Aydos Kalesi

Aydos grad je bizantska utrdba, zgrajena na podaljšku hriba Aydos v Sultanbeyliju, 325 metrov nadmorske višine. V ljudskem jeziku je znana tudi kot Keçi Kalesi (kozja utrdba) in je skupaj s svojim okoljem zaščitena kot arheološko območje prve stopnje. Po informacijah na spletni strani občine, se grad nahaja približno 36 kilometrov vzhodno od središča Istanbul in 8 kilometrov severno od Marmarskega morja. Ime izhaja iz grške besede "Aetos", ki pomeni orel, in je do danes ostalo z manjšo spremembo. Domneva se, da so grad začeli graditi v 11. ali 12. stoletju, nato pa ga je v 13. in 14. stoletju dokončali z dodatnimi deli. Večina ostankov, ki so bili odkriti med izkopavanji, izvira iz te zadnje faze, zato se šteje, da je bil grad najbolj uporabljen v teh stoletjih. Med izkopavanji so našli tudi dva kamnita ročaj za sekire iz zgodnje bronaste dobe in številne kamnite odlomke, kar kaže, da je bil hrib uporabljan že od mnogo starejših časov. V bizantskem obdobju je bil grad postojanka za nadzor trgovske poti iz Konstantinopla v Anadolijo in središče Aydosove kneževine, ki je upravljala območje. Med letoma 1326 in 1328, ko je večina polotoka Kocaeli prišla pod otomansko vladavino, je meja med državama potekala med Aetom in današnjim Pendikom. Po zgodovini Aşıkpaşazadeja je Orhan Gazi poslal Abdurrahmana Gazija, Akço Koco in Konur Alpa, da bi prevzeli grad. Otomanski vojaki so najprej zasedli Semendra Kalesi, ki je danes znana kot Samandıra, nato pa so oblegali Aydos. Po legendi, ki jo je opisala tudi Aşıkpaşazade in jo kasneje ponovili številni avtorji, je hčerka kneza oblegateljem poslala pismo, privezano na kamen, s katerim je pomagala pri prevzemu gradu. Na miniaturni ilustraciji v delu Osmanname iz leta 1558 je ta scena prikazana s podobo deklice, ki je dolge lase spustila čez obzidje. Zgodovinar Halil İnalcık je grad opisal kot "mesto, kjer se je začelo osvajanje Istanbula". Hoca Sadeddin Efendi pa piše, da po zasedbi İzmit leta 1337 grad ni bil več potreben in ga je Orhan Gazi uničil. Grad, ki s svojimi zunanjimi stenami pokriva približno 26.000 kvadratnih metrov, je bil zgrajen v več plasteh, z notranjim in zunanjim obzidjem, da bi okrepil obrambo. Po informacijah na strani občine, namenjeni obnovitvenim projektom, je danes Izkopavanjih so prišla na dan obrambne zidine in stolpi, poleg tega pa tudi vrata, vodovodni sistemi, dve cisterni, prostori za bivanje in zgradba, ki naj bi bila skladišče za žitarice. Izmerjeno je bilo, da lahko severna cisterna zadrži približno 300, vzhodna pa približno 450 kubičnih metrov vode. Ker so v dolgi zgradbi na severovzhodu trdnjave našli ostanke opekline pšenice in fižola, menijo, da je to bilo skladišče za zaloge trdnjave. V notranjosti trdnjave so odkrili tudi temelje zgradbe s tremi ladjami, ki datira iz obdobja srednjega bizantinskega cesarstva, in ugotovili, da je marmor prišel z otoka Marmara. Priporočljivo je, da obisk začnete pri vhodu, nato pa se odpravite do glavnega vhoda, nato do severne cisterne in končno do ostankov skladišča. Zaradi svoje lege na vzvišeni točki je iz obrambnih zidov mogoče videti velik del doline; ne pozabite se ob jasnih dneh obrniti proti Marmari. Kolone, profilirani kamni, fragmenti lokov in reliefne plošče, ki so bili odkriti med izkopavanji in restavriranjem, so razstavljeni v promocijskem in izobraževalnem centru trdnjave, v Muzeju Aydos. V dvorani so tudi videoposnetki, ki prikazujejo zgodovino trdnjave, ter fotografije dvanajstletnega procesa restavriranja. Po informacijah občine je muzej brezplačen, odprt pa je od ponedeljka do nedelje; za najnovejše informacije o odpiralnih urah preverite uradno spletno stran trdnjave. Med obiskom se držite označenih poti in ne plezajte na zidine, saj so stene pod zaščito arheološke dediščine. Na vrhu je veter močnejši kot ob obali; najboljši čas za pohod in fotografiranje je spomladi in jeseni, v dneh z dobrim vremenom. Podaljšava metro linije M5, ki je bila odprta maja 2026, je povezala Sultanbeyli s sistemom železniškega prometa; do trdnjave lahko prispete z avtobusom ali taksijem od postaj Sultanbeyli in Hasanpaşa. Gozd Aydos, ki obdaja trdnjavo, in vrh Aydos, najvišja točka na evropski strani Turčije, sta odlična izhodiščna točka za nadaljevanje obiska.