Pot od Hasankaleja do Oltuja, vzhodna in severna pot do Erzuruma.

Z začetkom potovanja se odpravite v Pasinler, ki se nahaja vzhodno od Erzuruma, in se povzpnite do Hasankale, utrdbe, ki se dviguje nad mestom. Po informacijah, ki jih je posredoval urad za kulturo in turizem, se utrdba nahaja trideset šest kilometrov vzhodno od središča mesta, na strmi vzpetini pred goro Hasan Dede. Utrdba je dala ime tudi mestu; vas Pasinler je bila v osmanskih zapisih in med prebivalci dolgo časa znana kot Hasankale. K utrdbi se približajte zahodno, saj je pot, ki vodi do vrat notranje utrdbe, prav na tej strani. Kot je povedal vodnik, je bilo v preteklosti zaradi strmega terena nemogoče priti do utrdbe celo s konji. Današnja pot je bila odprta šele, ko je bila utrdba kasneje uporabljena kot kamnolom; torej pot, po kateri hodite, je del poti, ki so jo uporabljali obiskovalci utrdbe. Plezite po hribu brez hitenja, saj je površina kamnita in včasih nestabilna. Na vrhu se poskusite najprej seznaniti s tlorisom utrdbe. Po informacijah iz angleške Wikipedije, na vzpetini obstajajo tri vrste obzidja, pri čemer dve zunanji vrsti ne tvorita popolnega obroča, ampak se končata na strmi skalnati steni. Vstopna struktura se nahaja na zahodni strani. Vodnik opozarja, da so danes v notranji utrdbi ostanki le še kamnitih stebrov, lokov in napisov, ki so bili nekoč okrasni, medtem ko so vrata zunanjega obzidja že porušena in izgubljena. Spletna stran Castles.nl navaja, da v notranji utrdbi ni ostalo nobene strukture; zato vidite obrambno linijo, ki je vgrajena v skalo, ne pa skupino zgradb. Zgodovina utrdbe sega v različne obdobja. Med ostanki so zapisi in kamniti izdelki, ki so datirani v obdobje kralja Minua iz Urartuja, in menijo, da je bila vzpetina obrambno mesto že od obdobja železne dobe. Spletna stran Castles.nl poroča, da je bila utrdba med vojno med Seljukci in Bizantinci leta 1048 zasedena s strani seljuškega poveljnika İbrahim Yınal. O ustanovitelju današnje utrdbe obstajajo različne teorije. Zgodovinar Naima jo pripisuje vladarju Akkoyunlu, Uzun Hasanu, medtem ko jo İbrahim Hakkı Konyalı pripisuje Hasan Beyu, sinu Emir Hacı Togaya iz dinastije İlhanlı, in jo datira med letoma 1336 in 1339. V obdobju Osmanov je znano, da jo je sultan Sulejman Veličastni obnovil in okrepil. Nato se ustavite na stabilnem mestu in opazujte ravnico. To je točka, s katere lahko vidite cel Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Erzurum, Turistični vodič; Castles.nl, grad Hasankale; Wikipedia, grad Pasinler.

