Zunaj območja Sur, tri viharja, od Kağıthane do Kazlıçeşme.

Metro linije M7, postaja Kağıthane je postavljena neposredno nad potokom Kağıthane. Zato je prvi korak obisku ta, da se iz postaje spustite in pogledate potok. Ta potok, ki se v bizantinskih časih imenoval Barbysos, se izliva v Zlato Rino (Haliç) in celotna zgodba o Sadabadu se odvija ob njegovih obeh bregovih. Po izstopu iz postaje se sprehodite vzdolž potoka, v smeri njegovega toka, torej proti jugozahodu. Ta sprehod, dolg približno kilometer, prikazuje današnji videz območja, kjer so v obdobju Lale Devri stala vile. Med sprehodom opazujte dno potoka, saj je bil ta potok leta 1722 očistljen in obdobljen z gladkimi obrežji, kar ga je spremenilo v kanal, imenovan Cedvel-i Sim, ali "Srebrni potok". Viri navajajo, da so marmorne plošče za ta kanal pripeljali iz palače Kulelibahçe v Čengelköju. Nad kanalom so bile nasipi, slapovi in marmorni bazeni; voda je tekala skozi te slapove in se zbiralala v bazenih. Sultan III. Ahmed je z odlokom odredil, da se na gori Yoros izkopajo in prinesejo na ta kraj na stotine dreves, vključno s platani, lipami, javorji, kostanji in orehi, ki jih bodo posadili v tem parku. Na koncu sprehoda boste prispeli do današnje stavbe občine Kağıthane, ki je bila prvotno lokacija palače Sadabad. Pomembno je vedeti, da se na tem mestu je v različnih obdobjih dvigala več različnih palač. Prva palača je bila zgrajena pod nadzorom Damat İbrahim Paše leta 1722 in je bila hitro končana. Pesniki so ji dali ime Sadabad, kar pomeni "blagoslovljeno in uspešno mesto". Leta 1730, med uporom Patrona Halil, so bile palače v okolici plenjene in uničene; sultan I. Mahmud je preprečil, da bi palačo zažgali, vendar ni mogel preprečiti uničenja. Sultan II. Mahmud je leta 1809 porušil porušeno palačo in naročil, da jo zgradi na novo arhitektu Krikor Amira Balyanu. Sultan Abdülaziz je nato leta 1862-1863 naročil, da se na mestu te druge palače zgradi tretja palača, imenovana Çağlayan Sarayı, s strani arhitektov Sarkisa in Agopa Balyan. Po informacijah, ki jih je posredovala občina Kağıthane, je bila palača leta 1943 porušena, na njenem mestu pa je bila leta 1952 zgrajena vojaška šola. Ta zgradba se danes uporablja kot občinska služba. Po informacijah iz članka na Wikipediji, so ostanki te palače še vedno vidni v bližini občinske stavbe, kot del zunanjega muzeja. Poiščite te kamne Najboljši kot za fotografiranje je, če stojite na mostu nad reko in fotografirate v smeri, kamor teče voda; jutranja svetloba bo rečno dolino prikazala v mehki barvi. Po približno uri sprehoda se presadite na avtobus M7 in se odpravite v četrt Mecidiyeköy, nato pa se presadite na progi M2 in M1A, da se odpravite proti Davutpaši. Vir: TDV Islam Ansiklopedija, Sadabad in Kağıthane; Uprava okrožja Kağıthane, palače Sadabad; Wikipedia, prva palača Sadabad.

