Na vrhu Yıldız: Svet sultana Abdülhamida II.

Dolina Ihlamur, ki se nahaja med Beşiktaşom in Nişantaşijem, je bila od 18. stoletja do začetka 20. stoletja priljubljena izletna točka, kjer je potekal potok Fulya, obarvana s sencami lip in platana. V obdobju sultana Ahmeda III. je bila preurejena v zasebno vrtnarijo za sultana. Na pobočju še danes stojijo znamenja, ki prikazujejo, kje sta sultana Selim III. in Mahmud II. izvajala tekmovalne strelske vaje; na njih so zapisane razdalje in datumi. Francoski pesnik Lamartine je leta 1846 tukaj obiskal sultana Abdülmecida in v svojih spominih zapisal, da je bil sultan zelo navdušen nad to majhno vilo. Abdülmecid je na mestu stare vile v letih 1849-1855 zgradil dve palači, ki sta bili poimenovani Nüzhetiye, kar pomeni "prijetnost" in "veselje".

Pred palačo Merasim Köşkü, ki je bila namenjena uradnim obredjem in diplomatskim srečanjem, se nahaja stopnišče v baročnem stilu z bogatimi reliefi. V notranjosti so pohištvo v evropskem stilu in dekorativni elementi, ki so bili pod vplivom Zahoda. Vila Maiyet Köşkü, namenjena spremljevalcem sultana in haremu, je bolj preprosta: ima tradicionalno zasnovo s kotičnimi sobami, ki se odpirajo v centralno dvorano, in stuki, ki posnemajo marmor. Palači sta bili leta 1951 preurejeni v muzej Tanzimat, leta 1966 sta prešla v last Narodnih palač in leta 1985 sta bili odprti kot muzej-palača. Če obiščete to območje med februarjem in junijem, boste lahko občudovali cvetoče magnolije okoli bazena z levom. Po podatkih Narodnih palač so magnolije prvič prišle v vrtove palač v obdobju Abdülaziza, med vladavino Abdülhamida II. pa se je njihova sorta povečala. Palača je ponedeljkom zaprta; za obhod vrta je na voljo ločen vstop.

Vir: Predsedstvo Narodnih palač; Wikipedia.

Na vrhu ulice Barbaros, pri vhodu v palačo Yıldız, se nahaja džamija, ki jo je sultan II. Abdulhamid zgradil blizu palače kot petkovo mošejo. Čeprav je njeno pravo ime Hamidiye, je bolj znana kot džamija Yıldız. Po navedbah enciklopedije TDV je bila zgrajena med letoma 1881 in 1885, njen arhitekt pa je bil mojster po imenu Nikolaki Kalfa, ki je delal v upravi za gradnjo palač; nekateri viri pa omenjajo Sarkisa Balyana. Po opisu organizacije Milli Saraylar nadaljuje turško-islamsko tradicijo palač, kjer je na vzhodu palača, na zahodu pa petkova mošeja, in ta mošeja predstavlja zahodni konec te zasnove.

Zgradba združuje orientalske in neogotske elemente, ki so bili priljubljeni v tistem obdobju. Pravokotna notranjost ima majhno in visoko kupolo, ki je bližje vhodu kot mihrabu; šestnajst oken na njenem okviru pušča veliko svetlobe v notranjost. V notranjosti dvignite glavo in opazujte kupolo: zvezde na temno modri podlagi so motiv, ki je enak imenu palače. Namesto običajnih dveh minaretov, ki so pogosti pri sultanskih mošejah, ima ta en sam, stožčast minaret. Navaja se, da so ograje v hünkar mahfilu (odsek za sultana) iz cedrovega lesa in da je bil sultan II. Abdulhamid osebno vpleten v njihovo izdelavo; obdelava lesa je bila ena najbolj znanih dejavnosti sultana. Uro, ki se nahaja poleg mošeje, je zgradili leta 1890 in je v enakem slogu. V času sultana Abdulhamida so se tukaj izvajale petkove molitve. Za obisk izberite čas zunaj obveznih časov molitve, izogibajte se petkovemu popoldnu; oblecite se primerno, pri čemer pokrijete ramena in kolena; ženske naj si pokrijejo glavo, obujete čevlje pa odstranite pri vhodu in v notranjosti govorite tiho.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Milli Saraylar Başkanlığı; Vikipedi.

Parki, kjer se nahaja palača Yıldız, so že od obdobja sultana Kanunija služili kot lovišče za sultane, v 17. in 18. stoletju pa tudi kot območje za lov in počitek. Prva vila na tem območju je bila zgrajena v obdobju sultana III. Selima za njegovo mater, Mihrişah Sultan. Kasneje sta palači dodala tudi sultana Abdülmecid in Abdülaziz. Vendar pa je palača najbolj povezana s sultonom II. Abdülhamidom: sultan ji je dal ime Yıldız Saray-ı Hümayunu, jo je izbral za svoje glavno rezidenco in je tu preživel 33 let svoje vladavine. Po informacijah organizacije Milli Saraylar, je palača obsevala tri dele: glavno palačo, kjer so bile stavbe, povezane z upravljanjem države, zasebni del za sultana in njegovo družino, ter zunanji vrt, ki je danes znan kot park Yıldız. Po letu 1924 so stavbe na območju namenjene vojaškim šolam, vendar so bile leta 2018 predane organizaciji Milli Saraylar, ki jih je temeljito obnovila. Palača je bila leta 2024 odprta za obisk kot muzej.

