Srce seldžuške prestolnice, hrib Alaeddin in njegovo okolico.

Začnite pot s pohodom po obrobnem delu hriba Alaeddin, ki se nahaja v samem središču mesta. Po informacijah iz Wikipedije, hrib obdaja tramvajska proga, zato je dostop do njega preprost. Preden začnete vzpon, opazujte obliko hriba, saj ni naravni vzgor, temveč gomila, ki je nastala s kopičenjem poselitvenih plasti skozi tisočletja. Po informacijah iz Wikipedije je gomila približno 450 metrov dolga in 350 metrov široka, 20 metrov visoka in ima ovalno obliko. Arheološka izkopavanja, ki jih je leta 1941 izvedla Turška zgodovinska akademija, so pokazala, da je bila prva poselitev na hribu ustanovljena že v 3. tisočletju pred našim štetjem, v zgodnji bronasti dobi. Hrib je kasneje pripadal različnim civilizacijam, vključno z Hetiti, Frigijci in Lidi. Domneva se, da je bil hribu v obdobju Frigijcev dodeljen naziv Kawania, pri čemer je ime verjetno povezano z imenom antičnega mesta İkonion. Medtem ko se vzpenjate po eni od poti, se spomnite, da so večina teh poselitvenih plasti pod vašimi nogami, v zemlji. V İslam Ansiklopedisi (TDV) je zapisano, da je bila prva poselitev Konye na tem majhnem vzgorju in da je mesto ob prihodu Turkov ostalo znotraj obrambnih zidov, ki so obkrožali hrib. Mesto, ki je postalo prestolnica leta 1097, se je hitro razširilo, in leta 1221 ga je sultan I. Alaeddin Keykubad obdal z mnogo obsežnejšimi zidovi. V enciklopediji je zapisano, da je na teh zidu stalo 108 stolpov, razpostavljenih na vsakih 30 metrov, in da je na vsakem stolpu bilo vgravirano ime ministra ali vladarja, ki ga je zgradil. Na stolpe in vrata obrambnih zidov so bili postavljeni antični kipi in reliefi, kot da bi bili razstavljeni; nekatere od njih boste lahko natančneje videli na drugi postaji vaše poti. Danes na hribu ni več vidnih ostankov obrambnih zidov, vendar ulice, ki se raztezajo od hriba, še vedno kažejo na lokacijo nekdanjega središča mesta. V İslam Ansiklopedisi (TDV) je ta ureditev opisana kot žarkast sistem ulic, ki je redek v turških mestih; stojte na robu hriba in opazujte, kako se ulice raztezajo v okolico. Nato se usmerite proti severni strani hriba, saj je bil seldžuški dvor postavil na tej strani. Tukaj se nahaja območje ostankov dvorne vile, ki je gledala proti mestu; Kulturni portal navaja, da je bila vila dvonadstična in da so bile njene stene okrašene s keramičnimi Na severni strani hriba se dviguje džamija Alaeddin, ki jo je bilo dokončano leta 1220 in je bila glavna džamija mesta v seldžukskem obdobju; ta pot jo omenja le kot simbol hriba. Na hribu se nahaja tudi kamnita rezervoar za vodo, ki ga je bilo odprto leta 1902 in zbira vodo iz vira v Čayırbağıju, ter spomenik padlim borcem, zgrajen leta 1936. Hrib, ki je bil leta 1982 razglašen za arheološko, zgodovinsko in naravno območje, je bil po letu 1910 posajen z drevesi in se je spremenil v priljubljeno izletniško destinacijo. Nudimo vam, da se za kratek čas ustavite na klopci pod drevesi; od tam lahko opazujete, kako pomembno mesto ima ta hrib v vsakdanjem življenju prebivalcev mesta. Nato se spustite po zahodni strani hriba; kulturni portal opozarja, da je medresa z vitkimi minareti tik nasproti hriba, in hoja traja le nekaj minut. Vir: TDV İslam Ansiklopedisi, Alaeddin Köşkü.

