Od Akkörpüja do Yumurtatepeja: Osemstoletna zgodovina Ankare (Yenimahalle).

Ko se boste zapustili postajo Akköprü, se usmerite proti severu; most se bo pojavil po nekaj minutah hoje. Ne vzpenjajte se takoj na most, ampak poiščite mesto ob obali, od koder lahko opazujete most. To je edini način, da vidite celotno strukturo, saj ko ste na mostu, ne morete videti lokov. Viri navajajo, sedem lokov, od katerih so štirje veliki in trije manjši. Po informacijah iz turške Wikipedije sta dva loka na južnem koncu med gradnjo pokrita s polnilom, zato jih danes morda ne boste videli. Poiščite najvišji lok v sredini; enciklopedija TDV navaja, da je odprtina tega loka deset metrov, medtem ko se drugi loki proti obema stranema spuščajo in manjšajo. Dolžina mostu je po tem viru sedemdeset sedem metrov, širina pa sedem metrov.

Nato se premaknite na zahodno stran mostu, saj sta tam dve napisni plošči. Poročajo, da je ena skoraj neberljiva, druga pa poškodovana; vendar vam bo pogled na lokacijo arabske napisne plošče pomagal razumeti starost mostu. Po informacijah iz TDV je bil most zgrajen leta 1222 po naročilu sultana I. Alaeddin Keykubada. Kulturni inventar in Wikipedija pa navajata, da je bil objekt zgrajen v imenu sultana, in sicer po naročilu Kizil Beya, guvernerja Ankare v tistem obdobju; obe interpretaciji se lahko dopolnjujeta. Oglejte si kamenje od blizu in poiščite bloke z okrasjem ali napisi, ki so prišli iz druge strukture. TDV opozarja, da so pri gradnji bili uporabljeni tudi kamni iz antičnih obdobij. Viri se razlikujejo glede materiala; TDV in turška Wikipedija omenjata andezit, medtem ko kulturni inventar in angleška Wikipedija omenjata bazalt; sami se lahko odločite, kateremu materialu je barva in tekstura bolj podobna.

Nato prečite most in se sprehodite do druge strani; danes je dostopen samo pešcem. Opazili boste beton in kovinske ograje; viri navajajo, da so bili ti elementi dodani kasneje, in sicer pri obnovitvenih delih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so uporabili beton. Ti sloji so znak, da je bil most stoletja pomembna pot. TDV navaja, da je bil most večkrat obnovljen, in sicer pri obnovitvenih delih leta 1970 so poskušali ohraniti prvotni videz. Objekt je bil registriran 8. avgusta 1959. Kulturni inventar navaja, da se je most nahajal na mestu, kjer se združujejo reke İncesu, Hatip in Çubuk; poskusite najti to križišče na zemljevidu, če pogledate smer toka vode. Stari trgovski pot Bagdad je potekal skozi to mesto, in v obdobju Osmanskega

Muzej strojne in kemične industrije se nahaja v kompleksu generalnega direktorata ustanove v Tandoğanu; do njega se lahko pride s približno sto metrov oddaljene postaje Anadolu/Anıtkabir linije Ankaray. Ker se nahaja v okviru kompleksa ustanove, upoštevajte navodila osebja na vhodu. Kulturni portal navaja, da se je muzej odprl 22. maja 2013, vstop pa je brezplačen; vendar preverite aktualne ure na spletni strani ustanove. Pred vstopom si nekaj časa namenite ogledu zunanjosti zgradbe. Po informacijah iz turške Wikipedije, na tem mestu je v obdobju sultana Abdülhamida II. stala konjeniška kasarna, v letih turške osamosvojitvene vojne pa so bili tukaj shranjeni vojaški opremi, ki so jo iz Istanbula prenašali v Anatolijo. Zgradba je bila uničena v požaru 20. novembra 1922. Ista vir navaja, da je Atatürk po požaru obiskal to mesto in tam izrekel besede: "Turk, uživaj, delaj, zaupaj". Današnja zgradba je bila zgrajena po požaru in do leta 2013 je služila različnim oddelkom ustanove.

Začnite obisk z ogledom portretov na vhodu; Kulturni portal navaja, da so tukaj razstavljeni portreti vodij ustanove. Pred portreti si predstavljajte zgodovino ustanove. Po informacijah iz enciklopedije Küre, ustanova izvira iz obdobja sultana Fatih Sultan Mehmet, ko je bila ustanovljena ustanova Tophane-i Amire, leta 1921 je postala Generalna direkcija vojaških tovarn, leta 1950 pa je dobila današnje ime. V dvoranah so razstavljena orožja, strelivo, stružnice, vrtalne mchine in preše iz obdobij Osmanske in Republike. Pri ogledu teh strojev si vzemite nekaj časa, saj je glavna tema muzeja prav proizvodnja. Oglejte si stroje za proizvodnjo streliva in civilne izdelke ustanove, kot so baterije, električni števniki in plinski štedilniki, da vidite, kako se je tovarna po vojni začela ukvarjati s proizvodnjo gospodinjskih aparatov.

