se glede pogojev obiska obrnite na direktorat muzeja Efes. Mestna občina Selçuk in spletna stran visitizmir navajata koordinatno lokacijo in pot do spomenika; od Selčuka je približno 15 kilometrov vožnje. Najprej se približajte z jugo-vzhoda; od tam so najbolj vidni izklesana površina kamnite osnove in stopnice plementa. Nato si oglejte korintski kapiteli, fragmentirane dele in bloke friza, ki so razpršeni po območju; nekateri so delno pokriti z travo. Poleti je območje brez sence in trava raste visoko, zato je obisk spomladi prijetnejši in omogoča boljšo vidljivost. Obisk spomenika v istem dnevu kot Muzej parnih lokomotiv Čamlık in grad Ayasuluk je odlična možnost za spoznavanje drugih znamenitosti Selčuka, poleg Efesa.