Od Yarımburgaza do Yalıköya: Çatalca, mejna, izmenjava prebivalstva in Črno morje.

Začnemo pri jasi na območju Altınşehir v Başakšehirju, tik ob cesti, ki povezuje Halkalı in Altınşehir. Jama se nahaja približno kilometer in pol od severne obale jezera Küçükçekmece, na strmem pobočju, ki gleda v dolino Sazlıdere. Parkirajte vozilo na primernem mestu in se sprehodite do podnožja hriba. Najprej si oglejte splošno podobo jame. Skala je sestavljena iz apnenca, ki izvira iz eocenske dobe, jamo pa je izdolbla podzemna voda, ki teče skozi to skalo. Na vhodu boste videli dva različna vhoda, ki se razlikujeta po višini. Zgornji vhod vodi v veliko dvorano, ki je del "zgornje" jame. Spodnji vhod pa je vhod v "spodnjo" jamo, ki je dolg tunel, ki se globoko potaplja v skalo. Po podatkih projekta Arheoloških območij Turčije, se spodnji tunel po približno 240 metrih razdeli, ena od vej pa se zoži in se konča. Na tem mestu ne poskušajte vstopiti v jamo, saj je območje od leta 2001 razglašeno za območje prve stopnje arheološke in naravne zaščite. Resnična vrednost obiska je, da se ustavite pred vhodom in razmislite, zakaj je to mesto tako pomembno. Jama je bila prvič predstavljena znanstveni skupnosti v sredini 19. stoletja, prva izkopavanja pa so se leta 1963 odvijala pod vodstvom Şevketa Aziza Kansuja in Kılıç Köktena. Leta 1986 je Univerza v Istanbulu izvedla reševalna izkopavanja, med letoma 1988 in 1990 pa je isto univerza v sodelovanju s Kalifornijsko univerzo v Berkeley izvedla skupni projekt. Ta izkopavanja so pokazala, da je najstarejše naselje v jami datirano v zgodnjo paleolitiko. V spodnji jami so našli na tisoče kosti jamskih medvedov skupaj z orodji, izdelanimi iz kremena. V zgornji jami pa so plasti, ki pripadajo neolitiku, pozni kameni dobi in bronasti dobi. Iz lukenj v stenah je razvidno, da je zgornja dvorana v bizantinski dobi preurejena in uporabljena kot stavba. Del odkritih predmetov je danes razstavljen v Arheološkem muzeju v Istanbulu. Za fotografiranje je najbolj primerna jutranja svetloba, saj vhodi gledajo proti jugu, v smeri doline. Obrnite se od vhoda in se usmerite proti dolini Sazlıdere in jezeru; opazili boste, da je pokrajina, ki jo je videl človek v prazgodovini, danes obkrožena s hišami. Zaradi pomanjkanja sence v okolici jame, s seboj vzemite vodo. Na takih mestih so

Do naravnega parka Şamlar lahko prispete po poti, ki poteka skozi naselje Kayabaşı in vas Šamlar, ter se povezuje s staro cesto za Edirno, ki vodi do Arnavutköya. Po navodilih občine Başakşehir, ko se približujete Arnavutköju po cesti Gaziosmanpaşa, vas asfaltna cesta, ki se odcepi levo pri lokaciji Nokta, vodi do parka. Park ima šest vhodnih vrat; čeprav je naslov v uradnih evidencah občine Başakşehir, se nekatera vrata nahajajo blizu meje občine Arnavutköy. Območje je na seznamu Ministrstva za kmetijstvo in gozdove, Direktorata za varstvo narave in narodne parke, kjer je od 11. julija 2011 registrirano kot naravni park. Ko vstopite, vas bodo takoj opazile široke, ravne površine pod borovci. Na teh površinah so postavljeni smerni znaki, lesene mize za piknik, otroško igrišče, stranišča in umivalniki. Namesto da bi tukaj piknikali, vam priporočamo, da se odpravite na kratko sprehod po gozdu. Sledite poti, se spustite med borove drevesa proti dolini in poslušajte zvok vode. Zgodovinski del parka je Šamlarova brana, ki je zgrajena nad reko Šamlar, eno od največjih rokavov reke Sazlıdere. Po podatkih okrožne uprave Başakşehir je bila brana zgrajena