Od Kumkapıja do Yedikuleja: Zidovi in nasadi ob obali Marmarskega morja.

Kumkapı nosi ime ene od vrat na obzidju Marmare; po Wikipediji je to peta mestna vrata ob obali, ki se nahaja med Yedikule in Ahırkapı. V bizantskem obdobju se je imenovala Kontoskalion, kar pomeni "majhna pristanišče". Članek o Eremyi Čelebiju opisuje, da je pristanišče v tem območju bilo obnovljeno leta 1263 v času vladavine cesarja Mihaila VIII. Palaiologosa, in da je Kumkapı veljal za eno najbolj poseljenih območij v mestu. Po osvajanju je to območje ostalo gosto poseljena soseska blizu obale; v enciklopediji TDV Islam se omenja, da je mošeja Karamani Mehmed Paše, ministra sultana Fatiha, v Kumkapı zgrajena leta 1465.

Wikipedija Kumkapı uvršča med priljubljena območja v Istanbulu, znana po ribičih, in Kumkapı še danes ohranja to identiteto. Ribja tržnica Kumkapı, ki se nahaja ob obalni cesti, je bila obnovljena s strani občine Istanbul (İBB) zaradi gradnje Evrazijskega tunela. Kot je navedeno v sporočilu o odprtju občine, število trgovin med obnovo ni bilo spremenjeno, in 25 ribičev je ostalo na svojih mestih v prejšnji ureditvi. Čeprav je ribiška sezona od septembra do maja, je tržnica odprta vse leto zahvaljujoč ribolovu. Velikoprodajna ribja tržnica, ki je bila prej poleg nje, je bila preseljena v Gürpınar, v bližini Büyükçekmece.

Zjutraj prijdite in si oglejte ribe na prodaji, vprašajte prodajalce, katera riba je v sezoni; dober potnik tukaj vpraša o sezoni, ne o ceni. Pred fotografiranjem ljudi, ki delajo, je prijazno prositi za dovoljenje. Po obisku tržnice sledite obalni cesti proti zahodu. Pot poteka ob obzidju in med sprehodom boste videli različne dele stolpov in zidakov. Približno tri kilometre boste hodili do Samatye.

Vir: Wikipedija; Yalova Social Sciences Journal (Kazancıoğlu); TDV Islam Encyclopedia; İBB Directorate of Agriculture and Fisheries.

Samatya je ime, ki izvira iz grške besede "Psamathion", kar pomeni "peščeno". Po navedbah Wikipedije, je lahko ime soseske izviralo iz obsežnih peščenih površin, ki so bile tukaj v preteklosti. Pri obalni Samatya kapiji je bila tudi pristanišče. Po raziskavi zgodovinskih virov iz 17. stoletja, je ob kapiji stalo več hiš z vrtovi, in to območje je bilo del ene od glavnih poti skozi mesto. Soseska je bila dolgo stoletje dom različnih skupnosti; do nedavnega je tukaj živelo veliko Istanbulčanov armenskega izvora.

Danes je srce Samatyje zgodovinsko tržnico in trg, ki se nahajata tik za železniško progo. Ribiči so najbolj prepoznaven del soseske; zaradi ohranjene zgodovinske podobe je to priljubljena lokacija za snemanje filmov in serij. Tukaj so bili posneti serija "Druga pomlad" in film "Tri opice" režiserja Nurija Bilgeja Ceylana. Trg vsako leto gosti Istanbulski ribji festival, ki ga organizira združenje Şehristanbul. Med festivalom se pečena rib predeljuje med obiskovalci in potekajo različni dogodki.

Ne hitite. Po dolgi sprehodu ob obali od Kumkapı, si na trgu privoščite pavzo s čajem, si oglejte trgovine in stranske uličice. Med mirnim jutrom v tednu in gnečo med festivalom je velika razlika; izberite dan, ki vam bolj ustreza. Po trgu se odpravite proti severu, proti mošeji Koca Mustafa Paşa. Mošeja je nekaj sto metrov oddaljena od trga, pot pa je rahlo vzgornata.

Vir: Wikipedia; Yalova Social Sciences Journal (Kazancıoğlu).

Mešča Koca Mustafa Paşa je središče kompleksa, ki je dal ime soseski, in je znana tudi kot mešča Sümbül Efendi; v dvorišču se nahaja mauzolej Sümbül Efendija. Zgradba izvira iz bizantinskega obdobja in je bila leta 1486 preurejena v meščo s strani Koca Mustafa Paše, velikega vezira sultana Bayezida II. Arabska napis na enem od vhodov v prizidano dvorano označuje leto 891 (1486), medtem ko drugi napis omenja ime Bayezida II.