Ko greste proti medresi, si pred vstopom vzamite nekaj časa, da si ogledate fasado, saj je največja lepota te zgradbe zunaj. Kulturni portal navaja, da je bila ta medresa zgrajena v obdobju sultana II. İzzeddina Keykavusa, pod vodstvom vezira Sahib Ata Fahreddin Alija, za poučevanje hadisa. Datum izgradnje se v različnih virih razlikuje; v enciklopediji TDV je zapisano, da je v dokumentu iz leta 1265 omenjena ta zgradba, kar pomeni, da je bila medresa verjetno dokončana že pred tem letom. Okrasni portal se dviguje nad osrednjim delom fasade, na masivnem delu, ki izstopa več kot pet metrov od glavne stene. V enciklopediji TDV je ta portal opisan kot eden izmed najlepših portalov, zgrajenih v anatolskem obdobju seldžukov. Oglejte si pasove z besedili, ki obkrožajo portal in se dvigajo navzgor, tvorijo pa vzorce. Kulturni portal ga opisuje kot eno redkih zasnov, kjer je besedilo tako pogosto uporabljeno. Opazite, da so pasovi na vrhu odrezani; po mnenju enciklopedije to kaže, da je portal danes nepopoln in da je prvotno bil višji. Pozorno si oglejte dva medaljona nad obokom; kulturni portal navaja, da na enem piše "Amel-i Kelük", na drugem pa "bin Abdullah", kar skupaj pomeni ime arhitekta. Nato se obrnite proti minaretu, ki je dal ime zgradbi; telo minareta, zgrajeno iz opeke, stoji na kvadratni podlagi iz kamna in je okrašeno s keramičnimi ploščicami in mozaiki. Minaret je prvotno imel dva balkona in je bil precej visok v primerjavi z zgradbo. Leta 1901 je strela uničila zgornji del minareta, pri čemer je bil uničen prvi balkon, in današnje telo minareta je ostalo od takrat. V enciklopediji TDV je zapisano, da je telo minareta na starih fotografijah segalo do drugega balkona, pri čemer je ohranjal isto obliko. Najboljši način, da si predstavljate prvotno višino minareta, je, da opazujete vzorce keramičnih ploščic, ki so postavljene v obliki zvitih linij od spodaj navzgor. Ko vstopite, najprej prečkate dvorano s križno obliko stropa; po mnenju enciklopedije je bila ta dvorana zgrajena, da bi ustvarila simetrijo z glavno dvorano, ki se nahaja nasproti. Nato pridete do notranjega dvorišča, ki je približno 11 metrov široko. V enciklopediji TDV je zapisano, da je ta zgradba ena od treh medres v Konyi, ki imajo dvorišče, pokrito s kupolo. V središču dvorišča je bazen; na starih fotografijah Glavne zanimivosti so visokore reliefi, ki so prišli iz gradu Konya; tukaj lahko natančno opazujete kamne, ki okrasjujejo stolpe obzidja, o katerih je bilo omenjeno na prvi postaji. Kulturni portal navaja, da ta muzej gosti tudi največje in najlepše primerke marmornih reliefov, ki predstavljajo podobo dvo-glavega orla, simbol Selčukov, ter različne figure. Po ogledu reliefov se znova posvetite vhodni vratni skupini; tukaj boste lahko videli dva različna primera kamnarskega dela iz iste dobe – enega v arhitekturi in enega kot samostojno umetniško delo. Medresa je bila leta 2014 vključena v začasen seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO pod naslovom "Anatolijske selčukovske medrese". Preverite obratovalne dni in ure na spletni strani Ministrstva za kulturo in turizem; priporočljivo je, da se pred fotografiranjem notranjih predmetov posvetujete s službenim osebjem. Po izhodu se sprehodite ob pobočju hriba do medrese Karatay; pot med obema medresama traja le nekaj minut. Vir: Kulturni portal, Medresa İnce Minareli.