v obdobju sultana II. Mahmuta, med letoma 1826 in 1828. Je visoka malo več kot deset metrov, širina vrha je dvanajst metrov, širina dna pa več kot petnajst metrov. Ustavite se pred brano in opazujte, kako se njena struktura širi proti dnu; debelina zidu, ki zadržuje vodo, se spodaj povečuje. V obdobju Osmanske države je bil velik del vode v Istanbulu shranjevan v takih branah in nato dostavljane v mesto. Zato Šamlar, po votlini, predstavlja drugi časovni sloj te poti, in sicer odnos mesta z vodo. Na spletni strani občine je zapisano, da v gozdu živijo divje živali, kot so lisice in sokoli; med sprehodom bodite pozorni na drevesa. Za fotografijo poskusite posneti strukturo brane z nasproti, skupaj z odsevom vode. Ob koncih tedna je območje polno družin in skupin, zato je zjutraj bolj mirno. Pravila glede ognjišča in žarjanja veljajo in jih morate upoštevati; poskrbite, da boste odnesli svoj odpad. Naredite si kratek postanek v senci in osvežite se, saj vas čaka dolga vožnja. Na spletni strani občine je zapisano, da gozd poleg borovcev gosti tudi številne druge vrste dreves. Šamlar je skupaj z mnogimi drugimi naravnimi parki v Istanbulu razglašen istega dne; peta postaja te poti,

Najbolj ohranjeni deli obzidja se nahajajo v gozdnatem delu severno od Çatalce, v okolici Karacaköy. Angleška Wikipedija navaja kraje, kjer so vidne ostanke: križišče Gümüşpınar v bližini Karacaköy, Hisartepe v bližini Yalıköy, Pınarca v bližini İhsaniye in vas Kurfallı. Na tem območju se usmerite proti gozdnatemu delu v bližini Karacaköy, saj je obzidje tam najbolj ohranjeno. Parkirajte vozilo na varno mesto ob cesti in se peš približajte zidu. Najprej si oglejte presek zidu; turške viri opisujejo, da so zunanji deli obloženi z obdelanimi kamni, medtem ko je notranjost napolnjena z odpadnim materialom, povezanem z apneno malto. Različni materiali in tehnike, ki so vidni na različnih mestih, so verjetno posledica popravil, ki so bila izvedena v naslednjih stoletjih. Viri navajajo, da je debelina zidu malo več kot tri metre, pri ohranjenem delu pa je bila višina izmerjena kot več kot pet metrov. Obzidje dobi ime po bizantem imperatorju Anastaziju I., ki ga je po navedbah zgradil ali obnovil med letoma 507 in 512. Angleški vir navaja, da so na tem območju najdeni tudi sledovi utrdb, ki so obstajale že v obdobju Leonida I. in Zenona. Zid se je začel pri pristanišču Evcik na obali Črnega morja in se raztezal do obale Marmarskega morja zahodno od Silivrija. Viri navajajo, da je dolžina zidu med petdeset in petdeset šest kilometrov. V središču linije, v bližini Karacaköy, se je nahajala pravokotna vojaška postojanka, dolga 250 metrov in široka 300 metrov. V virih je zapisano, da je bilo zaradi dolžine zidu težko varovati z manjšim številom vojakov in da ga je večkrat prečle napredovanje iz zahoda. Evlija Čelebi v svoji knjigi "Putovanja" opisuje, da so še vedno vidni stolpi, temelji in jarki te linije, ki se razteza od Silivrija do Terkosa. Sprehodite se nekaj sto metrov ob zidu in opazujte, da so kamni, ki so bili iz zidov odstranjeni, ponovno uporabljeni v bližnjih vaških. Poroča se, da je bila več kot polovica dolžine zidu odstranjena na ta način. Ostanki so zaščiteni spomeniki, zato ne stopajte na zid in se izogibajte dotikanju kamnov. V senci gozda počakajte, da sonce osvetli površino zidu in ustvari zanimive fotografije. Na gozdnih cestah lahko po dežju nastanejo luže, zato je priporočljivo nositi čevlje. Ko potujete mimo pašnikov, zaprite ograje, da preprečite,

