Od Adane do gorovja Toros, od tovarniškega muzeja do gorske železnice.

Začnite ob vhodu v muzej, ki se nahaja v četrti Döşeme Mahallesi, in si prvih nekaj minut vzemite za sprehod po dvorišču. Zgradbe nekdanje tovarne opeke, z visokimi okni in prostornimi skladiščnimi prostori, predstavljajo prav tako pomemben del razstave kot sam muzej. Zgradba je bila leta 1907 ustanovljena kot tovarna predenja s strani družine Simyonoğlu, leta 1927 pa je začela delovati pod imenom Nacionalna tovarna tekstilnih izdelkov. Tovarna se je zaprla v osemdesetih letih, leta 1913 pa se je začela njena obnova, pri čemer je arheološki muzej odprl svoja vrata leta 1917. Ob pogledu na zgradbe je zanimivo vedeti, da je pisatelj Orhan Kemal nekoč delal v računovodstvu te tovarne, in da so njegove opazke o tem prostoru služile kot navdih za njegov roman "Murtaza". Ker je kompleks zelo velik, poskusite ne videti vsega; najboljši načrt je, da si za ta obisk rezervirate dve uri, ki jih razdelite na tri dele. Prvo uro posvetite osmijem dvoram Arheološkega muzeja. Dvorane so urejene kronološko, od predhistorije do otomanske dobe, zato je dovolj, če sledite naravni poti od vhoda. Nujno poiščite kameno skulpturo Tarhunde, boga nevihte pri Hitu; ta figura, ki stoji na vozu, ki ga vlečejo biki, je visoka približno dva in pol metra in je bila leta 1998 najdena zakopana na polju. V isti dvorani so razstavljeni tudi stela z anatolskimi hieroglifskimi napisi in babilonska stela. V rimski sekciji si podrobno oglejte relief na dolgi strani sarkofaga Ahileja, ki je bil najden v Tarsu leta 1958; na kamnu je podrobno upodobljen prizor, ko je Hektor vrnjen v izkupičku. Bronasta statua moškega, ki jo je izlovili ob obali Karataş, je prav tako eden izmed najbolj fotografiranih artefaktov v tem delu. Drugo pol ure posvetite skladiščnim prostorom z mozaiki. Te mozaike so bile prinesene iz različnih delov Adane in okoliških krajev, kjer so bile najdene med izkopavanji, in so postavljene na tla, da so vidne v svojem prvotnem kontekstu. Ena od najpomembnejših mozaik, ki je bila najdena v Misisu leta 1956 in je bila prva rešena mozaika v mestu, izvira iz antike in je razstavljena tukaj, medtem ko boste most Misis obiskali drug dan. Podrobno si oglejte prehod barv na mozaiki, ki prikazuje Erose, ki plujejo na morskih bitjih, in je bila najdena v mestu Aigeai v regiji Yumurtalık. Visok strop in obilica Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Adana, Muzej Adana; Galerija mozaikov, "100 krajev za obisk v Adani" (ABB), stran 36; Wikipedia, Arheološki muzej Adana.

Ko vozite iz muzeja proti severu, mesto se nenadoma konča in se pred vami odpre obsežna vodna površina. Turistični vodnik občine navaja, da je jezero približno deset kilometrov oddaljeno od središča mesta, kar pomeni, da do njega lahko hitro pridete z avtomobilom. Parkirajte avto na enem od območij ob jezeru in se odpravite nekaj sto metrov proti vodi. Na tem mestu je pomembno, da si ustvarite občutek za obseg: jezero je namreč zadržana voda reke, ki je nekoč vsako leto zalila ravnino, ki ste jo zjutraj videli v muzeju. Brana, zgrajena v obliki nasipa, je bila zasnovana za zaščito Adane pred poplavami reke Seyhan in je bila odprta 8. aprila 1956. Po informacijah, gradnja se je zaključila v 974 dneh. Po navedbah državnega podjetja za vodne vire, je namen brane zaščita približno 850.000 hektarjev območja, ki se imenuje "stara Adana", in središča mesta pred poplavami. Po informacijah turističnega vodnika, zahvaljujoč brani je možno namakanje približno 174.000 hektarjev območja. To pomeni, da večina vode za polja bombaža in melone, ki ste jih videli v muzeju, izvira od tukaj. Centrala brane že leta prispeva k električni oskrbi mesta. Med sprehodom ob jezeru opazujte površino vode in električne droge v oddaljenosti. Območje okoli jezera je bilo leta 2006 razglašeno za območje za razvoj divjih živali in je pomembno zatočišče za selitvene ptice. Med zimskim popisom na tem območju so zabeležene več kot 25.000 ptic, ki pripadajo 13 vrstam vodnih ptic. Gnezda štorkov na električnih drogovih so ena izmed značilnih znamenitosti tega območja. Daljnogled lahko to izkušnjo popolnoma spremeni; sicer pa ne zaupajte funkciji povečave na svojem telefonu, saj je najboljše opazovati ptice na daljavi, da jih ne prestrašite. Raven vode se močno spreminja glede na letno dobo in sušo. Med gradnjo brane so leta 1955 odkrili rimsko mesto Augusta, ki je bilo delno izkopano, nato pa je ostalo pod vodo jezera. Trdi se, da se ob nizki gladini vode lahko vidijo nekateri ostanki mesta, vendar to ne smete obravnavati kot cilj, temveč kot srečno naključje. Za fotografiranje je zgodnje jutro idealno, saj voda odseva svetlobo, medtem ko je obvečer proti nasprotni strani jezera, hribi dobijo mehko svetlobo. Ob obali je lahko malo sence, zato je priporočljivo nositi klobuk in piti dovolj vode. Ne vdirajte v gnezdišča in počivališča pt

