Od Sapance do Taraklıja, od jezera do slapov, od mostu do zgodovinskih hiš.

Ob obali jezera v središču mesta Sapanca se nahaja območje, ki je izhodišče te točke. Občinska služba za kulturo in turizem to območje opisuje kot območje za sprehode ob jezeru. Parkirajte avto v središču in se začnite sprehajati ob obali, saj je glavni namen te točke, da si ogledate jezero od blizu in v mirnem času. Zgodaj zjutraj je površina jezera pogosto mirna, in gozdnata območja na drugi strani se odražajo v vodi. Med sprehodom ob obali si poskusite predstaviti velikost jezera. Jezero se razteza približno šestnajst kilometrov v smeri vzhod-zahod in je široko približno pet kilometrov v smeri sever-jug. Njegova površina se nahaja trideset in tri metre nad morjem. Po informacijah iz Wikipedije je najgloblja točka jezera šestdeset in ena metra, povprečna globina pa trideset šest metrov, medtem ko v uvodu angleške različice piše, da je največja globina petindvajset metrov. Zavedanje, da je jezero nastalo v tektonski kotanji, olajša razumevanje pokrajine. Ta kotanja, ki leži med gorami Samanlı na jugu in nižimi hribi na severu, ohranja jezero v dolgi in ozki obliki. Med sprehodom ob obali opazujte tudi raven vode. Po meritvah se raven vode spomladi in poleti dvigne, jeseni pa se spusti, pri čemer je razlika med obema nivojema večinoma med sedemdeset in devetdeset centimetrov. Če obiščete jezero jeseni, boste morda opazili, da se obala umika. Med opazovanjem okolice jezera so bile identificirane šestdeset devet vrst ptic. Največ vrst je mogoče opaziti aprila, medtem ko se število vrst pozimi zmanjša, število posameznih oseb pa se poveča. Ko se približujete močaverjem ob obali, bodite tihi in, če imate daljnogled, ga s seboj vzamite. Evlija Čelebi je opisal to jezero in hvalil tovor, ki ga prevažajo čolni, ter sladkovodne ribe, kot sta postrv in krap. O vodi jezera je zapisal: "Voda je zelo čista in bistra." Te informacije so še danes pomembne, saj jezero oskrbuje velik del pitne vode za mesto Sakarya. Zato je še posebej pomembno, da na obali ne puščate smeti in ne mečate ničesar v vodo. Po sprehodu ob obali si lahko ogledate ostanke kopelišča Rüstempaşa v središču mesta. Kopelišče, ki je del kompleksa, zgrajenega v šestnajstem stoletju, je bilo izkopano leta 2015, in obiskovalci ga lahko ogledajo po lesenih stezah in steklenih ploščah. Odvečna voda iz jezera teče skozi odtok na vzhodu in se izliva v reko Çark Suyu,

Vodonos Doğançay se nahaja na območju vasi Maksudiye v Geyvu in je, po informacijah iz turške Wikipedije, približno deset kilometrov oddaljen od ceste D-650, ki povezuje Sakaryo in Bilecik. Po odcepitvi od glavne ceste se cesta zoži in zavoje postanejo pogostejši. Uprava za kulturo in turizem opozarja, da je cesta široka le za dva vozila in da lahko težave povzročajo večja vozila. Viri se razlikujejo glede stanja ceste; uprava trdi, da je celotna cesta asfaltirana, medtem ko portal za kulturo in Wikipedija navajata, da je zadnjih dva kilometra cesta makadamska. Zato je priporočljivo voziti počasi, še posebej po deževnih dneh, in biti pozoren na zadnjem delu poti. V zimskih mesecih so zadnji kilometri ceste lahko zasuti s snegom, medtem ko je v drugih letnih časih dostopnost enostavna. Parkirajte vozilo na začetni