Postaja Davutpaşa-YTÜ linije M1 se nahaja na strani Güngören, na viaduktu, in je približno pol kilometra oddaljena od palače Otağ-ı Hümayun. Iz postaje se usmerite proti kampusu Univerze Yıldız Teknik in upoštevajte navod varnostnega osebja. Območje, kjer se nahaja kampus, je v osmanskih virih označeno kot "sahra" Davutpaşa, poimenovano po veliki Davud Paši, vizirju sultana Bayezida II. To je bilo mesto, kjer se je vojska zbirala in prebivala, ko je odšla na zahod. Če sultan ni sodeloval v vojaški kampanji, je vojsko od tu poslavljal, ob vrnitvi pa so ga tukaj pričakali. Ko se približate palači, opazujte njeno masivnost, saj jo TDV (Turška verska enciklopedija) opisuje kot dvonadstično zgradbo iz gladkega kamna. Vhodi na zahodni strani so zaščiteni z ostrimi loki, ki jih podpira en sam stolpec, nad loki pa so terase. Enciklopedija poudarja, da se z teras odpira širok pogled proti vzhodu; danes je ta pogled oviran z mestno pokrajino, vendar se smer ni spremenila. Če je dostop do notranjosti omogočen, opazujte kvadratno sobo v spodnjem nadstropju; ta prostor, katerega vsaka stran presega deset metrov, je pokrit s križno obokanimi stropi. Na vhodni steni spodnjega nadstropja se nahaja peč in fontana, ki nosi pesemski napis sultana Ahmeda I. z njegovim psevdonimom Bahti. Velika dvorana v zgornjem nadstropju je pokrita s kupolo premera približno deset metrov, ki je podprta s pandantifi. Okna, razporejena v dveh vrstah, osvetljujejo obe nadstropji; opazujte, kako svetloba potuje po kamnitih površinah. Viri se razlikujejo glede zgodovine stavbe. Tradicijska zgodba pripira njeno izgradnjo v petnajstem stoletju, medtem ko TDV, sklicujoč se na arhivski dokument, trdi, da je bila današnja zgradba zgrajena v obdobju sultana Mehmeda III. pod vodstvom glavnega arhitekta Dalgıç Ahmed Ağa in dokončana v času sultana Ahmeda I. V dokumentu iz leta 1603 je zahteva, da se za to palačo dobavijo manjkajoče keramične obloge iz İznik. Najboljše obdobje palače je bilo v času sultana Mehmeda IV., ki je bil znan po svoji strasti do lova, in v tem obdobju je bilo v okolici zgrajenih številni dodatni objekti. Enciklopedija omenja ciljne kamne na prostornem območju pred palačo, ki prikazujejo, kako sta sultana Mehmed III. in Ahmed I. streljala puščice; na odprtih območjih kampusa lahko opazite stare kamne. Po ukinitvi jančarjev v devetnaj Vir: TDV Islamski enciklopedija, Palača Davud Paša; Občina Esenler, Zgodovina Esenlerja; Wikipedia, Otağ-ı Hümayun.

Metrojska postaja Bahçelievler se nahaja ob avtocesti D-100, paviljon pa je nekoliko severozahodno od postaje, na razdalji, ki jo je mogoče premakniti peš. Cilj je park, ki se nahaja poleg občine in okrožne uprave Bahçelievler, saj je paviljon lociran v tem območju, ki ga je občina danes preuredila v park. Ko vstopite v park, se najprej osredotočite na bazen, ne na samo zgradbo, saj je to, kar razlikuje ta paviljon od drugih v Istanbulu, dejstvo, da je postavljen v sredini bazena. Po pregledu, ki ga je Hamza Gündoğdu objavil v reviji DergiPark, je bazen približno 25 metrov dolg in 20 metrov širok, s globino 1,5 metra. Sam paviljon je postavljen v sredini tega bazena, na približno 13 metrov dolgi in 8 metrov široki pravokotni površini. Teren se nagiba od vzhoda proti zahodu, zato je stena bazena na vzhodu blizu tal, medtem ko na zahodu postane zid, ki presega dva metra. Prijavite se na vzhodno stran, kjer je vhod, in sledite mostu, ki prečka bazen; do vhoda vodi dvostransko stopnišče z ograjami, ki se dviguje do dveh izrazitih lokov in enega polkroga. Pozorno si oglejte nizki lok vhoda, izdelan iz belega in rdečega marmorja, in reliefni napis nad njim. Majhno, šestkotno okno z marmornimi vzorci na levi strani vhoda in ozko prezračevalno okno poleg njega, nudita vpogled v notranje delovanje strukture. Nato se