Nujno poiščite "Gazi Kovan", ki ga Wikipedija izpostavlja kot pomemben predmet. Vir navaja, da je ta topovni tulec med turško osamosvojitveno vojno napolnjen kar osemkrat in uporabljen na devetih frontah. Posvetite nekaj časa tudi fotografijam iz turške osamosvojitvene vojne na stenah in izrezkom iz časopisa ustanove. Nato se odpravite na zunanji razstavni prostor; Wikipedija navaja, da je ta prostor velik deset tisoč kvadratnih metrov. Tukaj so razstavljene podmorske mine, lokomotive in vagoni, proizvedeni za rudnike, traktorji, gradbena stroji in protiletalska top. Enciklopedija Küre posebej izpostavlja del topovne ce

Od postaje Beşevler se sprehodite do glavnega kampusa Univerze Gazi; glavna zgradba je najbolj izstopajoča stavba na kampusu. To ni muzej, ampak živahna stavba, kjer delujejo rektorat, dekanat fakultete za pedagoške znanosti in laboratoriji. Zato načrtujte, da boste večino poti preživeli zunaj, medtem ko opazujete fasado. Najprej se preselite na mesto, kjer lahko zgradbo vidite od daleč, po glavni osi. Enciklopedija Küre opisuje, kako je arhitekt Kemaleddin v svojih sodobnih projektih uporabil elemente otomanske arhitekture, kot so loki, mozaiki, široki nadstreški in simetrična fasada. Poiščite te elemente na fasadi: simetrijo vhoda, lokaste odprtine in senco nadstreška. Kemaleddinu je ta slog kasneje priznala "Prva nacionalna arhitekturna šola", in ta zgradba je eden največjih primerov tega sloga.

Najbolj zanimiva plat zgodovine te zgradbe je zgodovinska usklajenost. Po informacijah iz članka o Univerzi Gazi, so temelje položili 8. avgusta 1927, medtem ko je Kemaleddin umrl julija istega leta v Ankari. To pomeni, da arhitekt ni mogel biti prisoten pri polaganju temeljev svoje zadnje zgradbe. Angleška Wikipedija navaja, da je bila zgradba dokončana v dveh in pol leta in je bila zasnovana za petsto internatih učencev. Po isti viru je bilo zemljišče kupljeno za simbolično ceno od gozdne farme Atatürk in je obsegalo 360 hektarjev. V tistem času je bil kampus oddaljen približno štiri kilometre od Ulusa, obdajala pa ga je suha pokrajina; za gozdovito obnovo so izkopali arteške vrtine. Danes, ko vidite zelenje okoli sebe, si lahko predstavljate, kako je šola nastala v tej suhi pokrajini. Športna dvorana, ki je bila odprta leta 1930, je bila zasnovana s strani Ernsta Eglija, medtem ko je bilo navedeno, da so nekateri objekti, ki so bili dodani kasneje, spremenili videz glavne zgradbe.

Zgradba je dom šole, ki je bila sprva ustanovljena kot Srednja učiteljska šola, leta 1929 pa je dobila ime Gazi, leta 1976 pa je postala Inštitut za pedagoške znanosti Gazi. Angleška Wikipedija navaja, da je šola izobrazila več kot trideset tisoč srednješolskih učiteljev. Med predavatelji so bili pisatelj Ahmet Hamdi Tanpınar in glasbeni pedagog Eduard Zuckmayer, med diplomanti pa so Rıfat Ilgaz in Fakir Baykurt. V zgradbi sta Muzej za slike in kipi, ki je bil ustanovljen leta 1979, in Muzej Kemaleddin; preverite pogoje obiska pri univerzi. Poroča se, da je na strehi observatorij, ki pa danes ne

Atatürkova hiša se nahaja na območju gozdne kmetije Atatürk in jo upravlja kmetija. Uradna spletna stran navaja, da je vstop prost, vendar objavljajo tudi obvestila o zaprtju med prazniki in obdrževanju, zato si pred obiskom oglejte spletno stran. Priporočamo, da se na tej postaji začnete z ogledom zunanjosti stavbe. Najprej se ustavite in opazujte fasado: hiša je tri nadstropja in rožnata. Po informacijah na uradni spletni strani je hiša natančna kopija rojstne hiše v Solunu, zgrajena po enakih načrtih in dimenzijah, in je bila 10. novembra 1981 uradno odprta za obisk. Stran občinskega ministrstva za kulturo in turizem navaja datum 19. maja 1981, Wikipedija pa piše, da je to dan, ko so položili temeljni kamen. Ta podrobnost kaže, da je bila kopija zgrajena v letu, ki je sledil stoti obletnice rojstva.

