Območje jezera Beyşehir, od vira Hitit do palače Seljukov.

Do mošeje Eşrefoğlu se približate z glavne ulice mesta. Njena fasada je obrezana pod kotom štirideset pet stopinj. Po navedbah enciklopedije TDV je ta obrezana fasada zasnovana tako, da se ujema z glavno cesto, ki poteka ob njej. Preden vstopite, se za nekaj korakov odmaknite in si oglejte fasado. Sprednja stena je zgrajena iz kamna, ostale stene pa iz odpadnih kamnov. Nad levi strani vhodnega portala so okrasni odprtine. Okras na vhodnem portalu je podoben tistim na vhodnih portalih Gökmedrese in Çifte Minareli Medrese v Sivasu. Oglejte si tudi izrezano nišo nad podstavkom minareta, saj je vodna posoda v tej niši izdelana iz starodavne sarkofaga. Po vstopu se najprej znajdete v vmesnem prostoru, obloženem z turkiznimi in vijoličnimi keramičnimi ploščicami. Druga vrata, ki vodijo v glavno dvorano, so obložena s poslikanimi opeko in mozaiki. Enciklopedija to zasnovo opisuje kot edinstven primer v turški keramiki. Upoštevajte pravila obiska, vstopajte v dvorano med premori, odstranite čevlje in ostanite tiho. Ko vstopite v dvorano, se ne premikajte takoj, ampak si nekaj časa privajte oči na temno. Raven lesen strop podpirajo štirideset osem lesenih stebrov, ki so razporejeni v šest vrst. Glave stebrov so okrašene z mukarnasnimi elementi, konzole in nosilci pa so poslikani. Nekateri od teh poslikav so se sčasoma izgubili. Glavni del dvorane je širši in višji od ostalih, medtem ko so zgornji deli štirih stebrov v sredini odprti. Kulturni portal opisuje nadstrešnico pod tem odprtim delom: pozimi se sneg, ki se nabira na strehi, iz te nadstrešnice izliva v bazen v sredini, kar preprečuje, da bi se stebri zaradi vlažnosti razpokali. Nadstrešnico so leta 1965 zaprli s steklom in izgubila je svojo funkcijo. Nato se približajte mozaiknemu mihrabu na koncu dvorane; mihrab je širok 4,58 metra in visok 6,17 metra. Mestna občina Beyşehir ga šteje za največji mihrab, okrašen s keramičnimi ploščicami, v okolici Konye. Prevladujoča barva je turkizna, enciklopedija pa poudarja, da so motivi pod mukarnasnimi elementi zelo podobni tistim na kupoli Karatay Medrese v Konyi. Zraven se nahaja minber, izdelan iz oreha, ki je nastal s tehniko kündekari, pri kateri so posamezni deli povezani drug z drugim brez uporabe lepila ali žebljev. V juozahodnem kotu se nahaja visoka galerija, ki je podprta z dvema lesenima

Od cerkve do jezera vas prvi objekt, ki ga opazite, je kamniti most, ki je zgrajen ob izhodu iz jezera. Mestna občina Beyşehir navaja, da je most zgrajen med letoma 1908 in 1914 kot del sistema za regulacijo vode. Dolg je 40,70 metra in širok 6,35 metra, ima peteenajst odprtin, ki jih podpirajo štirinajst stebrov. Občina ga opisuje kot prvi projekt za namakanje, ki ga je ustanovila otomanska država, in ga šteje za eno od simbolov mesta. Sprehodite se počasi po mostu in opazujte okolico. Na eni strani je odprto jezero in gore v oddaljenosti, na drugi strani pa reka Çarşamba, ki odvaja vodo iz jezera proti jugovzhodu. Wikipedia navaja, da je ta reka edini izhod iz jezera in da je v bližini zgrajena velika zadrževalna stena za namakanje Konyejskega polja. Nato se sprehodite nekaj sto metrov ob obali, dokler ne prispete do območja, kjer se začnejo močvirja. Okrajna uprava Beyşehir navaja, da sta južna in severna obala jezera plitvi, medtem ko je najgloblja točka do deset metrov. Jezero ima površino 651 kvadratnih kilometrov, dolžino 45 kilometrov in največjo širino 25 kilometrov. Ta plitka in prostrana vodna površina že stoletja določa življenje v mestu, ki se nahaja ob obali. Uprava navaja, da v jezeru žijo različne ribe, predvsem som, postrvi, kritop, navadni som in zlati karaši. Če imate daljnogled, ga je dobro vzeti s seboj, saj je jezero pomembno območje za opazovanje ptic. Mestna občina navaja, da v mesecih september in oktober ptice, kot so race, gosi, čaplje, žolve, sove in galebi, tvorijo skupine, ki štejejo več kot deset tisoč osebkov. S prihodom ždrel in gosi konec oktobra število ptic v jezeru preseže petdeset tisoč. Poročajo tudi, da so na otokih v tem jezeru odkriti prvi znani gnezdilišči pelikanov. Poskusite prepoznati otoke, ki jih vidite v oddaljenosti; občina šteje trideset tri otokov različnih velikosti, pri čemer poudarja, da so večji otoki običajno na zahodu. Največji otok je otok Mada, na katerem se nahaja vas, medtem ko je otok İğdeli, znan po svojih zalivih z rdečim peskom, najbolj priljubljen za turizem. Na otoku Hacı Akif se nahaja jama, dolga sto metrov, s stalaktiti in stalagmiti. Območje okoli jezera je bilo 20. februarja 1993 razglašeno za nacionalni park, pri čemer uprava nav