Muzej izmenjave se nahaja v središču Çatalce, v četrti Kaleiçi, blizu trga. Po informacijah na spletni strani fundacije Lozan Mübadilleri Vakfı, muzej obsega tri dele: glavno zgradbo, trg izmenjave in kulturni center. Obisk začnite na majhnem trgu in si oglejte fasado glavne zgradbe. Po informacijah fundacije je bila zgradba v letih med 1913 in 1923 uporabljena kot poslovni prostor s strani Grka. Po izmenjavi je prešla v državni lastništvo, kasneje je bila sedež podružnice Ziraat Bankası, leta 1961 je bila prodana in je nekaj časa služila kot šola za šivanje. Leta 1967 jo je kupila družina Ölçer in jo kasneje podarila fundaciji, da bi v njej uredili muzej. Projekt obnove so pripravili arhitekti fundacije, muzej pa je bil odprt v okviru programa Istanbul 2010, evropske prestolnice kulture, v sodelovanju z občino Çatalca. Muzej je bil odprt 20. decembra 2010 in velja za prvi muzej v Turčiji, ki se posveča temi migracij. V notranjosti si oglejte razstavljene predmete, začnite pa z obrtnimi izdelki. Kolekcija vključuje ročno tkane rjuhe, zavese, vzglavnike in prtičke. V oddelku za glasbo so na ogled instrumenti, kot je ud, mandolina in zvezek z notami, ki so pripadali skladatelju Faiz Kapancı, rojenemu v Solunu. Med kuhinjsko posodo in gospodinjskimi predmeti so na ogled bakrene posode, pladnji, lonci, železa za glženje in plinske svetilke. V oddelku za fotografije in dokumente je na ogled fotoaparat, ki ga je uporabljal Hamza Rüstem Bey, eden prvih fotografov na Kreti, skupaj s stekli za negativne slike. V tem oddelku so tudi zahtevki za razpolpitev premoženja, ki so jih podali izmenjani, ter zemljevidi iz obdobja Osmanskega cesarstva. Registrski zapis kulturne dediščine navaja, da so v muzeju razstavljeni etnografski predmeti, ki so jih pustili Grki, ki so zapustili Çatalco, ter predmeti, ki so jih prinesli izmenjani, ki so se preselili iz Grčije. Ta dvojna pripoved muzej spreminja v zgodbo o družinah, ki so bile prisiljene zapustiti svoje domove, namesto v zgodbo o vojni. Vzemite si čas, da preberete majhne označke ob predmetih; večina jih nosi ime družine in kraj, od koder so prišli. Muzej je zaprt ob ponedeljkih, ob drugih dneh pa preverite odpiralni čas na spletni strani fundacije. Po obisku muzeja se sprehodite po ozkih ulicah četrti Kaleiçi; po informacijah Wikipedije je bila to edina četrt, ki jo je med balkanskimi vo

Narodni park Çilingoz se nahaja v zalivu blizu obale Črnega morja, v bližini naselja Binkılıç. Po informacijah iz angleške Wikipedije, do parka lahko pristopite iz dveh smeri: iz juga preko Binkılıç po gozdni cesti ali iz vzhoda, sledite poti ob jezeru Terkos, skozi naselji Ormanlı, Karacaköy in Yalıköy. Od Yalıköyja je do parka približno deset kilometrov. Park je od 11. julija 2011 vpisan kot narodni park v seznamu Direktorata za varstvo narave in narodnih parkov. Zaradi bogate flore in faune je bilo območje leta 2005 razglašeno za območje za varstvo divjih živali, zato je lov na tem območju nenehno prepovedan. Parkirajte vozilo na vhodu in se odpravite peš do obale, da se seznanite z območjem. Severno od zaliva se razprostira dolga, približno 1200 metrov, peščena plaža. Potok Çilingoz teče proti severu in se izliva v morje skozi ozko, peščeno usta, za katero se oblikuje veliko jezero, obrobljeno z močvirja. Najboljša stvar na tem območju je, da so gozd, potok, jezero in morje le nekaj sto metrov narazen. Sprehodite se od obale do ustja potoka in opazujte, kje se sladka voda sreča s slano. Nato