Vhod v Karatay Medreso je skozi vzhodni portal. Kot navaja enciklopedija Islam Ansiklopedisi, portal ni natančno v sredini fasade, temveč je nekoliko posrnjen. Kulturni portal navaja, da je bila zgradba zgrajena leta 1251 po naročilu emirja Celaleddina Karataya, v času vladavine seldžuške sultana II. İzzeddina Keykavusa. Velika napis na vrhu portala, kot piše v enciklopediji, opisuje datum izgradnje in ime Karataya. Portal je izdelan iz belega in svetlo modrega marmorja. Oglejte si vzorec vozla, ki ga tvorita dve barvi kamna, ter geometrijske plošče, ki spominjajo na vzorce preproge. Viri se razlikujejo glede arhitekta; Kulturni portal navaja ime Muhammada bin Havlana kot možno ime, medtem ko enciklopedija Islam Ansiklopedisi navaja, da arhitekt ni znan. Po prehodu skozi portal vstopite v odprto območje, ki spominja na vrt. Po navedbah enciklopedije je to v resnici bila približno 7,6 metra široka kvadratna prostor z kupolo. Sledi elementov v obliki trikotnikov na zgornji etaži glavne zgradbe dokazujejo obstoj te pokrite strukture; preden vstopite, jih poiščite na steni. Od tod se preko majhnega prehoda preidete v osrednjo prostor z veliko kupolo, ki je srce zgradbe. Osrednji prostor je velik približno 12 metrov in vse elemente in okrasje je ohranjenih do danes. Ostanite nekaj časa na istem mestu in dvignite pogled; turkizne in temno modre ploščice, ki pokrivajo kupolo, skupaj z belimi mavčnimi trakovi med njimi, spominjajo na nebo, kot piše v enciklopediji. Kompozicija je sestavljena iz dvaindvajsetih kraka zvezd, ki so urejene od dna do vrha. Kupolo podpirajo elementi v obliki trikotnikov, ki so oblikovani kot ventilator. Ti elementi služijo tako kot nosilci, kot tudi združujejo barvo, ki prihaja iz kupole, v štiri vogale. Pod najvišjo odprtino na kupoli se nahaja vodni sistem, sestavljen iz kvadratnega bazena, okrogle posode in vijugajoče vodne poti. Enciklopedija navaja, da nekateri zaradi te odprtine in bazena menijo, da je zgradba observatorij; to je interpretacija, ne pa nujno dejstvo. Zgradba je bila zapuščena konec 19. stoletja, leta 1954 obnovljena in 17. decembra 1955 odprta kot Muzej keramičnih del. Enciklopedija Islam Ansiklopedisi navaja, da je glavni razlog za ustanovitev muzeja v tej zgradbi dejstvo, da je sama zgradba, s svojimi keramičnimi deli, že sama po sebi muzej. Najprej se usmerite proti veliki severni galeriji; v vitrinah tukaj so razstavljeni keramični izdelki, ki so bili V mozaikih so upodobljeni ljudje, ki sedijo v skupinah, lovske scene, dvoglave orelje, sfinge, sirene in številne živali, od lovskih psov do gorskih koz. Pozorno opazujte ovalne obraze, velike mandljeve oči in majhne ustnice; enciklopedija pripisuje izvor tega tipa obraza srednji Aziji. Kulturni portal navaja, da muzej razstavlja tudi mozaike in keramike iz obdobij Seldžukov, beylikov in Osmanskega cesarstva, ter okrasne elemente iz mavca, mozaične plošče in svetilke. Medresa Karatay je bila leta 2014 vključena na začasen seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO pod naslovom "Medrese seldžukskega obdobja v Anatoliji". V dvoranah z kupolami se lahko med dnem zbere veliko ljudi; če želite mirno preučiti mozaike, je priporočljivo, da obisku začnete zgodaj. Obiščite spletno stran Ministrstva za kulturo in turizem, da preverite dni in ure obratovanja. Ko zapustite muzej, se sprehodite okoli hriba in se odpravite proti jugu; v nekaj minutah hoje boste dosegli Arheološki muzej v soseski Sahibata. Vir: TDV Islam Encyclopedia, Muzej mozaikov medrese Karatay v Konyi.

