Dvorec in bolnišnica ob reki Tunca.

Začnite ob zahodnem vhodu v džamijo Üç Şerefeli, saj je odnos te strukture s tržnico najbolj opazen od tu. Zaradi nagibanega terena do tega vhoda vodijo stopnice, medtem ko se masivna zgradba iz belega marmorja razprostira naprej. Pozorno si oglejte stebre v kotih niše, ki obdaja vhod; imajo vzorce v obliki peščence in pletene vzorce. Rdeče-bele palmete, ki okrasijo obok niše, so še en podrobnost, ki ta vhod razlikuje od drugih vstopov v dvorišče. Ko vstopite v dvorišče, se ustavite in si oglejte okolico, saj je ta oblika dvorišča z stebrišči prvič uporabljena v tej zgradbi. Stebri, ki podpirajo stebrišča, so izdelani iz različnih vrst kamna; večina je iz marmorja, medtem ko so na severni strani stebri iz granita in zelenega kamna imenovanega Eğriboz. Pogledajte dekorativne elemente v notranjosti kupol stebrišč. Te dekoracije so bile obnovljene v 18. stoletju, pri čemer so bili ohranjeni originalni vzorci. Na nadstrešnicah oken v dvorišču so plošče iz modre in bele keramike, kot navaja portal Kultür. Nato poskusite prepoznati štiri minarete, ki se nahajajo v vogalih dvorišča, saj je dekoracija vsakega od njih drugačna. Minaret, po katerem dobi džamija svoje ime, je okrašen z rdečim kamnom in ima vzorce v obliki zvitih linij; z višino približno sedemdeset metrov je bil v svojem času najvišji minaret. Dostop do vsakega od treh nadstropij tega minareta je omogočen ločenimi stopnicami, kar je najbolj pogosto omenjena inženirski podrobnost te zgradbe. Minaret, okrašen s kvadratnimi ploščami v rdeči in beli barvi, je po mnenju enciklopedije TDV zgrajen v obdobju sultana Fatihja. Spiralni minaret, katerega telo obdajajo debele, spiralne linije, je bil zgrajen po potresu leta 1762. Če vstopite v notranjost džamije, poskrbite, da bodo vaša ramena in kolena pokrita; ženske obiskovalce prosite, da si pokrijejo glavo, in se izogibajte obisku v času molitev. V notranjosti vas pričakuje pravokotna prostora, ki se razteza v dolžino. Velika kupola v središču ima premer približno dvaindvajset metrov, na obeh straneh pa sta po dve manjši kupoli. Viri poudarjajo, da je ta načrt kasneje v stoletju arhitekt Sinan uporabil v džamijah v Istanbulu v bolj napredni obliki. Oglejte si majhne, rebraste kupole, ki so nameščene v trikotnih odprtinah med glavno in stranskimi kupolami. Za fotografijo je dobro pos

Ko prispete do mostu Kanuni, ne vstopite takoj na njega, ampak se najprej od mesta ob reki oglejte celoten most. Ta most je v ljudskem jeziku znan tudi kot Saray Köprüsü, saj je bil skozi stoletja glavna pot za prehod iz mesta v Sarayiçi. Most, ki je zgrajen iz kamna, ima štiri loki in prečka eno od rok Tunče. V mirnih dneh se loki odražajo na površini reke. V zgodovinskih virih sta o mostu zapisani dve različni informaciji. Nekateri viri navajajo leta 1553-1554, medtem ko portal Kültür Portalı trdi, da se domneva, da je bil most zgrajen leta 1560 skupaj z palačama Adalet in Terazi. Povezava z arhitektom Sinanom je zanimiva podrobnost, saj po informacijah iz Turkish Archaeological News most ne figure v otomanskih seznamih Sinanovih del. Sklic izvira iz dela Ahmeta Badija Efendija z naslovom Riyaz-ı Belde-i Edirne. Glede dolžine se viri razlikujejo; zapisane so različne mere, od šestdeset do osemdeset metrov. Širina je navedena kot štiri in pol metra, kar pomeni ozek prehod, po katerem lahko dva človeka udobno hodita. Po informacijah iz Wikipedije je most danes zgodovinski spomenik, ki spada pod Direktorat za ceste. Turkish Archaeological News poudarja, da so se ohranili trije zgodovinski kamniti mostovi, ki so povezovali otok s kopnim, čeprav je sama palača izginila, in da so še vedno v uporabi. Zdaj stopite na most in se sprehodite do sredine. Od tukaj, ko pogledate desno in levo, boste razumeli, kako reka obdaja otok, saj se Tunča nekoliko južno razdeli v dve rokavi in tako ustvari otok Sarayiçi. Dolg most, ki ga vidite v jugozahodni smeri, je most, ki ga je leta 1451 zgradil vezir Şahabeddin Paşa in je znan tudi kot most Saraçhane. Ta most je bil leta 1706 popravljen v času vladavine II. Mustafe, in napis o popravilu je še vedno prisoten. Tretji most, Fatih Köprüsü, s tremi loki, boste naslednjič videli iz notranjosti območja palače. Po informacijah iz portala Kültür Portalı je Kanuni zgradil ta most na isti osi kot Fatih Köprüsü, s čimer je ponovno določil glavni vhod v palačo. Torej, pot, po kateri hodite, je del ceremonične poti, ki so jo sultani in veleposlaniki uporabljali za vstop v palačo. Voda, ki je tekla v palačo, je prav tako prečevala ta most, in sicer preko tlakovanih cevi. Eno od rokavov vode Taşlımüsellim, ki jo je prinesel arhitekt Sinan, je bilo na ta način povezano s palačo. Most je leta 1902 utrpel hude škode med

