Na vzhodni strani Anatolije, v bližini vrtov, trdnjav, jezer in gozdov.

Začnite obhod vrta pri vhodu iz Ataşehirja, saj ta vhod omogoča najbolj logičen način za raziskovanje vrta. Takoj za vhodom boste slišali hrup avtoceste, ki je del zgodbe tega prostora. Botanični vrt Nezahat Gökyiğit se nahaja na otokih med avtocestami, ki se združujejo pri mostovih Atatürk in Fatih Sultan Mehmet, v smeri Ankare, med glavnimi cestami in dostopnimi cestami. Po uradni zgodovini je območje sestavljeno iz osmih otokov in je bilo namenjeno temu projektu s protokolom med Generalno upravo za ceste in fundacijo ANG. Med sprehodom bodite pozorni na prehode med otoki; vsak otok predstavlja drugačno skupino rastlin ali drugačno idejo za vrt. Najprej se odpravite na Centralni otok. Tukaj se nahajajo glavne vrtne površine: območje, kjer naravne in kultivirane rastline tvorijo vzorce, območje posod in kanal, kjer so rastline vsako leto posajene v drugačni barvni kombinaciji. Ker se sezonske površine običajno dvakrat letno spreminjajo, boste na istem mestu lahko videli dve različni vrtne zasnove, enkrat spomladi in enkrat jeseni. Ne hitite v tem delu, ampak se ustavite pred vsakim območjem in opazujte, kako so rastline posajene. Po Centralnem otoku se odpravite na Anatolski otok. Tukaj se nahaja trg, kjer so kultivirane rastline razstavljene po letih, in območje, kjer se ta sama tehnika posaditve uporablja samo z naravnimi vrstami. Primerjava obeh območij vam bo pokazala, kako vrtnar vidi svet. Nato lahko nadaljujete obhod po potkah, ki vodijo do otokov, poimenovanih po Istanbulu, Trakiji in hrastu. Med sprehodom ne pozabite na začetke tega prostora. Leta 1995 je ga je ustanovil Ali Nihat Gökyiğit kot spominski park za njegovo ženo Nezahat Gökyiğit, sprva pa je bilo območje močno uničeno zaradi gradnje cest. Po uradni zgodovini je na 46 hektarjih posajenih približno 50.000 dreves in grmov. Kasneje se je namen prostora spremenil, leta 2002 je bil odprt za javnost, leta 2003 pa je dobil svoje sedanje ime. Park, ki ga vidite danes, je bil pred trideset leti golo zemljišče. Pred obiskom izberite, kaj želite videti glede na letno dobo. Na spletni strani vrta je na strani z galerijo spomladi prikazan izbor rastlin, kot so nagodi, lila in narcise, jeseni pa čebulnice, kot so jesenski narcisi in divje narcise. Če obiščete vrt oktobra, se poglejte pod grmovje in drevesa, da poiščete narcise. Vrt je tudi raziskovalna ustanova. Herbarij, ustanovljen leta Za pot do trdnjave Aydos se boste morali odpraviti v jugovzhodno smer, proti Sultanbeyliju. Vir: Botanični vrt Nezahat Gökyiğit, zgodovina in demonstracijski vrtovi; Wikipedija, botanični vrt Nezahat Gökyiğit.

