Doline Kapadokije: Pot iz Uçhisarja do Paşabağları.

Začnite ob občinski trgu v Uçhisaru in se sprehodite po ozkih ulicah stare vasi proti gradu. Stara vas je sestavljena iz kamnitih hiš, ki so se zgrnile ob podnožju ogromne skalne cone, medtem ko je novo naselje bližje cesti, ki povezuje Nevşehir in Göreme. Med vzponom opazite, da je skalna masa v resnici en sam hrib. Po informacijah občine Uçhisar, je grad sestavljen iz dveh velikih skalnih formacij, ki ju lokalno prebivalstvo imenuje "Grad Ağa" in "Grad Çavuş". Danes do vrha gradu vodi pot, medtem ko so stare notranje poti zaradi varnosti zaprte. Po informacijah angleške Wikipedije, so notranji prehodi in sobe v skali danes v veliki meri zaprti ali nedostopni. Zato načrtujte obisk in se odpravite na vrh po odprti poti, namesto da bi se izgubili v notranjosti. Med vzponom opazujte odprtine za okna in vrata na steni; po informacijah občine je notranjost gradu izklesana s skladišči za zaloge, cisternami za zbiranje deževnice in tuneli, ki so služili za preživetje dolgotrajnih obleganj. Nekateri od izklesanih struktur so iz bizantinskega obdobja in so del naselja. Obstajata dve različni zgodbi o izvoru imena. Občina pojasnjuje, da ime izvira iz obdobja Seljukov in Karamanoğulliyev, ko je Uçhisar služil kot mejna utrdba, torej kot "mejna kneževina". Po lokalni zgodbi pa je bilo območje nadzirano s tremi gradovi: Uçhisar, ki je bil najbolj oddaljen, Ortahisar v sredini in Ürgüp, ki je bil sedež uprave in je bil znan kot Başhisar. Različni viri navajajo različne višine gradu, vendar se vsi strinjajo, da je to najvišja točka v regiji. Na vrhu si vzemite čas in si oglejte okolico. Takoj pod vami se razprostira dolina Güvercinlik, ki jo boste kmalu prečkali, v oddalji pa se vidijo pečine v Göremi. Oglejte si tudi Avanos in goro Erciyes na obzorju; bilten MTA navaja višino te stratovulkana na 3916 metrov. Erciyes je eden od virov tufov, ki so oblikovali to pokrajino, kar pomeni, da je gora na obzorju in skala pod vašimi nogami del iste zgodbe. Uçhisar se nahaja ob robu Narodnega parka Göreme in območja Kapadokija, ki je leta 1985 vključeno na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Za fotografiranje so najboljše jutranja in večerna svetloba, ki najbolj poudarita barve tufa; opoldanska svetloba pa skalo zgladi. Med sestopom si še enkrat oglejte kamnite hiše ob gradu. Po informacijah občine so prebivalci Uçhisar v teh kamnitih

Vstopite v dolino Güvercinlik skozi vhod pri Uçhisar. Po navedbah občine Uçhisar, ob vhodu stoji drevo, na katerega so obesene stotine modrih amuletov, in to je ena izmed najbolj fotografiranih točk v dolini. Na tej točki se obrnite in opazujte dolino; videli boste njeno globino, ki se razteza vse do Göreme, in kipasto obliko "peščenih stolpov". Pot se ovija po dnu doline in se razteza približno štiri kilometre do Göreme. Občina to pot ocenjuje kot srednje zahtevno, s časom hoje približno eno do dveh ur. Ker je Uçhisar višje od Göreme, je hoja v tej smeri večinoma spuščanje, kar je udobnejše. Med hojo opazujte majhne, redno razporejene odprtine na strmih območjih; dolina dobi ime po teh golobnikih, ki so izrezljani v skale in "peščenih stolpih". Po navedbah občine so ti golobniki izrezljani v visokih, nedostopnih mestih, na strmih skalnih površinah, kjer do njih ne morejo doseči plenilci, kot so lisice. Bodite pozorni na rdeče črte in vzorce na vhodih v številne golobnike. Te okrasitve so narejene z barvami na osnovi apna ali s pigmenti, pridobljenimi iz lokalnih rastlin, in se domneva, že pomagajo golobom, da prepoznajo svoje gnezda na daljavo. Prvotna funkcija teh gnezdišč je bila kmetijstvo. Golobji iztrebki vsebujejo veliko dušika in fosforja, in po mnenju občine je bil ta gnoj pomemben za lokalne vinograde. Po informacijah na angleški Wikipediji, je bila ta vrsta gnojenja v tej regiji pogosta do 1970. let. Viri navajajo, da tradicija gojenja golobov sega vse do 9. stoletja. Vinska trte in nasadi, ki jih še danes vidimo na obeh straneh doline, so dokaz te zgodovine. Na dnu doline boste videli drevesa, kot so slive, marelice, češnje in jablane, ter spomladi divje cvetlice. To vegetacijo hrani potok Vasıl, ki teče skozi dolino in se glede na letno dobo lahko posuši. Pot prečka občasno kratke tunele, izrezljane v skali, stare habitate in zapuščene jame. Občina Göreme navaja, da v dolini teče slap, ki je visok približno petnajst metrov, vendar je pretok vode odvisen od sezone. Površina je lahko prašna, spolzka in neravna, zato bodite pozorni na svoje korake, še posebej pri spuščanju. Poleti se izogibajte najbolj vročih ur. Nosite s seboj dovolj vode. Za počitek izberite s senčnim drevesom in poslušajte ptice v tišini doline. Ne pišite po skalah, ne