Ko vstopite v Sarayiçi, se najprej ustavite na obširni travniku in poskusite dojeti obseg prostora. Kulturni portal navaja, da je palača zgrajena na območju, ki presega 300.000 kvadratnih metrov, in da je Edrinska palača druga največja osmanska palača, za Topkapijevo palačo. Gradnja se je začela leta 1450, v času vladanja Murata II., palačo pa je leta 1475 dokončal Fatih Sultan Mehmed. Ker je obkrožena z reko, ni bila potrebna obrambna zid, zadostovala je le nizka in preprosta stena. Ogled začnite z Adalet Kasrjem, stolpom, ki ga je mogoče videti že od daleč, saj je kvadratne oblike, zgrajen iz kamna in pokrit s piramidasto obliko. Po informacijah iz Wikipedije, ga je leta 1561 zgradil Kanuni Sultan Sulejman, pod nadzorstvom Mimar Sinana, v zgornjem nadstropju pa se nahaja marmorna fontana. Viri navajajo, da je ta palača v tistem obdobju služila za srečanja divana in sodne postopke. Od palače se odpravite do Fatih Köprüsü, ki s tremi loki prečka severni rok reke Tunca. Ta most datira iz leta 1452, torej leto pred osvojitvijo Istanbul, in je povezoval Hasbahče s trgom palače. Ko prečkate most in pridete na stran palače, boste zagledali dolgo zgradbo, pokrito s kupolami: to je Matbah-ı Amire, kuhinja palače. Oglejte si kamnite dimnike na strehi, saj ti dimniki od zunaj kažejo lokacijo pečic v notranjosti. V severovzhodnem delu trga se nahaja tudi Kum Kasrı Hamamı, ena od redkih zgradb, ki so še vedno ohranjene iz sredinega petnajstega stoletja. Od glavne zgradbe palače, Cihannüma Kasrja, pa so danes ohranjeni le ostanki kamnitih sten. Ko opazujete te ostanke, je pomembno, da razumete, kako je palača dosegla ta izgled. Palača je bila v devetnajstem stoletju uporabljena kot skladišče streliva, med vojno leta 1877-1878 pa je bila uničena zaradi eksplozij, ki so trajale tri dni, saj se je strelivo, shranjeno v bližini Babüssaade, vnelo. Ostanki so bili kasneje uporabljeni pri gradnji drugih zgradb. Danes potekajo na območju izkopavanja in restavriranje; nekateri deli so lahko ograjeni, zato sledite označenim potem. Sarayiçi je tudi prizorišče tekmovanj v grbovanju Kırkpınar, ki se že od leta 1924 organizirajo na tem območju. Tudi v dneh, ko so tribunale prazne, ta odprt prostor prikazuje, kako je otok živ. Območje z drevesi, ki se nahaja

Ko kompleksu prispete, se najprej ustavite na zunanjem dvorišču in preberite informativne tablice, saj to ni samo eno zgradbo, ampak kompleks zgradb, razprostrtih ob reki Tunci. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV), na eni strani dvorišča sta bolnišnica (darüşşifa) in islamska šola (medresa), na drugi strani pa gostinski dom (imaret) in kuhinje, na koncu pa mošeja. Sultan II. Bayezid je dal začeti gradnjo leta 1484 med vojaško kampanjo v Akkermanu, kompleks pa je bil dokončan leta 1488. Muzej v svoji promociji navaja, da je arhitekt verjetno bil Mimar Hayreddin, vendar za to ne obstaja nobenega dokončnega dokazila. Ne pozabite si ogledati štiri strani imajoče fontano z piramidasto kupolo, ki se nahaja zunaj glavnega vhoda; po njenih napisih je bila dodana med letoma 1669 in 1670. Ko vstopite v muzej in preidete v bolnišnico, boste na prvem dvorišču videli majhne, kupolaste sobe, ki so postavljene za stebrišči. Muzej je ta del preuredil v ambulante in tukaj razstavlja tudi glasbila. Pozorno si oglejte stene, saj muzej trdi, da so na kamnu vklesane kar dvaindvajset risb. Med njimi so slike ladij, gradu, jelenov in ptic, ki so jih verjetno narisali bolniki, ki so bili v tem času v bolnišnici. Preko obokane vrat prestopite v drugo dvorišče; v kotih so kupolaste sobe, na obeh straneh pa so portiki, ki so predstavljali administrativni del bolnišnice. Najbolj osupljiv del je tretji, zdravilišče (şifane), ki ga prihranite za konec in vstopite počasi. Okrog šestkotne sobe so razporejene sobe in portiki, v središču pa je visoka kupola, na vrhu katere je svetlobni žar. Stojte pred fontano v središču in poslušajte. Evliya Čelebi je zapisal, da so bolnikom tukaj tri dni na teden igrali glasbo, in muzej to tradicijo ohranja s svojo prireditev, kjer lahko ob poslušanju zvoka vode doživite tudi glasbo pod isto kupolo. Domneva se, da je izboklina s petimi okni nasproti vhoda bila namenjena glasbenikom, vendar TDV opozarja, da obstajajo tudi druga mnenja o tej funkciji. Opazite, da okna sob gledajo tako v vrt kot v fontano, saj je tukaj zasnovan prostor, ki združuje svetlobo, zrak in zvok. Muzej je islamsko šolo (medresa), ki se nahaja poleg bolnišnice, preuredil v razstavni prostor, ki prikazuje medicinsko izobraževanje iz 15. stoletja. Pomembno je vedeti, da obstaja