Grad Aydos se nahaja na hribu na severovzhodnem pobočju gore Aydos, ki je obrobljena z gozdovi, v četrti Mehmet Akif v Sultanbeyliju. Po uradni spletni strani gradu je hrib 325 metrov nadmorske višine, 36 kilometrov vzhodno od središča Istanbul in 8 kilometrov severno od Marmarskega morja. Ker se grad nahaja na hribu, priporočamo, da bodite pozorni na vzpon in ne hitite. Ko prispete na vrh, se najprej ustavite in si oglejte okolico; razgled vam bo razkril, zakaj je bil grad zgrajen na tem mestu. Po informacijah občine je od tukaj vidna velika površina doline, grad pa je bil lociran ob stari vojaški cesti, ki je potekala od Üsküdara do Anatolije. Ime gradu izvira iz grške besede "Aetos", ki pomeni orel, in to ime se je s majhno spremembo ohranilo do danes. Po informacijah občine so gradbena dela na gradu začela že v 11. in 12. stoletju, nato pa je bil v 13. in 14. stoletju dokončan z dodatnimi deli. Večina ostankov, ki so bili odkriti med izkopavanji, izvira iz te zadnje faze in kažejo na obdobje največje uporabe gradu. Med izkopavanji so našli tudi kamnite sekire in odlomke kremena iz zgodnje bronaste dobe, kar kaže, da je bil hrib uporabljan že mnogo prej. Po vstopu skozi vrata se sprehodite po obsežnem območju znotraj zunanjih obrambnih zidov. Grad, skupaj z zunanjimi zidovi, zajema približno 26.000 kvadratnih metrov in je obrambno zgrajen v dveh stopnjah, znotraj in zunaj. Uradna spletna stran gradu omenja dvanajst stolpov, šest znotraj in šest zunaj. V nekaterih virih, vključno z Wikipedijo, je navedenih sedem stolpov na zunanjem zidu, kar kaže na manjšo razliko v informacijah. Če se približate steni, lahko opazite, da so polkrogle stolpe zgradili s tehniko uporabe apnenca, lokalnega kamna in občasno opeke. Najbolj zanimivo mesto na poti je prvi stolp. Izvirna vrata gradu se nahajajo v tem stolpu, stena pa je zgrajena s posebno tehniko, imenovanu "cassone", ki je bila pogosto uporabljena v bizantinski dobi. Ker je ta tehnika bila pogosto uporabljena v 13. in 14. stoletju, se domneva, da je bil ta stolp dodan kasneje. V stolpu sta ohranjena delno uničena stopnica in ostanki platforme, ki so jo vojaki uporabljali na vrhu stolpa. Nato si oglejte sistem oskrbe gradu z vodo. Prvi cisterno, ki se nahaja na severu, je zgrajena s tehniko izmenične uporabe opeke in kam Na koncu izleta obiščite razstavni prostor Aydos Kalesi. Po informacijah občine, v njem so razstavljeni stebri, podstavki, fragmenti lokov, reliefne plošče in kamniti elementi z železnimi sponkami, ki so bili odkriti med izkopavanji in restavriranji. Artefakti so datirani v zgodnjo in srednje bizantinsko obdobje; v dvorani so tudi fotografije in kratki filmi o dvanajstletnih restavriranjih. Muzej je odprt od ponedeljka do nedelje, trenutne ure odpiralnega časa preverite na uradni spletni strani. Od tod se boste odpravili proti severu, proti jezu Ömerli, ki se nahaja v smeri mesta Çekmeköy. Vir: spletna stran občine Sultanbeyli, spletna stran za promocijo Aydos Kale in obvestilo o muzeju Aydos.

Približajte se jezeru Ömerli iz smeri četrti Ömerli v mestu Çekmeköy. Ömerli je stara vas, ki leži ob jezeru, ki nosi njeno ime, in je danes del občine Çekmeköy. Po podatkih občine Çekmeköy, ime vasi se pojavlja v sodnih zapisih iz leta 1520. Po tem samem zapisu je verjetno, da je ime izviralo iz tega, ker je bila zemljišče vasi dodeljeno osebi po imenu Ömer. Iz popisa prebivalstva iz leta 1832 ugotavljamo, da je v vasi takrat živelo približno 57 gospodinjstev.

Tukaj je pomembno, da si ogledate jezero in razumete, kaj pomeni za mesto. Brana je zgrajena na reki Riva, ki izvira v bližini okrožja Gebze v provinci Kocaeli in se izliva v Črno morje. Po podatkih podjetja İSKİ je bila v letu 1972 odprta in ima letno zmogljivost 220 milijonov kubičnih metrov, kar jo naredi za največji vir vode za Istanbul. Večji del anatolskega polotoka se oskrbuje s to vodo. Po podatkih İSKİ je območje, ki napaja brano, 621 kvadratnih kilometrov. Po podatkih Wikipedije je to brana z zemeljskim telesom, ki je 52 metrov visoka, in ima površino približno 23 kvadratnih kilometrov.