odpravite na vzhodno stran bazena in poiščite tanki vodni kanal, ki je izrezan v en kos belega marmorja. Gündoğdu piše, da je na mestu, kjer se ta kanal povezuje z bazenom, majhen bazen z obliko ostrige. Obhodite zahodno stran in si oglejte vogale zidu; tukaj so balkoni in niše, ki so podprti s kamnitimi konzolami. Sedanja streha paviljona, torej kupola na severu in obok na jugu, je rezultat obnove, ki jo je leta 1973 izvedla Mualla Eyüboğlu. Med to obnovo je bila odstranjena nadstropje, ki naj bi bilo dodano v zgodnjem 19. stoletju, in prvotna oblika je še vedno predmet razprav; streha je bila rekonstruirana na podlagi ocen. Graditelj paviljona je bil Siyavuş Paşa, državnik, ki je bil pridobljen v okolici Kanije, vzgojen v Enderunu in trikrat služil kot veliki vezir v obdobju Murada III. Kot navaja TDV İslam Ansiklopedisi, ime posesti, v kateri se je nahajal tudi paviljon, še danes živi kot ime soseske. Paviljon nima gradbenega napisa; Gündoğdu pa, glede na napis na črpališču, ki se Notranjost palače se lahko razlikuje glede na obdobje; če je zaprta, je že dovolj zadovoljujoče, če se usedete ob bazen in si ogledate zgradbo z vseh štirih strani. Od tod se vrnite na postajo Bahçelievler, vstopite na linijo M1A in se odpravite v Yenibosno, nato pa se vkrcajte na eno od avtobusnih linij İETT, ki vozijo proti Kazlıçeşme. Vir: DergiPark, Gündoğdu, Nekaj opazk o palači Siyavuş Paşa; TDV İslam Ansiklopedisi, Siyavuş Paşa; Wikipedia, Palača Siyavuşpaşa.

Ko prispete do zadnje postaje IETT v Kazlıçeşme ali do postaje Kazlıçeşme, ki jo uporabljata liniji Marmaray in predmestna proga Sirkeci-Kazlıçeşme, je vaša cilj zahodno, nekaj sto metrov oddaljena fontana. Fontana se nahaja na ulici Abay, ki deli sosesko Kazlıçeşme. Nekdaj je bila stenska fontana; zaradi ceste, ki se odpre za njo, danes izgleda kot samostojna fontana na trgu. Najprej se ji približajte spredaj: na fasadi, ki je izdelana iz kamna in obrobljena z reliefi, je plitka, obokana niša. V notranjosti niše se nahaja ogledalo, na katerem je v turškem jeziku, v slogu "sülüs", vgravirana pesem. Po podatkih kulturnega inventarja, je letnica na napisu 1546 in navaja, da je fontano zgradil Mehmed Bey. Domneva se, da je bil Mehmed Bey, omenjen na napisu, učitelj Aşık Pir Mehmed Čelebi. Privežite se k belem marmorju pod napisom; tukaj je relief debele gosi, po kateri je soseska dobila ime. Pred gosjo je tudi vejica z listi v obliki zvezde; da bi videli podrobnosti, se morate približati. Ta marmorna plošča je v resnici kos iz bizantinskega obdobja, datiran v peto stoletje. Po podatkih Wikipedije je bil relief leta 2002 uničen s strani iskalcev zakladov; pri pregledu razbitih kosov je bilo ugotovljeno, da je bila marmorna plošča v otomanskem obdobju obrnjena in na njo vgravirana gosi. Relief, ki ga vidite danes, je natančna kopija, ki jo je leta 2010 zgradila občina Zeytinburnu. Evliya Čelebi je opisal to gosjo kot nekaj, kar je "neizrečljivo lepega". Oglejte si tudi obokane vdolbine na obeh straneh fontane; te vas spominjajo, kako se je v preteklosti uporabljala voda. Legenda pravi, da je med osvajanjem, ko je iskal voda, soko sledil letajočim gosjam in tukaj našel vir; ta zgodba se pripoveduje kot legenda. Po ogledu fontane se posvetite zgodovini soseske. Po podatkih Wikipedije je sultan Fatih Mehmet po osvajanju tej območje zunaj obzidja namenil mesarjem in obrtnikom, ki so obdelovali usnje, in tukaj je bilo ustanovljenih na stotine usnjarjev. Okrajna uprava Zeytinburnu prav tako poroča, da je Fatih preselil obrtnike, ki so obdelovali usnje, iz Edirne in Anatolije v to območje. V devetnajstem stoletju so se ob usnjarjih pojavile nove industrijske ustanove, kot je tovarna za obdelavo železa, v obdobju Republike pa sta prišla cementarna in tekstilna tovarna. Po preselitvi usnjarjev v 1990. letih