Udolje Ljubezni, uradno imenovano Bağlıdere, je ena izmed najbolj znanih in pogosto obiskanih dolin v Göremu, kot navaja občina Göreme. Za pohod začnite v Örencik, ob cesti Göreme-Uçhisar. Občina navaja, da se pot začne tukaj in konča ob cesti Göreme-Avanos, dolga je 4900 metrov; na isti strani pa pot opisujejo tudi kot približno pet kilometrov. Zato se pripravite na približno pet kilometrov hoje in približno dve uri in pol, vključno s postanki za fotografiranje. Ko se spustite v dolino, se pokrajina spreminja; namesto pobočij, polnih golobnikov, kot je v dolini Güvercinlik, tukaj prevladujejo oblike kamna. To dolino odlikajo visoki, ozki stebri, ki se dvigajo od tal do neba. Občina Göreme navaja, da nekateri od teh kamnitih formacij dosežejo višino petdeset metrov. Med opazovanjem teh stebrov opazujte razliko med osnovo in vrhom. Viri, ki opisujejo Narodni park Göreme, pojasnjujejo, da je mehka vulkanska skala prekrita s trdo plastjo kamna, in da se pod to zaščitno plastjo kamnina počasi obrušuje. Razlike v barvah na stebrih so posledica različnih mineralnih plasti v kamnu. Wikipedija v angleščini ponuja dva razlaga za ime doline: staro ljudsko zgodbo o ljubezni med otroki dveh sovražnih družin in novejšo interpretacijo, ki temelji na obliki nekaterih kamnov. Seveda se seznanite s zgodbo, vendar bodite v dolini predvsem pozorni na kamnite oblike. Občina Göreme tudi poudarja, da je rastlinje v dolini vredno ogleda. Ker je letna količina padavin v tem območju nizka, je rastlinje, razen ob vodotokih, precej skopo; zato je zelena proga na dnu doline še posebej opazna. Pot vas bo včasih vodila skozi vinograde in sadovnjake, v nekaterih delih pa se bo steza zožila. Občina tudi navaja, da je dolina ena izmed najbolj priljubljenih krajev v Kapadokiji za opazovanje sončnega vzhoda in zahoda. Če je vreme primerno, se zjutraj nad dolino spuščajo baloni. Za fotografiranje poskusite posneti visoke kamnite oblike iz nizke lege, da poudarite njihovo višino. Ker je to dolga pot, si vzemite dovolj vode in prigrizkov ter si izberite s senčnim kamnom, kjer se lahko usedete in sipočivate. Ne plezajte na kamnite oblike in ne pišite po njih; te strukture se že tako naravno obrušujejo. Dolina se priključi na cesto Göreme-Avanos, ki vas bo odpeljala do naslednje točke, Paşabağları. Za prehod od ceste do Paşabağları načrtujte kratek avtomobilski

Paşabağları se nahaja na desni strani ceste med Göreme in Avanosom, približno kilometer oddaljen od ceste, kot navaja muzejni vodnik Ministrstva za kulturo in turizem. Območje je del arheološkega najdišča Zelve-Paşabağları, ki ga upravlja ministrstvo, zato vstop zahteva vstopnico. Kartica Museum Pass Cappadocia, ki jo izdaja ministrstvo, vključuje tudi to območje skupaj z drugimi muzeji in arheološkimi najdišči; za najnovejše informacije o vstopnih pogojih in cenah obiščite uradno spletno stran. Po vstopu sledite označeni poti, ki vas popelje med "dimnike". Na spletni strani ministrstva je zapisano, da se je to območje nekoč imenovalo "Svetniška dolina" in da so v nekatera dimnika izrezane kapelice in sedeži. Danes pa vas v to mesto privablja sama skala. Paşabağları je eno od območij, kjer se najpogosteje nahajajo dimniki z dvema ali tremi "glavami", ki so simbol Kapadokije. Opazili boste, da nekateri dimniki imajo več "glav", medtem ko se drugi razvejajo iz enega samega temelja. Da bi razumeli te "glive", opazujte mejo med "glavo" in "telo". "Glava" dimnika je narejena iz trde in odporne skale, medtem ko je "telo" sestavljeno iz mehke skale. Trda "glava" ščiti spodnje "telo" pred dežjem in poplavami. Ko "glava" pade, "telo" ostane brez zaščite in se hitro obruši, zato poiščite tudi dimnike, ki so izgubili svoje "glave" in so postali ostre stožce. Uprava regije Nevşehir poudarja, da so se dimniki oblikovali skozi naravno erozijo, predvsem zaradi dežja in vetra, in da ta proces še vedno traja. To pomeni, da prizor, ki ga vidite, ni zamrznjen trenutek, ampak počasen proces sprememb. Zato uprava regije opisuje dimnike kot krhko dediščino, ki je občutljiva na podnebne spremembe in človeške aktivnosti. Ne dotikajte se dimnikov in ne zapuščajte označenih poti, da ne bi plezali po pobočjih. Za fotografiranje se nekoliko umaknite in poskusite ujeti več "glav" na eni fotografiji. Kot poroča časnik Vatan, je Kapadokijska območna uprava namestila sistem osvetlitve, ki ne škoduje naravi, in dimniki po zahodu sonca dobijo drugačen videz. Preverite uradne vire za informacije o možnosti večernih obiskov in urniku. Takoj poleg Paşabağları se nahaja arheološko najdišče Zelve, ki obsega tri doline, kjer se je življenje nadaljevalo do leta 1952, ko je bilo območje zapuščeno zaradi nevarnosti padanja kamnov. Če imate čas, lahko ob kon