Arheološki muzej Konya, ki se nahaja v okrožju Meram, v četrti Sahibata, je po informacijah portala Kulturni portal, blizu znamenitega spomenika Atatürka. Zgodovina muzeja sega še dlje kot njegova zgradba. Portal navaja, da je muzej prvič odprl svoja vrata že leta 1901, medtem ko Wikipedija, na podlagi dokumentov tistega časa, navaja, da je bil odprt 10. decembra 1899. Zbirka je bila sprva razstavljena v eni sobi v šolskem dvorišču, nato pa v drugih zgradbah, preden se je leta 1962 preselila v sedanjo stavbo. Wikipedija muzej opisuje kot prvi arheološki muzej, ustanovljen v Anatoliji. V vhodnem delu vas pričakujejo bizantinski arhitekturni elementi iz Sille in središča mesta ter rimski nagrobni kamni. Nato se odpravite v dvorano s predhistorijskimi predmeti, kjer so razstavljeni neolitski predmeti, izkopani v Çatalhöyük, Erbaba in Süberde. Na spletni strani ministrstva za ta čas navajajo obdobje od leta 6500 do 5300 pr. n. št. in poudarjajo lončevino, izdelano s pomočjo kalupa, ter puščice in sulice, izdelane iz obsidijana in kremena. Pozorno si oglejte obsidijanske konice; ti majhni predmeti, izrezljani iz vulkanskega stekla, so najbolj konkretni dokaz o tem, kako zgodnje je življenje obstajalo na območju Konye. Predmeti v vitrinah iz starega bronaste dobe so večinoma izkopani v Sızma in Karahöyük; v tem delu so tudi lončevina iz območja jezera Beyşehir. Oddelku za srednjo bronasto dobo so namenjeni predmeti, ki so bili izkopani v Karahöyük, kjer potekajo izkopavanja že od leta 1952, in so del trgovske mreže, ki so jo ustanovili asirski trgovci. Tukaj boste videli lončevino, izdelano na lončarskem kruhu, lončevino v obliki živali, svetilke v obliki grozdja in valjaste pečate. V dvorani iz železne dobe poiščite okrasne dele lončevine iz obdobja Frig, najdene na hribu Alaeddin Tepesi; tako boste lahko primerjali predmete, ki so bili izkopani iz hriba, po katerem ste zjutraj hodili. V isti dvorani so razstavljeni tudi poslikana lončevina iz obdobja Frig in Lidij, najdene v Kıcıkışla, severno od Karapınar, ter bronaste igle, ki so pripadale ljudstvu Urartu. Ko vstopite v rimsko dvorano, boste zagotovo opazili sarkofag Herakla, ki je najpomembnejši predmet v muzeju. Sarkofag je bil leta 1958 najdene med obdelovanjem polja v vasi Na koncu obiska, se odpravite v vrt, kjer so na prostem razstavljene skulpture, sarkofagi, kipci, urne, stebri in natpisi iz rimskega obdobja. Vrt je tudi odlično mesto, kjer se lahko usedete in sipočakate. Uprava muzeja obvešča, da je muzej odprt za obisk vsak dan razen ponedeljka; za najnovejše informacije o odpiralnih urah in pogoje obiska preverite na spletni strani ministrstva. Če nameravate obiskati Čatalhöyük, lahko ta muzej obiščete tudi kot pripravo, saj je del artefaktov, odkritih med izkopavanji, razstavljen v teh dvoranah. Po obisku muzeja se lahko vrnete v središče mesta peš ali pa s tramvajem, ki obkroža hrib. Vir: Ministrstvo za kulturo in turizem Republike Turčije, Arheološki muzej v Konyi.