Edirne Sarayı (Sarayiçi)

Edirne palača, mesta na severozahodu, ob reki Tuna, ki se deli v dva kraka in obkroža območje Sarayiçi, je mesto, kjer je nekoč stala ena največjih palač osmanskih sultanov. V virih je znana kot Saray-ı Cedid-i Amire, kar pomeni "Nova palača", imenovana pa je tudi palača ob Tuni in palača Hünkar Bahçesi. Wikipedija navaja, da je bila po palači Topkapi v Istanbulu druga največja palača v otomanskem imperiju. Po informacijah portala Kulturní portál, se je palača razprostirala na območju, ki je preseglo 300.000 kvadratnih metrov, ob reki Tuni. Gradnja se je začela leta 1450 v času vladanja Murada II. Po smrti sultana so dela za kratek čas prekinili, nato pa jih je njegov sin, Fatih Sultan Mehmed, nadaljeval, pri čemer je bila palača dokončana leta 1475. Po poročilu Evliya Čelebija je bilo to območje pred osvajanjem lovišče in je bilo znano kot mesto, kamor so sultani prihajali, da bi se spočili. Ker je otok, ki ga je ustvarila reka, nudil naravno zaščito, palača ni potrebovala visokih obrambnih zidov, temveč je bila obkrožena le s preprostim zidu. Palača se je skozi stoletja razširila s strukturami, ki jih je dodajal vsak sultan. Portal Kulturní portál piše, da je obdobje vladavine Kanunija Sultana Sulejmana in arhitekta Mimar Sinana predstavljalo drugo veliko fazo gradnje palače. Sinan je povezal eno od rok vodovoda Taşlımüsellim, ki ga je prinesel v mesto, s palačo, in z obokanimi kanali je obkrožil območje palače z drugim vodnim tokom, da bi se zaščitil pred poplavami. V odseku med reko in kanalom je nastal Hasbahçe, zasebni vrt sultana. Kanuni je dal zgraditi most nad kanalom, ki je bil osrednji del mostu Fatih, s čimer je ponovno določil glavni vhod v palačo. V središču palače je stal Cihannüma Kasrı, ki ga je zgradil Fatih, znan tudi kot Taht-ı Hümayun. Okoli palače so bile Has Oda, palačniška knjižnica, prostore za Sancak-ı Şerif, Arz Oda ter prostore za sultana, sultank in princes. Pred Arz Odo se je nahajala Babüssaade, znana tudi kot Ak Ağalar Kapısı. Portal Turkish Archaeological News poroča, da je palača v svoji najbolj razcveteli dobi obsečala 72 struktur, vključno z 18 hamamov. Palača je dosegla vrh v obdobju vladavine IV. Mehmeda; sultan, ki je bil znan po svoji strasti do lova, je večino svojega časa preživel v Edirnu. Arhivski dokumenti kažejo, da so v palači organizirali poroke Grad Adalet je stolp, ki ga je leta 1561 zgradil sultan Sulejman I (Kanuni) po načrtih arhitekta Sinana. Zgrajen je iz kamna, ima piramidasto zgornjo del in kvadratno osnovo, in je v veliki meri ohranjen do danes. V sredini najvišjega nadstropja se nahaja marmorna fontana. Matbah-ı Amire je pravokotna zgradba, sestavljena iz treh delov, pokritih s kupolami, in v njej se nahajajo štiri peči, zgrajene iz opeke. Turška kopelišča Kum Kasrı so del redkih zgradb, ki so ostale iz obdobja sultana Mehmeda II. (Fatiha). Prva znanstvena raziskava območja je bila izvedena leta 1956, izkopavanja pa so se občasno nadaljevala od leta 1999. V tem obdobju so bila obnovljena Babüssaade, Matbah-ı Amire in Grad Adalet. Ker izkopavanja in obnove še vedno potekajo, so lahko nekateri deli območja zaprti za obisk; preverite najnovejše informacije na uradnih straneh. Severno od območja se nahaja gozd Tavuk Ormanı, ki je bil uporabljen kot lovišče palače in, kot navaja brošura Ministrstva za kulturo in turizem, vsebuje lovsko hišo iz obdobja sultana Mehmeda IV. V bližini palače se nahaja tudi borilišče, kjer potekajo tradicionalne turške borbe. Do palače se lahko pride iz mesta preko mostu Kanuni, ali pa preko trije mostove Fatih, ki se nahaja na severni strani. Do območja lahko prispete peš, sprehodom od Selimiye proti reki Tundža, ali pa s kratko vožnjo. Ker je območje veliko in odprto, priporočamo udobne čevlje in zaščito pred soncem, še posebej poleti. Ruševine palače Cihannüma, skupaj z bližnjo travo in drevesi, so najbolj fotografiran kotiček.