Članek v Islamski enciklopediji TDV pojasnjuje, zakaj je ta preureditev arhitektonsko zanimiva. Namesto da bi bila zgradba prisiljena slediti ukrivljeni zasnovi, da bi se mihrab usmeril proti Mekki, je bila zgrajena nova, ravna os, s čimer je bila zgradba preurejena v podolgovato meščo, usmerjeno od severa proti jugu. Na straneh prizidane dvorane sta postavljeni dve polkrožni kupoli z okni, zunanjost sten je obdana s kamnitim oklopom, na severni strani pa je dodana prizidana dvorana s petimi kupolami, ki se opira na šest stebrov. Članek tudi poudarja, da je ta zasnova lahko pionirska, saj je bila zgrajena pred meščo Bayezid.

V dvorišču opazujte tri stvari. Steber minareta, okrašen z osmimi stranicami, spiralnimi stebrički in nišami, je po mnenju TDV edinstven primer tako dovršene dekoracije v Istanbulu. V središču dvorišča stoji vodna fontana v obliki stebra, ki jo je leta 1737 postavil Beşir Ağa, upravitelj Darüssaade. V bližnjem pokopališču se nahaja tudi grob slavnega kaligrafa Hafız Osmana. Pesem Yahye Kemala, ki je dobila ime po tej soseski, opisuje tudi to območje.

Mešča je odprta za obisk. Ob namaznih časih obisk priporočamo prestaviti. Ob vstopu odstranite čevlje, oblečite oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena, ženske naj si pokrijejo glavo, v notranjosti pa bodite tihe.

Vir: Islamska enciklopedija TDV; Wikipedia.

Vrtovi obdana Kara so med najstarejšimi območji urbanega kmetijstva v Istanbulu. Mestna občina Fatih opisuje vrtove Yedikule kot pomemben del mestne proizvodne kulture in spomina že stoletja. Po članku v reviji DergiPark, ki analizira arhive iz 18. stoletja, je ob obzidju, od Yedikule do Ayvansaray, leta 1733 obstajalo 77 vrtov. Med lastniki so bili tako obrtniki kot tudi visoki državni uradniki, in članek te vrtove ocenjuje kot pomemben vir dohodka za mesto.

Najbolj znana pridelava vrtov Yedikule danes je solata. Mestna občina opisuje, da je ta solata znana po svojih mehkih in oljastih listih, goji se iz sajenja, rad ima hladno in vlažno okolje ter potrebuje veliko vode, še posebej v dveh tednih pred žetvijo. Mestna občina Fatih sodeluje z akademiki, združenjem vrtnarjev Yedikule in samimi vrtnarji pri projektu, ki ima za cilj ohraniti zgodovinsko identiteto vrtov in jo prenesti v prihodnost.

Pravilo obisku je preprosto: vrtovi so obdelovalna zemljišča, ki predstavljajo vir dohodka za nekatere ljudi. Ne vstopajte med rastline brez dovoljenja, opazujte jih iz ulic in poti ob obzidju. Mestna občina ima v ulici Hacı Evhaddin v četrti Yedikule vrt Yedikule, kjer se organizirajo dejavnosti, kot je obiranje solate, za otroke, in vrt je odprt določene dni v tednu. Preverite datume odpiranja na spletni strani občine. To območje se nahaja v območju zaščite obzidja Kara, ki ga je UNESCO leta 1985 vključil na seznam svetovne kulturne dediščine. Ogled obzidja in vrtov hkrati je najlažji način, da razumete, da je mestna obrambna linija že stoletja hkrati tudi obdelovalna površina.

Vir: Mestna občina Fatih; Revija za turško kulturo (Sönmez).

Džamija İmrahor İlyas Bey, po navedbah enciklopedije TDV Islam, predstavlja najstarejšo versko zgradbo v mestu, ki še vedno stoji. Zgrajena je bila okoli leta 454, verjetno v 460. letih, po navedbah nekaterih virov pa jo uradniki ustanove Vakıflar opisujejo kot približno sto let starejšo od Aja Sofije. V obdobju sultana Bayezida II. (1481-1512) jo je v džamijo preuredil İlyas Bey, ki je bil vodja dvornih konjušnic, in po njem je bila poimenovana. Ob džamiji je bila ustanovljena tudi zavetišče; enciklopedija TDV navaja, da je to v obdobju otomanske vladavine predstavljalo središče, kjer so se izobraževali znani kaligrafi.

Usoda zgradbe se je slabšala konec 18. stoletja. Leta 1782 je utrpela hude škode zaradi požara, leta 1804 in 1821 pa je bila obnovljena. Leta 1894 je bila poškodovana zaradi potresa, leta 1908 pa se je zaradi teže snega podrl leseni strešni nosilec. Od takrat je bila približno sto let odprta. Leta 2012 je bila zgradba prenesena v upravljanje ustanove Vakıflar, projekti obnove so bili odobreni leta 2019, obnova pa se je začela leta 2023 in vključuje začasno konstrukcijo, ki podpira streho. Ustanova Vakıflar načrtuje, da bo po zaključku obnove džamija ponovno odprta za obredno opravljanje.