Most Varda se nahaja približno sedemdeset pet kilometrov od mesta, v naselju Hacıkırı, ki pripada občini Karaisalı. Krajevni prebivalci ga imenujejo "Koca Köprü". Do njega se pride po cesti, ki vodi v Karaisalı; po informacijah iz Wikipedije je oddaljenost od Adane do Karaisalija po cesti približno šestdeset štiri kilometrov. Zadnji del ceste je ozek in zavojen, zato ne hitite. Parkirajte avto na ravnem območju ob soteski in se od tam odpravite do mostu, da ga lahko vidite v celoti. Most je dolg približno 172 metrov, srednji nosilec pa je visok 99 metrov; nekateri viri navajajo višino 98 metrov. Prva stvar, ki jo opazite, je, da most ni raven, ampak se ukrivlja, in da poteka v obliki obroča s polmerom približno 1200 metrov. Oglejte si tri velike oboke, ki so na štirih glavnih nosilcih, in dve manjši oboki na straneh. Po informacijah iz angleške Wikipedije je ta konstrukcija viadukt, sestavljen iz enajstih kamnitih obokov. Most je bil zgrajen za železniško progo, ki je povezovala Istanbul z Bagdadom in Hejazom, in je predstavljal eno najzahtevnejših prehodov skozi gore Taurus. Datumi gradnje se v različnih virih razlikujejo: Kulturni inventar navaja, da se je gradnja začela leta 1905, Medobčinska služba za kulturo in turizem pa leta 1907, oba pa navajata, da je bilo delo končano leta 1912. Po informacijah s strani ministrstva je med petletno gradnjo umrlo 21 delavcev in en nemški inženir; ob pogledu na most je pomembno, da se spomnimo tega truda. Kulturni inventar navaja, da je most omogočil opustitev stare proge v obliki črke U, ki je bila prej uporabljena in je predstavljala nevarnost za vlake. Voda, ki teče na dnu soteske, je reka Çakit. Ista reka je malo višje ustvarila kanjon Kapıkaya, in po informacijah iz potovalnega vodiča je kanjon približno dva kilometra oddaljen od mostu. Če imate čas, se lahko odpravite do začetka urejene pešpoti in si ogledate apnenčaste stene soteske. Most je znan tudi po tem, da se je pojavil v uvodni sceni filma "Skyfall" iz serije James Bond. Najboljši kot za fotografiranje je ob strani soteske, kjer je most viden skupaj z obokami; popoldne sonce pada na kamnite stene. Če se pojavi vlak, se takoj pokaže obseg mostu, vendar ne načrtujte obiska samo zaradi tega. Železniška proga se danes še vedno uporablja, zato se nikakor ne približajte mostu, ne hodite po tirih in ne vstopajte v tunele. Ob robu s

V Belemedik se pride iz smeri severa, po cesti, ki prihaja iz Pozantıja; angleška Wikipedija navaja, da je to edini način za dostop do tega kraja. Viri navajajo, da je Belemedik oddaljen od središča Pozantıja med devet in dvanajst kilometrov. Vas se nahaja v gorah Toros, ob zahodni strani reke Çakıt, približno sedemsto metrov nadmorske višine. Ko prispete z avtomobilom, boste takoj opazili, da je zrak bistveno hladnejši in bolj vlažen kot v dolini, ki ste jo zapustili zjutraj. Na tem postajališču imate dve uri in pol časa, najboljši način za preživetje tega časa pa je počasen sprehod po dolini. Sprehod se začne na železniški postaji. Belemedik je leta 1907 postal središče gradnje železnice v Bagdadu, in postaja je ohranjena kot spomin na to obdobje. Po navedbah angleške Wikipedije je v taboru, ki je bil ustanovljen za gradbenike in tehnično osebje, imelo bolnišnico, šolo in kino. Ostanki kamnitih zgradb in vstopi v tunele, ki jih je mogoče videti v dolini danes, so sledi tistih let. Tuneli Toros so najbolj gosto razporejeni med Hacıkırı in Belemedik, kar pomeni, da sta ta kraja, ki ju vidite zjutraj, dva kraja na istem zahtevnem odseku. Tukaj se spominjamo tudi zgodbe o imenu vasi: pravi se, da je ime "Belemedik" izhaja iz nemške izjave "ich weiß nicht" (ne vem), ki so jo rekli delavci, ki so gradili tunele, ko se niso mogli uskladiti. To je ljudska zgodba, ki jo viri tako opisujejo. Znano je tudi, da je v Belemediku pokopanih 41 nemških delavcev, ki so umrli med gradnjo. Po obisku postaje se sprehodite ob reki Çakıt in opazujte platane. Po navedbah TRT Haber so nekateri platani v dolini stari več kot dve stoletji. Jeseni se listje obarva v rumeno in rdečo, kar je najljubši čas za ljubitelje fotografije in pohodništva. Hiše, zgrajene iz kamna in lesa, so tudi del pokrajine doline; opazujte jih in jih fotografirajte z distance, saj so zasebna posest. Turistični vodnik občine navaja, da so na območju odprli bungalove, kamp in območje za avtodome, ki so v skladu s pokrajino; če želite prenočiti, se o aktualnem stanju pozanimajte pri upravljalcu. Med sprehodom se držite stran od železniške proge; notranjost tunelov ni primerna za pohod. Na potkah so lahko spolzki kamni, zato nosite zaprta in trdna čevlji. Pokažite spoštovanje do divjih živali in ne puščajte smeti ali ognjišča ob reki. Zaradi ozke doline je idealen