Od Amoriuma do Sultanovih gora, stara pot vzhodnega Afyona.

Začnite potovanje v Amoriumu, ki se nahaja na najsevernejši točki poti, v bližini vasi Hisarköy, približno trinajst kilometrov vzhodno od Emirdağ. Kulturni portal navaja, da se mesto nahaja približno sedemdeset kilometrov severovzhodno od Afyonkarahisar. Pred odhodom se o pogojih obiska izkopavanj pozanimajte na lokalni službi za kulturo in turizem ali v muzeju. Ko prispete v vas, si najprej oglejte pokrajino; hrib, ki se dviguje v sredini ravnine, je "gornji del" mesta. Ta hrib je središče najstarejše naselbine na območju, ob roba pa so še vedno vidne sledi bizantinskih obrambnih zidov. "Spodnji del" mesta je bil obkrožen z drugo obrambno linijo. Najlažji način za razumevanje dvo-plastne zasnove mesta je, da začnete sprehod ob vznožju hriba in sledite poti obzidja. Kulturni portal navaja, da se je mesto v obdobju Hetitov imenovalo Aura, ime Amorium pa izvira iz klasične dobe. Na območju skorajda ni ostankov iz helenistične in rimske dobe; najjasnejše sledi teh obdobij so kovanci, ki jih je mesto izdajalo pod lastnim imenom. Po navedbah kulturnega portala je bil Amorium med prvimi mesti, ki je prejel dovoljenje rimskega senata za kovanje lastne valute v tem območju. Zlatodobje mesta je bilo v bizantinski dobi. V obdobju cesarja Zenona, konec petega stoletja, so bili zgrajeni obrambni zidovi mesta. Po letu 640 je bil Amorium sedež bizantinske vojske v Anatoliji, nato pa središče teme Anadolikon. V devetem stoletju je iz tega mesta prišla dinastija, ki je podala tri cesarja na bizantinski prestol; lokalna uprava navaja, da je bila ta dinastija znana kot Frig dinastija. Ta ugled je obenem pripravil tudi konec mesta, saj ga je leta 838 oblegala in zasedla vojska abasidskega kalifa Mutasima. V enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi je opisano, da je bilo mesto leta 931 uničeno s strani emirja Tarsusa, po tem pa je izgubilo svoj pomen. Ljudje so ga v naslednjih stoletjih imenovali Hergan Kale, lokacija pa je bila ponovno odkrita šele v devetnajstem stoletju, ko jo je raziskoval potnik William Hamilton. Med obiskom izkopanih struktur, opazujte informativne table. Po navedbah kulturnega portala je bilo leta 2001 v območju, imenovanem "Veliki prostor" v "spodnjem delu" mesta, odkrito bizantinsko kopališče, datirano med šestim in devetim stoletjem, ter tlakovana ulica. Izkopavanja so se začela leta 1987 z raziskavo površja, ki jo je opravil R. Martin Harrison iz Oxforda, med letoma Vir: Kulturni portal, starodavno mesto Amorium; Uprava za kulturo in turizem občine Afyonkarahisar, starodavna mesta; TDV Islamska enciklopedija, Ammuriye.

Most Kırkgöz se nahaja približno sedem kilometrov od središča občine Bolvadin, nad reko Akarçay, ki se izliva v jezero Eber. Viri navajajo razdaljo med šest in sedem kilometrov, do mostu pa je mogoče priti s kratko vožnjo iz središča občine. Ker se danes nahaja stran od glavne ceste, je okolica mirna in lahko si ogledate njegovo dolžino, medtem ko ga potujete peš. Najprej se ustavite na začetku mostu in si oglejte celotno dolžino. Po informacijah CNN Türk, je most dolg približno dve stoti metrov. Ime "Kırkgöz" pomeni "štirideset oken", vendar se je število oken v stoletjih spreminjalo. Po informacijah agencije Anadolu, je bil most zgrajen leta 1150 po naročilu bizantinskega cesarja I. Manuelja Komnena in je imel štirideset oken. V šestnajstem stoletju, med vojaškimi pohodi sultana Sulejmana Veličastnega, je arhitekt Mimar Sinan podaljšal most proti severu in ga povečal na šestdeset štiri okna. Danes viri navajajo, da je ohranjenih petdeset sedem oken. Na Wikipediji je zapisano, da so bila nekatera okna odstranjena med urejanjem rečnega dna, medtem ko so se nekatera nahajala pod zemljo. Zato ni presenetljivo, če prištevate okna in pridete do drugačnega rezultata. Med sprehodom opazujte obliko lokov. Središčni loki so širši in bolj izraziti, medtem ko se proti robovoma postopoma zmanjšujejo in sploščijo. Kamen razkriva tudi različne plasti mostu. Uprava za kulturo in turizem občine Afyonkarahisar navaja, da je južni del zgrajen iz marmorja in obdelanega bazalta, medtem ko je severni del dodatek, ki ga je zasnoval Sinan. Na mostu so vidni arhitekturni elementi, ki so ostanki obdobij Hellenističnega, Rimskega in Bizantinskega cesarstva, celo nagrobne plošče. Iskanje teh elementov spremeni most v majhen muzej na prostem. Po Wikipediji je v severnem delu, ki izvira iz obdobja Osmanskega cesarstva, obdelava kamna bolj natančna; primerjajte oba konca, da sami opazite razliko. Sinan je dodal tudi namazgah (mest za molitev) in marmorno stopnico za spust v vodo. Nadpis na mostu danes ni na svojem mestu; na Wikipediji je zapisano, da je nadpis nekoč padel v reko, nato pa je bil najden in prenesen v muzej. Zgodovinar Mustafa Güler, ki je spregovoril za agencijo Anadolu, je dejal, da je bil most pomemben prehod na karavanski poti, ki se je od Istanbul na jug raztezala že od obdobja Rimskega cesarstva. Po mnenju Gülerja je bila ista pot v obdobju Osmanskega cesarstva tudi pot