Druga postaja je most Čobandede, ki se nahaja tik vzhodno od središča občine Köprüköy, nad reko Aras. Danes je most zaprt za promet; cesta poteka po vzporednem mostu, ki je približno petsto metrov oddaljen, zato lahko zgodovinski objekt obiščete peš in uživate v mirnem okolju. Najprej si oglejte most z obale, z boka, saj je celotna podoba vidna le od daleč. Portal za kulturo navaja, da je most dolg 128 metrov in širok 8,5 metra, največja razpona je 13 metrov, najvišja točka pa doseže 30 metrov. Most je imel sedem odprtin, vendar jih danes vidite šest, saj je prva odprtina bila zaprta med obnovitvenimi deli. Islamska enciklopedija TDV navaja, da je bila ta odprtina verjetno uničena med poplavo in zaprta med obnovo leta 1872. Nato se približajte mostu in opazujte barvo kamnov. Lok je zgrajen iz črnih, rdečih in sivih kamnov, barve pa se med dnevom spreminjajo glede na svetlobo. Po lokalni legendi so ti kamni prineseni iz vasi, ki je oddaljena približno šest kilometrov. Portal za kulturo navaja, da so pod temelje položili borove veje, s čimer so preprečili, da bi se most sesedel, medtem ko so med stenskimi elementi pustili praznine za lažjo obremenitev. Izbokline na sprednji strani temeljev in polkrožne opore na zadnji strani so najbolj značilne podrobnosti mostu. Na vrhu teh izboklin so postavljeni majhni, kotni stolpi, pokriti s polpiramidnimi strehami. Namen teh zgradb je predmet razprav; nekateri raziskovalci menijo, da so služile kot stražarnice, medtem ko drugi trdijo, da so le okrasni elementi, ki bogatijo videz mostu. Na stenah, ki mejijo na reko, poiščite reliefne vzorce, sestavljene iz geometrijskih elementov in verižnic. Poročajo tudi, da so na kamnih, ki tvorijo ograjo, prisotni znaki kamnosekov; če pazljivo pogledate, lahko opazite znak, ki spominja na lok z puščico. Zgodovina mostu ni povsem jasna. Portal za kulturo in turistični vodič navajata, da je most zgradil emir Čoban Noyan, službenik vladarja Ilkhanate, Gazan Hana, leta 1298. Islamska enciklopedija TDV pa navaja, da je napis na mostu močno poškodovan, informacije o graditelju pa so le govorice. Na podlagi arhitekture in dekoracije strukture menijo, da je bil zgrajen v 14. stoletju. Ime mostu izvira iz legende o emiru Čobanu, medtem ko je ime občine izhaja iz imena mostu. V stoletjih je bil most pomembna točka na cestah, ki so vodile iz Erzur Od tukaj se vrnite v Pasinler in se odpravite proti severu, proti cesti za Narman. Viri: Kulturni portal, most Çobandede; Islamska enciklopedija TDV, most Çoban; Uprava za kulturo in turizem občine Erzurum, turistični vodič; Wikipedia, most Çobandede.

Tretja postaja se nahaja sedem kilometrov južno od središča občine Narman, ob cesti Narman-Pasinler. Kulturni portal navaja, da se nahaja na sedmem kilometru te ceste; torej, če sledite cesti, ki se od Pasinler odcepi proti severu, boste do postajališča prispeli, preden prispete do središča občine. Najprej se ustavite na opazovalni točki ob cesti in si oglejte dolino z višine. Objava guvernerstva iz leta 2020 navaja, da je ob cesti zgrajena dvonadstropna stavba za obiskovalce in da je do območja dostopna po cesti, ki je dolga približno tri in pol kilometra. Iz te točke se pred vami odpre pogled na rdeče stene, ostre vrhove in ozke doline. Pogled se spremeni, ko vemo, od kje izvira barva in oblika. Vir rdeče barve je oksidacija železa v sedimentnih kamninah. Oblike pa so nastale zaradi dolgotrajne erozije pesčenega tlaka s strani vetra in vode; voda je najprej izrezala votline, veter pa je te votline obdelal z različnimi vzorci. Viri se razlikujejo glede starosti te formacije. Kulturni portal in lokalni vodič navajata, da so se te "čarovnije" oblikovale pred 2,5 do 3 milijoni let, ko se je material v sedimentnem bazenu nabiral in nato erodiral, medtem ko je v obvestilu guvernerstva naveden mnogo starejši časovni okvir. Med lokalnim prebivalstvom je to območje znano kot "Dežela rdečih čarovnij", kulturni portal pa ga primerja z Velikim kanjonom, ki ga je ustvarila reka Colorado. Pot, ki vodi v dolino, je najboljši način za ogled območja od znotraj, zato boste večino časa, ki ga boste namenili tej postaji, namenili prav njej. V obvestilu guvernerstva je omenjena približno enourna pot. Med sestopom je tla pesčena in spolzka, tudi v suhem vremenu, zato je priporočljivo nositi čevlje s trdnim podplatim. Po deževju se pesek spremeni v blato, zato preverite vremensko napoved, preden se odpravite na pot. Med hojo se ne približujte vrhovom "čarovnij" ali obrobju strmih sten, saj se erodirana zemlja lahko zlahka odtrga. Povratek je strm, zato prilagodite svojo moč in s seboj vzemite dovolj vode. To območje je zaščiteno. Kulturni portal navaja, da so bile te "čarovnije" leta 2018 razglašene za naravni spomenik in da so zaščitene v skladu z načeli nacionalnega parka. Po informacijah iz obvestila guvernerstva je bilo to območje vključeno tudi na začasen seznam svetovne dediščine pri UNESCO Turčiji. Ista objava pravi, da v tem območju Vir: Kulturni portal, Narmanove peščene formacije; Uprava regije Erzurum, Erzurum bo postala geopark "Rdeče peščene formacije"; Uprava za kulturo in turizem občine Erzurum, Turistični vodnik; Wikipedia, Narmanove peščene formacije.