Eflatunpınar je starodavna vodna struktura, ki se po informacijah portala Kültür Portalı nahaja dvaindvajset kilometrov od Beyşehira, v bližini vasi Sadıkhacı. Ko parkirate vozilo in vstopite na območje, se najprej osredotočite na bazen, saj je voda ključ do razumevanja spomenika. Portal Kültür Portalı opisuje strukturo kot velik bazen, zgrajen nad naravnim vodnim virom, in vodoravne kanale, ki vodo usmerjajo v bazen. Spletna stran Hittite Monuments opisuje bazen kot približno pravokotno območje, dolgo trideset štiri metrov in široko trideset metrov. Po informacijah, spomenik datira v zadnje četrtino 13. stoletja pred našim štetjem in naj bi pripadal obdobju velikega kralja IV. Tuthaliye. Nato se premaknite na nasproti strani bazena, pred visokim reliefnim zidom in ga nekaj časa opazujte. Zid ni izklesan v naravni skali, temveč je zgrajen iz natančno obdelanih andezitnih blokov, ki so bili skrbno sestavljeni. Portal Kültür Portalı poudarja, da je ta edinstvena kamnita dela in ureditev reliefov tisto, kar ločuje ta spomenik od drugih hititskih kamnitih spomenikov. V središču sta dve veliki figuri, nad vsako pa je krilni sončni disk. Okoli teh figur so deset bitij, ki nosijo sončne diske, na vrhu pa je velik krilni sončni disk. Na dnu so vidne pet gorskih figur, od katerih imajo tri luknje, iz katerih izhaja voda. Ta ureditev, kot trdi interpretacija spletne strani, ustvarja sceno med nebom in zemljo. Dimenzije reliefne površine so različne v različnih virih; Hittite Monuments jo opisuje kot približno sedem metrov široko in sedem metrov dolgo, vključno z figurami na dnu. Nato se počasi sprehodite okoli bazena in poiščite majhne figure, vgrajene v stene. Na desni in levi strani glavne fasade sta para figur, na južni steni, ob strani bazena, pa je še ena figura. Na južni strani bazena se nahaja trije bikove glave, ki niso na svojem prvotnem mestu; ta del je bil uporabljen kot polnilo v zidu pregrade, zgrajene v rimski dobi. Nekaj metrov za reliefnim zidom se na skali vidijo sledove zelo iztrošene figure leva. Ne pozabite, da na območju ni nobenih napisov, zato je datiranje temeljeno na primerjavi z drugimi spomeniki v okolici. Med letoma 1996 in 2002 so na območju potekala reševalna izkopavanja, med letoma 2011 in 2012 pa so izvedli dela na urejanju okolice, restavraciji in gradnji ograje. Leta 2014 je bil spomenik vključen na začasen

Do Kubadabada se boste prišli tako, da zapustite cesto, ki poteka od Beyşhirja proti Isparti, in se od nje odmaknete za približno pet kilometrov. Na Wikipediji je območje prikazano v bližini vasi Gölyaka, v srednjem delu južne obale jezera, na skalnati polotok ob podnožju gorovja Anamas. Kulturni portal opisuje, da je sultan I. Alaeddin Keykubad, med potjo od Kayserija do Antalije, bil navdušen nad lepoto območja in je ukazal izgradnjo palače. V islamski enciklopediji TDV je zapisano, da je gradnja potekala med letoma 1226 in 1236, pod vodstvom Emira Sadeddina Köpeka, ki je bil hkrati arhitekt in umetnik. Seljuški zgodovinar Ibn Bibi poroča, da je sultan sam načrtoval postavitev sob.

Ko prispete na območje, se najprej odpravite do najvišje točke polotoka, da dobite splošni vtis o razporeditvi. Po enciklopediji se palača razprostira na obsežnem območju, ki meri osem hektarjev, in sicer na obali in na majhni otoku nasproti. Del ob obali meri 5.200 kvadratnih metrov, del na otoku pa 3.000 kvadratnih metrov, ki se imenuje "Devojaški grad". Nato poiščite dve glavni zgrbi, ki sta obdani z nizko zidu: Veliko palačo in Malo palačo. Velika palača je približno petdeset metrov dolga in trideset pet metrov široka, spredaj pa se razprostira široka terasa, ki se razteza proti jezeru. V enciklopediji je omenjen dvajset centimetrov visok podstavek, ki ločuje dvorano v sredini od dvorane, kjer je bil prestol. Po Ibn Bibiju je bila dvorana s prestoloma povezana z dvorano za sprejeme, kjer je bila med slovesnostmi lahko postavljena zavesa, ki je sultana ločevala od ostalih. Izkopavanja so odkrila tudi ostanke velikega parka, skladišča, kopalnice, peči, kuhinje, skladišča in bivališča za vojake. Oglejte si debele, masivne temelje, saj enciklopedija predpostavlja, da so nad njimi bili nadstropji, kjer so bili okna, ki so gledala proti jezeru. Ostanki kanalov, pokritih s ploščicami, kažejo, da so v zgradbah uporabljali kanalizacijski sistem. Prvič je območje identificiral kot Kubadabad leta 1949 direktor muzej v Konyi, Zeki Oral. Prva znanstvena izkopavanja sta izvedli Katharina Otto-Dorn leta 1965 in 1966, nato pa so se izkopavanja leta 1980 nadaljevala pod vodstvom Rüçhan Arık. Na Wikipediji je zapisano, da se izkopavanja od leta 2017 nadaljujejo pod vodstvom Muharrema