Ko vstopite skozi kamnit vhod, boste v pritličju videli predprostor, shramo in sobo za osebje. Tu se ustavite in razmislite o delovanju hiše; to je prostor, kjer so shranjeni predmeti in kjer so opravljali vsakodnevna dela. V drugem nadstropju boste videli salonsko sobo, kuhinjo, bivalni prostor in gostinsko sobo. Opazite, da so sobe salonske sobe povezane s hodnikom. V tretjem nadstropju je spet salonska soba, soba Atatürka in muzej. Uradna spletna stran navaja dimenzije sobe Atatürka kot 3,86 metra x 2,82 metra; ko vstopite, boste občutili, kako majhna je. Na tleh je preproga z rdečo podlago in belimi, zelenimi in črnimi cveti. Na desni strani vhoda, ob steni, stoji bronasta bista na postavlju. Oglejte si posteljico za solunsko peč v sredini sobe, sedežne stikle, ki so postavljene ob steno, in bakreno plinsko svetilko, obešeno na stropu. V tej sobi je tudi knjiga, v kateri obiskovalci zapisujejo svoje vtise; lahko pustite tudi opombo.

V muzejski sobi so razstavljeni osebni predmeti. Uradna spletna stran naštetja: sivi plašč, klobuk, smoking, cilindrični klobuk, maršalovski klobuk, šal, skodelico za kavo in palico. Zanimivo je, da te predmete razmišljate kot del vsakdanjega življenja v letih, ki so podobna tistim, ko je bila zgrajena stavba Gazi. Po izstopu iz hiše se usedite v vrtu in se poklanjate razgledom na kmetijo. Wikipedija piše, da je bila kmetija ustanovljena leta 1925 in je največje zeleno

Yumurtatepe je okrogla, zelena vzpetina, ki se dviguje med stanovanjskimi zgradbami v četrti Çamlıca. Na prvi pogled se lahko zdi kot park, vendar je to območje zaščiteno kot arheološko najdišče prve stopnje. Po pisanju Alija Cengizkana je bila vzpetina leta 1972 registrirana, 5. marca 1991 pa je bila uradno zabeležena kot arheološko najdišče prve stopnje. Zato, preden se vzpenjate na vzpetino, preverite opozorilne znake v okolici; če je dostop prepovedan, lahko vzpetino opazujete tudi z obvoza. Najprej se počasi sprehodite okoli vzpetine in jo opazujte iz različnih kotov. Primerjavo z jajcem, ki je v imenu, boste najbolje razumeli, če jo opazujete z boka. Kulturni inventar navaja, da je bila vzpetina leta 1967 v okviru projekta za reševanje frigijskega nekropola na ODTÜ (Univerza v Ankari) identificirana kot tumulus številka 20.

Zgodba te vzpetine je zgodba o odpravljanju zmote, in užitek ob obisku izvira iz razmišljanja o tem. Po informacijah iz turške Wikipedije, je občina leta 1986 in 1987 začela gradbeno delo na vzpetini, kar je sprožilo izkopavanja muzeja anatolskih civilizacij. Med izkopavanji so odkrili ostanke zgradbe ovalne oblike, ki so bili približno pol metra pod površjem. Wikipedija navaja, da je ta zgradba bila ohranjena v višini približno sedemdeset centimetrov. Predstavljajte si, da stojite blizu vrha vzpetine in da so ti ostanki tik pod vašimi nogami. Generalna direkcija za rudniško raziskavo in iskanje je s pomočjo elektromagnetnih metod iskala grobnico in ugotovila, da bi lahko v bližini, deset do petnajst metrov pod površjem, obstajalo primerno območje, vendar izkopavanja niso prinesla rezultatov. Po podatkih kulturnega inventarja, vzpetina ni bila frigijski tumulus, temveč strateški center, ki izvira iz zgodnje bronaste dobe. Wikipedija dodaja, da to območje ni bilo veliko naselje, temveč je morda služilo kot postaja ali oporišče. Cengizkan pa v svojem prispevku vzpetino povezuje s frigijskim obdobjem, kar pomeni, da je datiranje še vedno predmet razprav.

Vzpetina ima tudi spominsko stran. Po izpovedih Münira Hayrija Eglija, ki jih je posredoval Cengizkan, je o tej majhni vzpetini, ki se nahaja nasproti glavne ceste kmetije, nekoč rekel: "Na tej majhni vzpetini bi mi lahko zgradili majhen in lep grob." Zato se ta vzpetina v spominih imenuje Spominska vzpetina. Po