Zadnja postaja poti je utrdba v središču okrožja Oltu. Utrdba stoji na skalnati vzpetini, a ne zelo visoki, na mestu, kjer se reki Narman in potoku Sivri srečujeta in tvorita reko Oltu. Kot pravi lokalni vodič, se utrdba nahaja znotraj območja, ki ga določa reka Oltu, in jo vidite na vrhu skalnatega grebena, ko vstopate v mesto. Vhod v notranjo utrdbo je na južni strani, do vrat pa vodi stopnice. Počasi se vzpenjajte po stopnicah in ko prispete na vrh, se najprej enkrat obhodite po obodu utrdbe.

Del, ki je še vedno ohranjen, je notranja utrdba; zunanji zidovi, ki so obkrožali mestne četrti, niso preživeli do danes. Notranja utrdba ima arhitekturo, ki se prilagaja naravni obliki skale pod njo, obkrožena pa je z visokimi, debelimi stenami in stolpi. Portal za kulturo navaja, da je utrdba zgrajena na območju 3000 kvadratnih metrov in je narejena iz kamna. Oglejte si stolpe in obrambne zidu na severozahodu; viri navajajo, da je ta del v preteklosti bil veliko bolj veličasten. Znotraj notranje utrdbe poiščite sledove cistern in prostorov, ki so pripadali stražarjem.

Datum izgradnje utrdbe je predmet razprav. Nekateri viri trdijo, da njene arhitekturne značilnosti segajo vse do Urartcev, medtem ko Wikipedija navaja različne teorije in opozarja, da so na utrdbi v 19. stoletju opazili grške napise. Portal za kulturo navaja, da je bila utrdba obnovljena v obdobjih Bizanca, Seljukov, Akkoyunli, Karakoyunli in Osmanskega cesarstva, in da je bila v obdobju Osmanskega cesarstva nekaj časa uporabljena tudi kot karavanseraj. Po podatkih Wikipedije je utrdba leta 1650 prešla v roke Osmanov in je postala upravno središče okrožja Oltu. Po vojni leta 1877-1878 je Oltu nekaj časa pripadal Rusiji. Zadnja obnova in utrjevanje utrdbe sta potekala leta 1998 in 1999.

Ena najbolj zanimivih značilnosti utrdbe je njena povezava z vodo. Lokalni vodič pravi, da je vhod v utrdbo in njen tunel usmerjen proti reki Oltu; Portal za kulturo pa govori o skritem vodnem kanalu, ki vodi od skale do reke. Na vzhodni strani notranje utrdbe se nahaja kopališče, ki izvira iz obdobja Seljukov in je povezano z notranjo utrdbo s pomembnimi deli; ga lahko opazujete tudi od zunaj, ko se spuščate. S stene opazujte dolino reke Oltu in obe strani mesta; Wikipedija navaja, da