Zgradba je zasnovana s tremi ladjami, pri čemer so ohranjeni stebri iz zelenega brezita. Po navedbah enciklopedije TDV so marmorni kapiteli, okenske oboke in okrasni elementi lepi primeri kamnoseštva iz 5. stoletja, saj nobena od teh komponent ni bila ponovno uporabljena, ampak so bile vse izrezane posebej za to zgradbo. Zaradi potekajočih gradbenih del je morda ni mogoče obiskati; zunanjost, izboklina na vzhodni strani in ohranjeni minaret omogočajo ocenitev velikosti zgradbe. Pred obiskom preverite trenutno stanje.

Vir: Enciklopedija TDV Islam; Diyanet Haber; Wikipedia.

Narlıkapı je vrata, ki se nahajajo najbliže kopenskemu delu obrambnih zidov Marmare; je prvo vstopno mesto ob obalni strani, ki se raztezajo od Yedikule. V 17. stoletju je Eremya Çelebi, ki je opisoval Istanbul, ime vrat povezoval z grenivkami, ki so nekoč rasle v bližini. Članek, ki preučuje Eremyine opise, navaja, da so vrata v obdobju otomanske vladavine nosila ime Bab-ı Atik, kar pomeni "stara vrata", in da so bila zgrajena v obdobju bizantinskega cesarja Manuela Komnena (1143-1180), kot kaže napis na bližnji stolp. Ista revija navaja, da so vrata Narlıkapı v seznamu vrat ob obali omenjena kot sedmo in zadnje vstopno mesto; Eremya Čelebi pa začne opis mestnih vrat prav tukaj.

Vrata se nahajajo za staro postajo Yedikule. Po informacijah iz Wikipedije, so med čistilnimi deli v bližini odkrili marmorne bloke z napisi, ki so vidni na zelenem območju pred vrati. Projekt Koč univerze, ki dokumentira obrambne zidu Istanbula, opozarja, da do vrat ni enostavnega dostopa ne od morja, ne od mesta. Zato boste vrata najbolje videli, če se boste sprehodili po bližnjih ulicah ali ob obali.

To je kratek postanek, vendar je odlično mesto za razumevanje logike poti. Tukaj se konča obalna obrambna linija, ki ste jo začeli zjutraj pri Kumkapı; le nekaj sto metrov naprej se začnejo kopenski zidovi. Predstavljajte si, da se vsaka od vrat, ki ste jih prečkali od Kumkapı, odpre k pristanišču ali obali, in da so obalna naselja rasla okoli teh vrat. Od tukaj se sprehodite vzporedno z obalo do trdnjave Yedikule; do vrat trdnjave je le nekaj minut hoje.

Vir: Yalova Social Sciences Journal (Kazancıoğlu); Projekt Koč univerze o obrambnih zidovih Istanbula; Wikipedija.

Yedikule trdnjava stoji v kotu, kjer se kopenske obrambne zidu srečuje z Marmarskim morjem. Ta trdnjava, zgrajena po naročilu sultana Mehmeda Fatiha okoli leta 1457-1458, je bila prvotno del obrambnega sistema, ki je vključeval tudi dve stolpa rimskega slavnostnega loka Altınkapı, ki sta pripadala obdobju cesarjev Teodozija I. in Teodozija II. K temu delu obrambnega zidu so dodali tri osmanske stolpe, s čimer so ga zaprli in preuredili v notranjo citadelo s sedmimi stolpi. Njena prvotna naloga je bila varovanje državne zakladnice; v stolpih so shranjevali dragocenosti, dokumente, strelivo in kovance. Kasneje je trdnjava pridobila sloves državne ječe. Mladi sultan II. Osman je bil leta 1622 tukaj ubit s strani jančarjev. Leta 1895 je bila stavba preurejena v muzej.

Danes trdnjavo upravlja občina Fatih, ki izvaja tudi obnove. Po informacijah na spletni strani občine je trdnjava ponedeljki zaprta. Občina organizira tudi vodene oglede, kjer obiskovalcem predstavijo gradnjo trdnjave, zidu, vrat in ječ. Na dvorišču trdnjave se nahaja odprta prireditvena dvorana, kjer potekajo kulturni dogodki in koncerti. Občina izvaja tudi vzdrževalna dela na tradicionalnih lesenih hišah na ulicah Hacı Piri Sokak in İmrahor İlyas Bey Caddesi, ki vodita do trdnjave; ob obisku poskusite prehoditi te ulice.

Ko vstopite, poiščite stolpa slavnostnega loka Altınkapı in opazujte, kako se rimski slavnostni lok in osmanska zakladnica združujeta v eni stavbi. Nato izberite eno od poti, ki vodijo do zidu; na spletni strani občine je objavljen razpis za vodene oglede, kjer je opisano, da s povišanih točk lahko občudujete širok razgled na mesto in morje. Bodite pozorni, ko se vzpenjate na zid, še posebej, če ste z otroki. Po tem, ko preživite dan tukaj, se lahko vrnete v središče mesta, če se sprehodite do postaje Kazlıçeşme Marmaray.

Vir: Občina Fatih; Wikipedia.