Od Termessosa do Karaina, od tam do slapov Düden in Kurşunlu.

Zjutraj začnite vzpon na Güllük Dağ s posebnim potom, ki se odcepi od ceste Antalya-Korkuteli v 24. kilometru. Pot poteka skozi Nacionalni park Güllük Dağı-Termessos, kjer so ostanki tesno povezani z gozdovi parka. Sledove mesta najdete že veliko nižje, blizu vasi Yenicekahve, kjer se začne helenistična obzidava, ki se razteza do vrha gore. Parkirajte avto na parkirišču višje in preostalo potujte peš. Bodite pripravljeni na to, da boste opravili bolj gorsko pot kot mestno raziskovanje; pot je kamnita, včasih strma in neravna, zato si za ogled rezervirajte vsaj tri ure. Ko sledite poti od parkirišča, boste na desni strani opazili stopnice in monumentalni vhod k tempelju v ioničnem slogu, ki izvira iz obdobja cesarja Hadrijana. Nadaljujte vzpon, prečete stene in vodne vire; na levi strani se bo pojavila gimnazija, pri čemer so ohranjeni deli prve nadstropje. Ta zgradba, sestavljena iz številnih sob in dvoran, ima na jugozahodu stebriščno ulico, ob kateri so vrsteni obdki. Med sprehodom opazujte odprte odvodne kanale na tleh; najboljši način za razumevanje inženirstva tega mesta je opazovanje teh podrobnosti. Ko se vzpon konča in dosežete ravnino, se začne območje, kjer so združene uradne zgradbe mesta. Prva ruševina na ravnini je agora; zahodna stegna v dorskem slogu, po podatkih portala Kültür Portalı, je bila zgrajena med letoma 159 in 138 pr. n. št., v času vladavine Attalosa II. Vzhodno od agore se nahaja gledališče, ki je vgrajeno v pobočje in si zasluži najdaljšo pavzo med ogledom. Sedišča helenističnega gledališča sta razdeljena z diazomom; v zgornjem delu je osem, v spodnjem šestnajst vrst. Viri navajajo, da je gledališče imelo kapaciteto od štiri do pet tisoč gledalcev. Pojdite na zgornje sedeže in uživajte v pogledu na Antalijsko zaliv, ki se razprostira pred vami. Približno 100 metrov južno od gledališča se nahaja zgradba, ki je ohranjena do višine strehe; po podatkih portala Kültür Portalı je bila ta zgradba, datirana v 1. stoletje pr. n. št., pokrita s streho, ki je imela razpon 25 metrov, in je lahko sprejela 600 do 700 ljudi. Na ravnini vzhodno od agore se nahaja pet cistern, ki so med seboj povezanih; portal Kültür Portalı jih šteje za edinstvene zaradi svoje globine in širine; bodite pozorni, ko se približate njihovim Med sprehodom opazujte tudi okolico; v nacionalnem parku živijo različne vrste, kot so jeleni, planinske koze in orli. Nacionalni park Gülük Dağı-Termessos je od leta 2000 na začasnem seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO zaradi svojih naravnih in kulturnih vrednosti. Pri povratku se potujte po poti počasi, saj so kamni lahko spolzki in utrujenost se pri spustu bolj pozna. Trenutne obratovalne ure preverite na spletni strani Müze Kart in s seboj vzemite dovolj vode. Po vrnitvi na parkirišče se vrnite po isti cesti do glavne ceste in se usmerite proti Karainu, ki se nahaja ob stari cesti Antalya-Burdur. Vir: Kulturni portal; Generalna direkcija za kulturne dobrine in muzeje; Wikipedia.

