Larisa (Buruncuk) Antik Kenti

Larisa je starodavno mesto, razprostrto na dveh gričih nad vasjo Buruncuk v okrožju Menemen, ki gledata na ravnico Gediz. Nahaja se približno 30 kilometrov severno od Izmirja in se ponaša z ugodno lokacijo nad rodovitno ravnico, ki jo je oblikovala nanosi reke Gediz, ki je v antiki veljala za reko Hermos. Šteje se k enajstemu od dvanajstih mest v regiji Aiolis; da bi jo ločili od drugih krajev z istim imenom na območjih Grčije in ob poti Küçük Menderes, se ji reče Larisa Phrikonis ali Larisa ob reki Hermos. Ime naj bi izviralo iz starodavnih krajevnih imen, ki so se končala z nastavkom "-assa" in so v anatolskih jezikih pomenila "utrdba, mesto z obzidjem". Viri kažejo, da je naselje zelo staro. Po doktorski disertaciji, ki je bila leta 2021 zaključena na Tehnični univerzi v Istanbulu, so sledi naselja že iz neolitika, medtem ko so najstarejši arhitekturni ostanki iz zgodnje bronaste dobe. Geograf Strabon je zapisal, da so prvotni prebivalci mesta bili Pelasgi, nato pa so se tja preselili Aiolci. Strabon je menil, da je to mesto, ki ga je Homer omenjal v Iliadi. Po besedah Ksenafrona je perzijski kralj Cirus tja poslal kolono egiptskih vojakov, zato se je mesto v tistem času imenovalo tudi "Egipčanska Larisa". Ksenofon tudi piše, da je spartanski poveljnik Thibron oblegal mesto, a ga ni mogel osvojiti. Večina arhitekturnih ostankov, ki so danes vidni na lokaciji, datira med 7. in 4. stoletje pred našim štetjem. Mesto je utrpelo velike škode med peloponeško vojno leta 405, po obnovitvi pa ga je leta 279 pred našim štetjem razdejala galatska invazija. Ker ni bilo najdenih sledov kasnejšega naselja, se domneva, da je bilo mesto zapuščeno v 3. stoletju pred našim štetjem. To Lariso naredi zanimivo, saj na njej niso bile zgrajene nove zgradbe v kasnejših obdobjih, in tako je ohranjena kot območje, ki prikazuje mesto iz arhaične in klasične dobe. Naselje je razprostrto na dveh gričih na obeh koncih hriba Buruncuk. Na zahodnem griču, ki je nižji, se nahaja akropolis; tukaj so reprezentativne zgradbe, kot so palače, tempelj in megaron, na južnih in severnih pobočjih pa se razprostirajo mestne površine, na severu in vzhodu pa se nahaja obsežen pokopališče. Višji vzhodni grič je opremljen z močno utrdbo, na južno-vzhodnem pobočju pa se nahaja majhno naselje. Del nekaterih odkritih predmetov je bilo poslanih v Stockholmu, del pa v Arheološki muzej v Istanbulu; arhaične najdbe pa so shranjene v Arheološkem muzeju v Izmiru. Ker so izkopavanja večinoma potekala na akropolisu, je bila samo na splošno označena utrdba na vzhodu in naselje ob njej. Po podatkih Ministrstva za kulturo in turizem je leta 2010, pod vodstvom prof. dr. Turgut Saner, zaživelo obsežno raziskovanje, ki obsega celotno območje. Te raziskave so pokazale, da je mesto v obdobju persijske vladavine, predvsem v 5. in 5. stoletju pred našim štetjem, doživelo intenzivno gradbeno dejavnost. Larisa ni urejeno arheološko območje; poti, ki vodijo na vrh, so tlakovane s kamni in včasih strme, zato so obvezna pohodna obutev. Sence skorajda ni, zato je za uživanje obisku priporočljivo obiskati zgodaj zjutraj poleti ali spomladi, ko se dolina ozeleni. Ko prispete na ravnino akropolisu, lahko na prvi pogled vidite zavoje reke Gediz, ki se razteza po dolini, in gore na severu. Med sprehodom med vrstami zidov in ostanki obrambnih zidov, bodite pozorni, da ne stopate po kamnih in ne premaknete nobenega predmeta. Za dostop lahko uporabite severno progo železnice IZBAN, ki se razteza do Menemna; do Buruncuk in na vrh pa je treba nadaljevati z avtomobilom. Za najnovejše informacije o dostopu priporočamo, da se obrnete na Upravo za kulturo in turizem občine Izmir.