Eberovo jezero, ki je zadnja postaja reke Akarçay, se razprostira med okrožji Bolvadin, Çay in Sultandağı. Na Wikipediji je zapisano, da je jezero sedem kilometrov oddaljeno od Bolvadina. Jezero se nahaja v zaprtem območju, imenovanem bazen Akarçay, na severu se dvigajo gorski grebeni Emir Dağları, na jugu pa Sultan Dağları. Površina jezera je približno 967 metrov nadmorske višine. Uprava za kulturo in turizem navaja površino jezera kot 150 kvadratnih kilometrov, medtem ko Wikipedia navaja 125 kvadratnih kilometrov; razlika je posledica sprememb površine jezera od leta do leta. Pred obiskom preverite stanje vode. Kot je poročal časopis Hürriyet Daily News, je jezero v obdobju suše popolnoma izsušilo. Angleška različica Wikipedije pa navaja, da se je voda leta 2020 vrnila v jezero. Zato se lahko videz jezera zelo razlikuje glede na letno dobo in količino padavin. Ko prispete do obale, boste običajno videli ne vodo, ampak trst. Po informacijah na Wikipediji je velik del površine prekrit s rdečim trstom, ki dosega višino pet do šest metrov, zato je jezero od daleč videti kot travnik. Plavajoči otoki, ki jih lokalno prebivalstvo imenuje "kopak", so prav tako sestavljeni iz korenin trsta, ki so se ločile od zemlje. Trst in šuštje sta že stoletja vir dohodka za bližnje vasi, pri čemer se uporablja za izdelavo štor, blazin in papirja. Po informacijah uprave za kulturo je v jezeru prisoten som in postrgov. Eber je tudi pomembno območje za ptice. Angleška različica Wikipedije navaja, da je organizacija BirdLife International jezero leta 1989 označila kot pomembno območje za ptice. V turški različici so navedene vrste ptic, ki obiskujejo jezero, med katerimi so mali čaplja, kašičar, dalmatinski pelikan in puran. S teleskopom opazujte območja, kjer se trst srečuje z odprto vodo, saj so ptice najpogosteje opazljive na tej meji. Bodite tihi, da ne prestrašite ptic, in ne vstopajte v trst. Jezero je bilo leta 1992 razglašeno za območje naravne dediščine prve stopnje. Uprava za kulturo tudi poudarja, da je jezero ogroženo zaradi onesnaževanja, zato je še pomembnejše, da na obali ne puščate ničesar. Ko voda doseže določeno raven, se presežek preko kanala prenese v bližnje Akşehirsko jezero, ki leži nižje. Za fotografiranje izberite zgodnje jutro ali čas tik pred sončnim zahodom; v tem času se za trstom pokažejo vrhovi Sultan Dağları. Območje ob obali je

Zadnja postaja poti je karavanseraj İshaklı, ki se nahaja v samem središču okrožja Sultandağı. Sultandağı je v preteklosti nosil ime İshaklı, kar je tudi izvor imena karavanseraja; ta je znan tudi kot Sahip Ata Han. V enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi je zapisano, da se nahaja na cesti med Akşehir in Çay, približno dvajset kilometrov od Akşehira. Karavanseraj prepoznate po dolgih in debelih kamnitih stenah. Po navedbah enciklopedije ga debeli obrambni zid in podporne kule na vrhu skoraj kot utrdbo ščitijo. Preden vstopite, si nekaj časa oglejte fasado. Zunanje stene so podprte s kvadratnimi in polkroglimi stebri. Glavni vhod v dvorišče je pokrit s sedmič plastmi mukarnasnih elementov, vrh pa je danes uničen. Oglejte si večkotne niše na obeh straneh vhoda ter majhne trompe v obliki ostrig v zgornjih vogalih. Natipnice na zidu opisujejo, kdaj in s strani kog je bila zgrajena. Po navedbah enciklopedije TDV İslam Ansiklopedisi, natipnice na obeh straneh vhoda razkrivajo, da je bila zgrajena septembra leta 1249, v zgodnjih letih vladavine sultana II. İzzeddina Keykavusa, po naročilu ministra Sahip Ate Fahreddin Alija. Enciklopedija ta karavanseraj opisuje kot najstarejšo znano zgradbo, ki jo je zgradil Sahip Ata. Sahip Ata je bil eden najpomembnejših državnikov obdobja Seljukov, ki je dal zgraditi veliko stavb; na spletni strani turkishhan.org je zapisano, da je dal zgraditi tudi Ince Minareli Medreso v Konyi in Gök Medreso v Sivasu. Ko vstopite v dvorišče, opazite majhno, dvignjeno kupolo v središču, ki je mošeja. Na portalu Kültür Portalı je zapisano, da je to zadnji primer seldžuške kupole-mošeje, ki stoji samostojno v dvorišču. Če dobro pogledate, boste opazili, da je kupola-mošeja nagnjena glede na glavno os karavanseraja, saj je postavljena glede na smer proti Mekki. Enciklopedija navaja, da so na nekaterih delih zahodne stene uporabili dele rimskih in bizantinskih sarkofagov. Nasproti dvorišča se nahaja zaprt del, imenovan "zimski". To je petična dvorana, ki je skoraj kvadratna in ima obokane stene, ki so podprte s šestnajstimi kamnitimi stebri. Srednji del je širši in višji od ostalih, kupola v sredini pa je osvetljevala dvorano. Znotraj je temno; počakajte nekaj časa pri vhodu, da se vaše oči navadijo, nato pa opazujte, kako so postavljeni stopnice. Zgradba je v