Po spustu iz Termessosa, se premaknite na staro cesto Antalya-Burdur; Karain se nahaja znotraj meja soseske Yağca v okraju Döşemealtı, približno 5-6 kilometrov od te ceste. Kulturni portal prikazuje jamo 30 kilometrov severozahodno od Antalije. Parkirajte avto na območju za obiskovalce; jama se nahaja 150 metrov od travnatega območja pred njo in 430-450 metrov nad morjem. Za dostop do vhoda je potrebno vzeti 470 stopnic od območja za obiskovalce. Po jutranji sprehodu bodo vaše noge utrujene, zato ne hitite, redno se ustavljajte in si vzemite počitek. Med vzpenjanjem se obrnite in opazujte; ko se travnato območje pred jamo dviguje, se bo odpiralo pod vašimi nogami. Poleti, v popoldanskih urah, vam lahko te stopnice predstavijo težave, zato s seboj vzemite vodo in klobuk od območja za obiskovalce. Vključite tudi obisk muzeja Karain, ki se nahaja zelo blizu jame. Del artefaktov, izkopanih v jami, je razstavljen tukaj, del pa v muzeju v Antaliji. Če obiščete muzej pred obiskom jame, boste bolje razumeli, kaj opazujete znotraj jame. Kot navaja stran Muzejske kartice, med artefakti so orodja iz kamna in kosti, kroglice ter ostanki živali, kot so nosorogi, sloni in hipopotami. Ko prispete do vhoda, preden vstopite, si oglejte fasado in zunanje stene jame. Tukaj se nahajajo grški napisi in niše; to so najbolj očitne sledi, da je bila jama uporabljena tudi v klasični dobi. Karain je nastal zaradi kraškega izpiranja apnenčaste skale, ki izvira iz obdobja Krede. Kılıç Kökten, ki je jamo odkrila leta 1946 in začela s izkopavanji, je ugotovila, da je sestavljena iz treh kamnitih votlin, povezanih s ozkimi hodniki. Vikipedija opisuje Karain kot največjo jamo v Turčiji, v kateri so živeli ljudje. Ne vstopajte v območja izkopavanj in upoštevajte opozorila o varovanju; jama je od leta 1997 zaščitena kot arheološko najdišče prve stopnje. Izkopavanja potekajo s prekinjenji od leta 1946; Vikipedija navaja glavne obdoblje kot 1946-1958, 1967-1973 in 1985-2008. Ta dela so razkrila plast kulturne sedimentacije, ki je v jami dosega približno enajst metrov. Plast pokrivajo obdobja od zgodnje kamene dobe, preko srednje in pozne kamene dobe, neolitika, pozne Spletna stran Muzejske kartice prikazuje, da je arheološko najdišče odprto vsak dan, vendar se odpiralni čas spreminja glede na letno dobo, zato preverite najnovejše informacije na spletni strani. Iz jame se vrnite po istih stopnicah do avta in se odpravite v smeri Antalije, proti Kepezu, ki se nahaja na severovzhodnem območju mesta, ter naprej proti Yukarı Düden. Viri: Kulturni portal; Uprava za kulturo in turizem občine Antalya; Muzejska kartica; Generalna direkcija za kulturne dobrine in muzeje; Wikipedia.

Tretja postaja dneva je slapovi Yukarı Düden, ki se nahajajo v območju Düdenbaşı v okrožju Kepez; v nekaterih virih so znani tudi kot slapovi İskender. Naslov, ki ga navaja Kulturni portal, je Düdenbaşı Mahallesi, 21. Cadde, Kepez. Spodnji slapovi Düden, ki se izlivajo v morje, se nahajajo v okrožju Muratpaşa, blizu Lare, in niso del te poti. Pri iskanju poti bodite pozorni, da ju ne zamenjate, saj sta dva slapova v različnih delih mesta.

Slapovi so podhranjeni s potokom Düden, ki, po podatkih Inventarja kulturnih dobrin Antalije, izvira iz vira Kırkgöz-Pınarbaşı. Potok teče skozi podzemne prostore v apnenčaku in se ponovno dvigne na površino v območju Düdenbaşı. Dolžina te podzemne poti se v različnih virih razlikuje; Kulturni portal navaja štirinajst kilometrov, inventurni zapis pa osemnajst kilometrov. Inventurni zapis tem podzemnim prostorom pripisuje ime "düden"; tako potok kot slap sta dobila ime od te besede. Po informacijah Kulturnega portala se na tem mestu na minuto dvigne najmanj deset kubičnih metrov vode, povprečni pretok pa je petnajst do šestnajst kubičnih metrov na minuto.