Med obiskom muzeja si vzemite čas za ogled haremskih stavb, Kleine Mabeyn in Hasbahçe. Organizacija Milli Saraylar opozarja, da ti trije deli niso vključeni v karto muzeja, zato si karto kupite ustrezno. V Hasbahçe je bazen, ki je urejen kot naravni potok, okoli njega pa so majhne počivališča. Vila Şale Köşkü, ki je ena od treh stavb, ki so se ohranile od zunanjega vrta do danes, je bila razširjena leta 1877-1879 in 1889 s prilozki, ki jih je zasnoval Sarkis Balyan, ter leta 1898 s prilozki, ki jih je zasnoval Raimondo D'Aronco. Znani sta slonova dvorana, ki je bila zgrajena za obiske nemškega cesarja II. Wilhelma, in sprejemna dvorana s preprogo, ki je večja od 400 kvadratnih metrov. Preverite pri organizaciji Milli Saraylar, ali so notranji prostori vile odprti v času vašega obiska. Palača je zaprta ob sredah.

Vir: Milli Saraylar Başkanlığı; Kültür Portalı; Vikipedi.

Ta na obrobju parka Yıldız, v ulici Palanga, se nahaja ta zgradba, ki je hkrati muzej in še vedno delujoča tovarna. Sultan Abdulhamid II. je v začetku leta 1890 v vrtu palače ustanovil tovarno Yıldız Çini Fabrika-i Hümayunu, da bi oživil tradicionalno umetnost izdelave keramičnih ploščic in porcelana, pri čemer so bili vzorci vzeti iz porcelanarnih podjetij evropskih dvorcev. Zgradba, ki je bila leta 1894 močno poškodovana, je bila istega leta obnovljena po načrtih italijanskega arhitekta Raimonda D'Aronca. Cilj je bil zadovoljiti potrebo palač in dvorcev po porcelanu ter predstaviti otomansko državo svetu s svojimi izdelki; nekateri posebni izdelki so bili podarjeni tujim dinastijam.

Na vsakem izdelku, ki ga je proizvedla tovarna, je odtis z motivom polmeseca in zvezde, pod njim pa je leto ustanovitve tovarne in leto izdelave. Ploskve in vaze, ki realistično prikazujejo vile, vrtove in arhitekturo tiste dobe, so danes dragocen vir informacij, saj dokumentirajo videz zgradb, ki so jih izgubile. Leta 1909, ko je bil Abdulhamid odstavljen, se je proizvodnja ustavila; leta 1910, ko je bila tovarna priključena k Muzeju-i Hümayun, se je proizvodnja ponovno začela po iniciativi Osmana Hamdija Beja in se nadaljevala do leta 1920. Leta 1959 je bila tovarna prenesena v lastništvo podjetja Sümerbank, od leta 1995 pa je del organizacije Milli Saraylar. Danes tovarna proizvaja stenske plošče, vaze, sladkornice, sklope za kavo in čaj, ki so navdihnjeni s tradicionalnimi motivi. Obisk vključuje ogled dela tovarne, kjer se izdelki ročno dekorirajo, in vstopnica se prodaja za ta del. Tovarna je zaprta v državnih praznikih in verskih praznikih; za najnovejše informacije o obisku preverite spletno stran organizacije Milli Saraylar.

Vir: Predsedstvo Milli Saraylar; Wikipedia.

Yıldız Park je zunanji vrt palače. Sprva je bil to vrt palače Çırağan, ki se je po letu 1877 razširil in postal zunanji vrt palače Yıldız. To območje, ki je v času vladavine sultana pripadalo samo palači, je danes odprto za vse in je mestni park, ki obsega več kot 36 hektarjev. Po podatkih organizacije Milli Saraylar se je od številnih vil v zunanjem vrtu do danes ohranilo le nekaj: Čadır, Malta in Şale. Če vstopite v park ob tovarni za porcelan in se sprehodite navzdol, boste najprej prispeli do vile Malta. Vila, ki je bila zgrajena v obdobju sultana Abdülaziza in je po navedbah angleške Wikipedije zasnovana s strani Sarkisa Balyana, je dobila ime po kamnu, ki je bil prinesen iz Malte. Lahko si ogledate notranjost, kjer boste občudovali dekoracije na stropu, marmorne detajle in ogledalo, poslikano z zlatom; vila danes ponuja gostinske storitve.

Vila Čadır, ki se nahaja pred enim od dveh velikih ribnikov v parku, je bila zgrajena leta 1871 po želji sultana Abdülaziza. Zgrajena je iz kamna, njena fasada je pretežno bela in rdeča, ima elegantne stopnice in simetričen načrt. V parku so ribniki, slapovi, leseni mostovi in sprehajalne poti; nad umetnim kanalom, ki se začne pri vhodu na ulici Çırağan, se razteza viseči most. Zaupite se pri enem od izhodišč, kjer se odpira pogled na Bospor, in si predstavljajte, kako je palačni vrt nekoč segal vse do morja. Pot se konča pri vhodu na ulici Çırağan; od tukaj lahko nadaljujete peš ob obali do Beşiktaşa ali Ortaköyju.

Vir: Predsedstvo Milli Saraylar; Wikipedija.