točki in preverite, ali imate primerno obutev. Do vodonos se spusti po makadamski poti, ki poteka skozi nasade lešnikov. Vodonos se nahaja v koritu reke, približno tristo metrov pod začetno točko. Po informacijah uprave, pot traja približno štirideset minut za spust in vzpon. Spustujte se počasi, saj je vzpon bolj zahteven. Po poti se začnete približevati strmim obrežjem doline, medtem ko se prebijate skozi veje lešnikov. V turistični brošuri občine se opisuje, da je vodonos sestavljen iz petih stopnic, ki se nahajajo nad koritom reke, in da voda teče v obliki pene. Ko prispete do dna, si najprej oglejte vodonos z distance in poskusite ločiti posamezne stopnice. Ker se količina vode spreminja glede na letno dobo, lahko v pomladi pričakujete, da bo vodonos veliko bolj bujen. Območje, kjer se nahaja vodonos, je običajno hladno, tudi poleti je priporočljivo imeti pri sebi lahkotno jakno. Ne stopajte na mokre kamne in se ne približujte preveč vodi, če želite fotografirati. Viri se razlikujejo glede nadmorske višine; Wikipedija navaja približno štiri sto metrov, uprava štiristo petdeset metrov, portal za kulturo pa šeststo metrov. Območje je bilo 13. maja 2013 razglašeno za naravni park s površino približno štiri hektarje. Portal za kulturo navaja, da se pot do vodonosa uporablja tudi kot pešpoti. Po brošuri občine se v bližini vodonosa nahajajo tudi območja, primerna za piknike, in pešpoti. Če želite tu narediti pavzo, si prinesite hrano, saj lokalna gostinska ponudba na začetni točki ni vedno odprta. Pri povratku se počasi vzpenjajte, naredite nekaj postankov in si za zadnjič oglejte dol

Most II. Bayezid se nahaja nad reko Sakarya, povezuje Alifuatpašo in Geyvo, in je še danes odprt za promet. Parkirajte vozilo na varno mesto ob začetku mostu in se najprej oglejte most z obale. Da bi videli celoten most, se morate nekoliko oddaljiti od reke, saj je večina konstrukcije usmerjena proti kopnemu. Kulturni portal navaja, da je most postavljen na štirinajst stebrov, od katerih so samo štirje v reki. Na strani Alifuatpaše so razvrščeni devet majhnih okroglih lokov, medtem ko nad reko dominirajo veliki, izraziti loki. Obliko srednjega stebra primerjajo s sarkofagom. Pozorno opazujte tudi podnožje stebrov. Na strani, kjer voda prihaja, so trikotniki, na strani, kjer voda odhaja, pa petkotniki, ki ščitijo stebre pred erozijo. Ista vir navaja, da sta dva loka kasneje propadla in bila popravljena z uporabo železnih materialov. Ta znak popravila je enostavno opaziti, če se gleda na most od spodaj. Glede dimenzij se viri razlikujejo. Kulturni portal navaja dolžino mostu 150 metrov in širino 5,6 metra, medtem ko Wikipedija navaja dolžino 196,5 metra in 15 lokov. Med ogledom mostu poiščite napis. Po navedbah virov je glavni napis na zadnji strani kamnitega dela na strani Geyve, kjer je niša za molitev, in datira v leto 1495-1496. Poglejte si okras na obroču, ki obdaja napis. Kulturni portal navaja, da je na tem obroču okras v slogu "hatayi", sestavljen iz vitkih, ukrivljenih vej, ki odražajo okrasni slog konca petnajstega stoletja. Za arhitekta in inženirja mosta se omenja Fakir Abdullah. Po informacijah, ki jih vsebuje brošura občine, je bil most v tistem času pomemben člen ceste, ki je povezovala Istanbul in Bagdad. V