Anastasius Suru (Uzun Duvar)

Anastazijeva obzidja sta dolga obrambna linija, ki je v bizantinski dobi ščitila Istanbul pred napadi iz Trakije, potekajoča od Črnega morja do Marmarskega morja. Avtorji iz 6. stoletja in kasnejše viri ji pripisujejo ime "Dolga stena". Ime "Anastazijeva" izvira od bizantinskega cesarja I. Anastazija, ki je vladal od leta 491 do 518. Viri navajajo, da je cesar zid zgradil ali obnovil med letoma 507 in 512, medtem ko okrožje Çatalca navaja leta 507 do 511. Angleško-jezični viri opozarjajo, da so na tej liniji najdeni tudi sledi utrdb, ki so obstajale že v času cesarja I. Leona leta 469 in v času cesarja Zenona leta 478. Po besedah Prokopija, ki je pisal v 6. stoletju, je zid, ki je bil oddaljen približno 65 kilometrov od mesta, bil zelo dolg, a zaradi hitre gradnje ni bil dovolj močan in je zahteval veliko vojaško prisotnost za njegovo obrambo. Viri različno navajajo dolžino zidu. Na angleški Wikipediji je zapisano, da je bil zid prvotno dolg približno 56 kilometrov, medtem ko Feridun Dirimtekin navaja približno 52 kilometrov. Okrožje Çatalca navaja dolžino 45 kilometrov, pri čemer poudarja, da je 22 kilometrov zidu še danes ohranjeno. Zid se začne ob obali Črnega morja, v bližini kraja Evcik İskelesi, nato se na kratko razteza proti zahodu, nato pa zavije proti jugozahodu in doseže Hisartepe. Od tam poteka v bližini Karacaköy, prečka nekaj potokov in se spusti proti jugu ob cesti med Kurfallı in Gümüşpınar. Linija, ki poteka skozi Kurfallı, se premika proti zahodu, mimo vasi Fener, in doseže obalo Marmarskega morja, zahodno od Silivrija, v bližini rta Karınca. Angleško-jezični viri navajajo, da so ostanki zidu danes vidni v bližini križišča Gümüşpınar v Karacaköyju, na Hisartepe v Yalıköyju, v Pınarca v İhsaniyeju in v vasi Kurfallı. Debelina zidu je bila 3,3 metra, višina pa več kot 5 metrov. Zunanja stran je bila obložena s kamnom, notranjost pa je bila napolnjena s poljubnim gradbenim materialom, ki je bil povezan z apnenčnim malterom. Različne tehnike in materiali, ki so bili uporabljeni na nekaterih mestih, so verjetno posledica kasnejših popravil. Na liniji so bile bastijone, vrata, utrdbe, jarke in vojaško cesto. Ker na zidu ni bilo mogoče stalno imeti vojakov, V nekaterih virih je zapisano, da je bila zgradba zapuščena že v prejšnjem stoletju, medtem ko druge turške viri navajajo, da so se popravila nadaljevala do 10. ali 11. stoletja. V stoletjih, ki so sledila, so bili številni kamni iz zidu uporabljeni pri gradnji novih zgradb v bližnjih vasicah. Evliya Čelebi v svoji knjigi potovanj opisuje, da so bili obzidja, temelji in jarki še vedno vidni od Silivrija do Terkosa, in da so bile zgradbe, kot so karavanseraji in javne kuhinje, v bližnjih vasicah zgrajene s kamni iz tega zidu. Nemški raziskovalec Schuchhardt je leta 1898 opazil dobro ohranjene obrambne strukture, ki pa so se pozneje izgubile. Najbolj ohranjeni del zidu se danes nahaja v gozdnatem območju na severu. Za ogled zidu je potrebno načrtovati obisk, saj so večina ostankov v gozdu in oddaljena od vaških cest. Najboljši začetni točki sta, kot kažejo viri, območji Karacaköy in Gümüşpınar. Tam je mogoče videti del zidu, zgrajen iz velikih kamnov, ki se pokaže med grmovjem. Ker so ostanki pomemben zgodovinski objekt, ki ga je treba ohraniti, je treba se izogibati plezanju po zidu in poškodbevanju kamnov. Mogoče je priti do centra Čatalce z avtobusom in od tam uporabiti linije, ki vodijo do vasi, vendar je za dostop do ostankov pogosto potrebna uporaba vozila in hoja. Pri obisku gozdnih območij je priporočljivo nositi zaprte čevlje, imeti pri roki vodo in offline zemljevid, ter dolge hlače za zaščito pred trnjem. Vodni mostova Kurşun Germe in Ballı Germe, ki ju omenjuje okrožna uprava, sta prav tako v bližini Gümüşpınarja in ju je mogoče videti v tem območju. Na severu se obala Črnega morja v bližini Yalıköyja in Çilingoza približa zidu, kjer se zid sreča z morjem.