Kesik Minare (Korkut Camii)

V središču Kaleiçija, na ulici Hesapçı, stoji Kesik Minare, najrazličnejša zgradba v Antaliji. V eni samih zgradbi se združujejo sledi obdobij od Rimljanov, Bizantincev, Latinov, Seldžukov in Osmanov; zato ime "Kesik Minare", ki ga ljudje že več kot stoletje uporabljajo, opisuje le zadnji del te zgradbe, katere uradno ime je Şehzade Korkut Camii. Po obnovi v letih 2019-2020 je bila zgradba preurejena v muzej-mošejo, njeno dvorišče pa je postalo muzej na prostem. Zgodovina zgradbe sega v 2. stoletje našega štetja. Po informacijah guvernerstva in občine je bila ta lokacija v helenističnem in rimskem obdobju del mestnega foruma in na njej je stalo rimsko svetišče; med obnovo so pod tlakovci dvorišča odkrili okroglo zgradbo s stebri iz rimske dobe. V 5. stoletju, po mnenju Semavija Eyiceja, je na tem območju stala cerkev v obliki bazilike. Cerkev Panaghia, posvečena Mariji, je bila od obdobja zgodnjega krščanstva ena najpomembnejših cerkva v Pamfiliji. Kasneje so k srednjem delu dodali velike kamnite stebre, s čimer je bila zgradba preoblikovana v kvadratni stolp, katere vrh je bil pokrit s kupolo; ni znano, ali je bila kupola iz opeke ali lesa. V zidovih se še danes vidijo elementi iz starejših zgradb. Eyice je izjavil, da je bila arhitektura zgradbe spremenjena najmanj štakrat ali petkrat. Nekateri viri pravijo, da je bila cerkev v 7. stoletju močno poškodovana med arabskimi vpadi, nato pa je bila leta 9. stoletja obnovljena. Viri opisujejo naslednja stoletja različno. Nekateri viri pravijo, da je bila zgradba v začetku 13. stoletja, ko so Seldžuki zasedli Antalijo, spremenjena v mošejo; leta 1361, ko je mesto zasedla ciprska kraljestva, so jo Latini uporabili kot katoliško cerkev. Vsekakor je res, da je sin sultana II. Bayezida, princ Korkut, med svojim županom v Teku, zgradbo spremenil v mošejo in dodal kamniti minaret v juozahodni kot. Evliya Čelebi je leta 1671 omenjal "Hünkar Camii" v Kaleiçiju; Eyice meni, da je to ista zgradba. Na zahodni fasadi je nizka, obokana vrata, v notranjosti pa ostanki preprostega kamnitega mihraba in napis, ki je preveč izbrisan, da bi ga lahko prebrali, kar so elementi iz otomanskega obdobja. Okvir vrat je izdelan iz enega samega kamna, kamni oboka pa so povezani. Zgrad Eyice je leta 2002 opisal zgradbo kot ruševje, obkroženo z obzidjem. Obsežna obnova se je začela leta 2017, ko je bil izveden javni razpis. Med delom so odstranili steno, ki je bila nagnjena za 39 centimetrov, in njene opeke so označile, da so jih kasneje ponovno uporabili. Leta 2019 so minaretu po 123 letih ponovno namestili leseno kupolo. Zgradba je bila dokončana v konceptu muzeja in mošeje, pri čemer je ohranila sledove vsakega obdobja. Po navedbah virov je bila znova odprta za obredno opravljanje molitev v letih 2021-2022. Wikipedia navaja uradni datum otvoritve kot 5. marec 2021, kar je obletnica osvojitve Antalije s strani Seljukov. Danes lahko obiskovalec na istem zidu opazuje rimske elemente, bizantinsko opečno gradnjo in otomansko rekonstrukcijo. Pri obisku najprej opazujte zunanjost. Prihod s strani ulice Hesapçı opazite kamen iz katerega je zgrajena osnova minareta in okrasni pas iz opeke. Najboljši kot za fotografiranje je s južne strani ulice, v jutranji svetlobi. Ko vstopite v dvorišče, opazujte rimske ostanke na tleh in različne vrste kamnitih zidov; vsaka sprememba barve na zidovih predstavlja drugačen stoletje. Ker je zgradba danes namenjena kot mošeja, se vanjo vstopi samo izven časov molitev, ob popolni tišini in z obutimi čevlji. Minaret se nahaja v središču ulice Hesapçı, ki povezuje Hadrijanova vrata in stolp Hıdırlık. S sprehodom po tej ulici, ki je bila v rimskih časih glavna ulica, lahko v petih minutah prispete do Hıdırlık, v desetih pa do pristanišča. Vožnja z avtomobilom po ozkih ulicah starega mesta je težka; najlažji način je, da se z tramvajem ustavite na postaji Kale Kapısı in nadaljujete peš.