obdobju Republike je bil pod glavni most nameščen jekleni skelet, in most je bil dvakrat obnovljen; Wikipedija navaja zadnjo obnovo leta 1949. Oglejte si tudi majhni otok severno od mostu, kjer so ostanki bizantinskega mostu. Če želite prečkati most peš, upoštevajte, da je pločnik ozek in da po njem vozijo vozila. Poleg mostu se nahaja Muzej Kuvayı Milliye in Ali Fuat Cebesoy, ki je bil odprt leta 1989. Spodnji nadstropje muzeja je posvečeno obdobju Kuvayı Milliye, zgornje pa Ali Fuatu Cebesoyu. Če želite obiskati muzej, podaljšajte svoj obisk in preverite najnovejše informacije o odpiralnih urah na uradni spletni strani. Od tu naprej cesta zapusti reko in se vzpenja proti vzhodu in proti g

Taraklı je mesto, ki se nahaja na pobočjih hribov Hıdırlık Tepesi in Hisar Tepesi, ter v dolini med njima. Ko prispete v mesto, parkirajte avto na vhodu v središče in se naprej premikajte peš, saj so ulice ozke in strme. Hitro opazite, da je vzdušje v dolini hladnejše kot v središču mesta, saj je središče mesta približno štiristo štirideset metrov nadmorske višine. Najprej se odpravite na Hisar Tepesi, da si ogledate mesto z višine. Po informacijah občine, na tem hribu sta dva vodna rezervoarja, ki datirata med letoma 2000 pr. n. št. in 1000 pr. n. št. Na hribu potekajo arheološka izkopavanja, zato se izogibajte vstopu na območja izkopavanj in upoštevajte opozorilne znake. Ko stojite na hribu, opazite, kako potok, ki prihaja iz Göynüka, deli dolino in kako se hiše nahajajo na pobočjih. Nato se spustite v stare ulice. Ulice so tlakovane s kamnom, med njimi pa so postavljeni kamni za počitek za ljudi, ki prevažajo tovore. Večina hiš je trinočna, nekatere pa so stare že več kot tri stoletja. Po informacijah občine, v mestu je več kot sto hiš in vil, ki so stare od dveh do treh stoletij. Ker v večini teh hiš živijo ljudje, se izogibajte vstopu v dvorišča in pri vhodnih vratih, fotografirajte pa jih z ulice. Nato se odpravite do platana v četrti Yusufbey. Ta drevo, ki naj bi bilo staro približno sedemsto let, je simbol mesta, poleg njega pa se nahaja tudi zgodovinski vodni vir. Drevo je v preteklosti preživelo veliko nevarnost požara, a je ostalo relativno nedotaknjeno. Območje pod platano je odlično mesto za zadnji postanek na vaši poti. V središču mesta se nahaja mošeja Yunus Paşa, zgodovinska zgradba iz leta 1517, ki je znana kot mošeja Kurşunlu zaradi svoje bakrene kupole. Pripoveduje se, da je para iz zgodovinskega turškega kopališča v bližini nekoč služila za ogrevanje te zgradbe. Ker se mesto nahaja na poti v Bagdad, je zgodovinski karavan sari tudi pomembna zgradba. Brošura omenja tudi zgodovinsko tržnico Orhan Gazi, kjer lahko vidite lokalne obrtne izdelke. Ime Taraklı izvira iz tradicionalnega obrti. Na spletni strani ministrstva je citat Evliya Čelebija: "Ker se vsi ukvarjajo z izdelavo žlic in glavnikov, mestu pravijo Taraklı." Na turškem Wikipediji pa je ta opis interpretiran kot ljudska zgodba, in ponujajo druge teorije o izvoru imena. Danes se v regiji še vedno izdelujejo žlice iz lesa javorja Vir: Občina Taraklı, Turistične znamenitosti Taraklıja; Uprava za kulturo in turizem regije Sakarya, Taraklı in njegove hiše; GoTürkiye, Odkrijte Sakaryo; Turistični brošura občine Sakarya, 2025; Wikipedia, Taraklı.