Yason Burnu

Yason nos je nizek, raven in podolgovat polotok, ki se razprostira v regiji Perşembe, del občine Ordu, in dosega Črno morje. Uprava za kulturo in turizem občine Ordu navaja, da je nos oddaljen 15 kilometrov od središča Perşembe in 28 kilometrov od občinskega središča. Nos tvori vzhodni konec širokega zaliva, kjer se nahajata mesti Fatsa in Bolaman. Po članku Hasana Buyruka, objavljenem v reviji Akdeniz Sanat, se je nos v antiki imenoval İasonia Akte. Po oceni, ki jo je podal Buyruk, je ta obalni del največji nos na obalni črti Turčije vzhodno od Sinopa. Ta izboklina, dolga približno 14 kilometrov, se razprostira v tri različne smeri proti morju. Na vzhodu se nahaja Çam nos, v sredini Çapraz nos, na zahodu pa nos, ki ga danes poznamo kot Yason nos. Po navedbah članka se je nos v antiki imenoval Genetes Akroterion. Najširši del polotoka je približno 610 metrov, najužji pa približno 30 metrov, pri čemer se širina pri skalnatem koncu zmanjša na 20 metrov. Ime nosa je povezano z eno izmed najbolj znanih zgodb o potovanjih v grški mitologiji. Legenda pravi, da so Jason in njegovi pomorci na ladji Argo odpluli v Kolhis, ki se nahaja na vzhodni strani Črnega morja, v iskanju Zlatega plašča. Po lokalni tradiciji so Argonavti obiskali to obalo in nos dobil ime po njih. Buyruk opozarja, da v pripovedi Rodosca Apollonija ni jasno zapisano, da so mornarji pristali na tem obalnem delu. To pomeni, da je ime močno povezano z legendami, vendar sama legenda ni zgodovinski dokument. Zgodovina nosa, dokumentirana v pisnih virih, je resnično stara. Ksenofon v svoji knjigi Anabasis piše, da so Grki, ki so potovali z ladjami iz Kotyore proti zahodu, med potjo videli nos İason. Strabon iz Amasije pa v svoji geografiji opisuje, da so, ko so potovali ob obali od Amisosa (danes Samsun), najprej prišli do enega nosa, nato pa do drugega nosa, imenovanega Iasonion. V 17. stoletju je potujoči Evliya Čelebi opisal nos kot "ostri nos, ki se razprostira v morje". V 19. stoletju je angleški potujoči William John Hamilton zapisal, da je med svojim potovanjem prišel do tega nosa po obisku gradu Hoynat. Danes je ta polotok zaščiten tako zaradi naravnih kot zgodovinskih razlogov. Po podatkih ministrstva je območje leta 1991 registrirano kot naravno in arheološko območje, leta 2004 pa je dobilo status arheološkega območ Wikipedija navaja, da ob obali obsežno najdemo školjke in da je to območje priljubljeno za potapljanje in vodne športe. Gre za kraj, kjer lahko uživate v prijetnih sprehodih. Mestna občina Ordu je na območju uredila pešpoti, parkirišče in informacijske točke, pri čemer je poskrbela, da ne bi bila ogrožena zgodovinska in naravna dediščina. Najprej se sprehodite do konca polotoka, od koder lahko vidite zalive na obeh straneh in svetilnik, nato pa se vrnite ob obali in opazujte skalnato obalo. Približno 300 metrov zahodno od polotoka se nahaja Yalancı Yason, znan tudi kot Sülü Burnu, ki po mnenju Buyruka ponuja čisto obalo in predstavlja drugo točko za opazovanje. Bodite pozorni na svoje korake ob skalnati obali, saj je skala mokra in spolzka, in ne stopajte na ostanke, ki se nahajajo na območju zaščite. Yason Burnu se nahaja na območju stare ceste Ordu-Samsun in je dostopen preko kratke povezave od glavne ceste. Po informacijah iz Wikipedije je območje popolnoma odprto za turizem po izgradnji obalne ceste med Bolamanom in Efirlom leta 2008. Do polotoka lahko prispete z avtomobilom, ki sledi obalni cesti, iz centra Orduja ali iz Peršembeja. Za javni prevoz se o aktualnih linijah pozanimajte na kraju samem. Tisti, ki želijo opazovati zahod sonca, bi morali priti v večernih urah, medtem ko bi ljubitelji jutranje svetlobe morali priti ob sončnem vzhodu. Če nadaljujete v smeri vzhoda, vas obalna cesta po nekaj kilometrih pripelje do opazovalne ploščadi nasproti otoka Hoynat.