se umirjeno počakajte ob obali jezera; v parku živijo različne ptice, kot so gosi, sove, sokoli in dleta. Ko prečkate rob gozda, boste videli vzhodni javor, rdeči grm, javor in hrast, pod njimi pa cvet gozdne jagode, lovor, bršljan in divji kostanj. Rastline, ki rastejo na peščnih območjih, tvorijo ločeno skupino; poskrbite, da ne stopate po peščinah. Strmine in skalovje na obeh straneh zaliva nudita odlično ozadje za fotografije; popoldne je svetloba najboljša, ko se odbija od morja. Park se uporablja za kampiranje, ribolov, pohodništvo in piknike; preverite najnovejše informacije o pogoje za obisk in kampiranje na uradnih straneh, saj se lahko te pogoje spreminjajo glede na letno dobo. Če želite plavati, plujte le v mirnih vodah, blizu obale. Ko pihajo severni vetrovi na Črnem morju, se valovi hitro povečajo in lahko nastanejo nevarni tokovi. Za obisk tega območja smo namenili dve uri, saj je sprehod po plaži, ogled ustja potoka in obhod gozda, če ga opravite brez hitenja, to časovno obdobje izpolni. Odnesite s seboj svojo smeti in ne motite ptic, ki gnezdijo ob obali močvirja. Po informacijah iz Wikipedije, v obalnih vodah živijo tuni, sardine, sku

Potovanje se konča v Yalıköyju, enem od najoddaljenih obalnih naselij na območju Trakije, ki ima staro ime Podima. Vas je postavljena na obali, obkrožena z gozdovi, ki so podaljšek Istranških gora. Po informacijah iz angleške Wikipedije, je to v preteklosti bilo mesto, kjer so živeli Grki, in leta 1923, med izmenjavo prebivalstva, je v prazna stanovanja preseljenih okoli šestdeset turških družin, ki so prišle iz Grčije. Tako se zgodba, ki ste jo prebrali v muzeju, ponovno prikazuje v resničnih ulicah vasi. Parkirajte vozilo v vasi in se sprehodite do plaže. Najprej opazujte dolžino obale. Po informacijah iz enega vira, se plaža razteza približno dvanajst kilometrov. Na plaži so opazne barvne okrogle kamne, ki jih je oblikovala voda, imenovani "Podima". Ista vir trdi, da so te kamne v preteklosti razvrščali po barvi in velikosti ter jih prevažali v Istanbul, kjer so jih uporabljali za oblaganje vrtov in dvorišč. Pesek v tem območju ima tudi ekonomsko vrednost; po informacijah iz Wikipedije, ga državna agencija za vodne vire uporablja pri čiščenju vode. Glavne gospodarske dejavnosti v vasi sta gozdarstvo in ribištvo. Na tej postaji priporočamo dolg sprehod ob obali namesto kopanja. Sprehodite se po plaži, opazujte, kako valovi udarjajo ob obalo, in občutite spreminjanje vetra. Začetek in konec poletja sta najbolj mirni obdobji ob obali, ko sončni zahod ustvarja dolge sence na pesku. Če želite kopati, počakajte, da se umiri veter in morje; na nekaterih mestih se morje nenadoma poglobi. V delu Yalıköyja imenovanem Hisartepe so ostanki zidu Anastasiusa; če imate čas, si predstavljajte, kako je zid potekal blizu morja. Tako ugotovite, kako blizu Črnemu morju se konča zid, ki ste ga videli v gozdu. Po informacijah iz Wikipedije, je prebivalstvo vasi leta 2022 znašalo štiri sto osemdeset štiri ljudi. Vir poroča, da se vaščani ponašajo s finim peskom, ki se razprostira v plasteh do morja. Poroča se tudi, da bližnja obrat izvleka kremen za industrijo stekla. Ne pobirajte kamnov s plaže, saj so ti kamni pomembni za ohranjanje naravne oblike obale. Pot nazaj je cesta, ki poteka skozi gozd in je v temi zahtevna, zato se po opazovanju sončnega zahoda hitro odpravite na pot. Iz Yalıköyja obstaja avtobusna povezava do središča Čatalce in do Yenibosne; če se boste vračali z javnim prevozom, prever