Območje je bilo v letih 1970-1972 preurejeno v prostor za piknike in rekreacijo s strani Uprave za vodne vire, 13. območna enota. Po vstopu sledite zvoku vode in se po pešprencah odpravite do slapov. Najbolj impresivna stvar pri slapovih je naravna jamo, ki se nahaja tik za njimi. Skozi tunele v jami lahko opazujete tok vode od zadaj. V tem delu je tla lahko mokra in spolzka, zato previdno hodite in zaščitite svoj telefon ali fotoaparat pred kapljicami vode. Po tem, ko ste slapove videli spredaj, jih poskusite videti tudi od zadaj, iz notranjosti vodne zavese; to je prava izkušnja tega obiska.

Po legendi je makedonski kralj Aleksander Veliki, ki je leta 334-333 pr. n. št. osvojil Pamfilijo, med potjo skozi to območje napajal svoje konje, ki jih je dobil kot davek iz Aspendosa. Ta zgodba, ki sega v eno in isto obdobje kot obleganje Termessa, ki ga omenjamo zjutraj, povezuje obe točki dneva. Okoli slapov so urejeni pešpenci in območja za počitek. Po stopnicah v Karainu si privoščite pol ure počitka na enem od teh območij. Po informacijah Vikipedije je to območje oddaljeno približno kilometer od mesta Varsak. Po informacijah Kulturnega portala je do slapov mogoče priti tudi z mestnimi avtobusi, zato lahko tisti, ki želijo

Zadnja postaja za dan je naravni park Kurşunlu vodonos, ki se nahaja v okrožju Aksu. Do parka, ki je oddaljen 22 kilometrov od Antalije, se pride tako, da se iz ceste Antalya-Aksu pri mostu Soğucaksu odmaknete proti severu in vozite še 7 kilometrov. Park je del naravnih parkov, ki jih upravlja 6. regija Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo. Območje, kjer se nahaja slap in območje za piknike, zajema 33 hektarjev. Glavni slap pada z višine 18 metrov; voda teče skozi približno 2 kilometra dolg kanjon, kjer se spusti v sedem ribnikov, ki so povezani z manjšimi slapovi.

Zapustite avto na parkirišču in sledite pešpoti; pot vas bo odpeljala do slapa, ob ribnike, čez mostove in na razgledno teraso. Območje, ki ga upravljanje priporoča, da ga obiščete, so slap, vodne lilije v reki, zgodovinski vodni mlin in razgledna terasa. Na tem seznamu je tudi priporočilo, da si naredite fotografijo pred slapom. Med prehodom čez mostove poiščite vodne lilije na površini vode. Po podatkih registra "Učna okolja izven šole", ima zgodovinski vodni mlin na poti približno 200 let stare zgodovine. Ob ribnikih je tla lahko mokra in spolzka, zato bodite pozorni, še posebej z otroki.

Na stenah kanjona lahko preberete tudi o geologiji območja. Po navedbah upravljanja je tukaj opazen Kurşunlu kompleks, sestavljen iz peščenjaka, usedlin in glinaste kamne rdečkasto-rjave in sivkasto-zelene barve. Nad temi plastmi se nahajajo travertini, ki jih lahko vidite na mnogih mestih v Antaliji. V gozdu prevladuje rdeči bor, ob vodi pa vzhodni javor, lovor, smokva in divja oljka, v spodnjih tleh pa se pojavljajo bršljan, jablana in malina. V parku in njegovi okolici je bilo identificiranih 261 rastlinskih vrst, ki pripadajo 67 družin, od katerih je 14 endemičnih.

Živalski svet je prav tako bogat; upravljanje sporoča, da je v parku bilo zaznanih 88 vrst ptic, 22 sesalcev, 12 plazilcev, 3 dvoživke in 3 vrste rib. V ribnikih živijo som in vodne želve, v gozdu pa divji prašiči, lisice in veverice. Nekatere ptice so domače, druge pa so obiskovalci poleti ali pozimi; ustavite se na tiših delih poti in poslušajte. Ne hranite živali in ne mečajte ničesar v vodo.

V parku so na voljo stranišča, otroška igrišča, mizice za piknike in restavracija; po dolgi poti se lahko