Ko prispete do obale, opazujte gozd okoli jezera. Območje okoli brane je namenjeno ohranjanju in je namenoma ohranjeno pred gradnjo. Zelena površina, ki jo vidite, je zaščitena, da ostane pitna voda čista. Jezero ni namenjeno plavanju ali pikniku, temveč je rezervoar za pitno vodo. Zato ne vstopajte v vodo, ne prižigajte ognja na obali in odnesite s seboj svoj odpad. Upoštevajte opozorilne znake in oznake prepovedanih območij.

Pomembno je tudi vedeti, kam teče voda po izhodu iz jezera. Po podatkih İSKİ se iz jezera Ömerli vsako leto odvede v povprečju 600 milijonov kubičnih metrov vode v obrate za prečiščevanje pitne vode Ömerli. Ta kompleks, sestavljen iz štirih obratov, je največji obrat za prečiščevanje vode v Istanbulu. Prvi obrat, Orhaniye, je začel delovati leta 1978. Prečiščena voda se distribuira v okrožja na anatolskem polotoku, ter v delih evropskega dela mesta, v okrožjih Fatih in Bakırköy, v okrožju Zeytinburnu ter v obalnih delih okrožij Beşiktaş in Sarıyer. Torej, voda, ki jo uporabljate za pripravo čaja zjutraj, najverjetneje prihaja iz tega jezera.

Ko gledate na jezero, si predstavljajte tudi drugi konec

Ko se boste pripeljali v Polonezköy, parkirajte vozilo na primernem mestu in preostanek dneva preživite s peščenjem. Vas se nahaja v gozdnatem območju Beykoza, približno 20 kilometrov od obale Črnega morja in približno 15 kilometrov od Bosforske ožine. Dva in pol ure, ki jih boste namenili temu postanku, sta namenjene gozdu. Območje, kjer se nahaja vas, je del naravnega parka Polonezköy, ki ga je Ministrstvo za okolje in gozdove razglasilo leta 1994. V seznamu zaščitenih območij je datum razglasitve parka 15. julij 1994.

Začnite s kratko sprehodom po glavni ulici vasi in se spomnite, zakaj ima to mesto poljsko ime. Polonezköy je bila ustanovljena leta 1842 po iniciativi kneza Adama Czartoryskega, ki je pobegnil po poljskem uporju leta 1830. Ime vasi, Adampol, izvira iz imena njenega ustanovitelja. Michal Czajkowski, predstavnik Czartoryskega, je kasneje kupil gozdnato območje, kjer je bila kasneje ustanovljena vas. Po podatkih Wikipedije je v vasi sprva živelo le dvanajst ljudi, tudi v času največjega poseljenosti pa število prebivalcev ni preseglo dvesto dvajset. Prvi prebivalci so se preživljali s kmetijstvom, živinorejo in gozdarstvom.

Med sprehodom skozi vas se pozanimate za Zofio Rizi Anı Evi. Ta majhna hiša ohranja fotografije, knjige in dokumente družine Ryży ter staro notranjščino. Po podatkih arhivov vasi sta vas leta 1847 obiskala skladatelj Franz Liszt, leta 1850 pa pisatelj Gustave Flaubert. Leta 1938 so prebivalci vasi pridobili turško državljanstvo, leta 1968 pa so postali lastniki zemljišč, na katerih so živeli. Danes v vasi vsako leto organizirajo festival, ki obeležuje povezave s Poljsko.

Po ogledu vasi se odpravite na glavno aktivnost – sprehod v gozdu. Po podatkih Wikipedije je naravni park Polonezköy največji in prvi naravni park v Istanbulu, s površino približno 3.004 hektarjev. V parku je približno petkilometrski sprehod, kolesarska in tekmaška pot ter opazovalne stolpe. Sprehodite se po poti v svojem tempu in se z opazovalnega stolpa poglejte na vrh gozda. Med drevesi rastejo borovci, hrasti, javorji, kostanji, jablane, javorji in lipa. Jeseni se kostanj in javor pospravita, spomladi pa se tla gozda ponovno ozelenijo.

Med sprehodom opazujte tudi prebivalce gozda. V parku so opazovani sesalci