Aziziye Tabyası

Aziziye utrdba je ena izmed obrambnih struktur iz obdobja Osmanskega cesarstva, ki se nahaja vzhodno od Erzuruma, na obeh straneh gore Top Dağı, in je najbolj znana utrdba v mestu. Po informacijah iz turističnega vodiča Ministrstva za kulturo in turizem, se glavna utrdba nahaja na južnem območju gore Top Dağı, v višini približno 2068 metrov. Zgrajena je bila med letoma 1867 in 1872 po načrtu Fosfor Mustafe Paše, na ukaz sultana Abdülaziza. Njen namen je bil nadzorovati pot Erzurum-Kars, ki je vodila v mesto z vzhoda. Danes je utrdba Aziziye skupaj s sosednjo utrdbo Mecidiye del območja zgodovinskega narodnega parka Nene Hatun. Obrambna linija, ki obdaja Erzurum, je veliko več kot le ena sama struktura. Kulturni portal navaja 21 utrdb, ki so bile zgrajene v okolici mesta, na hribih z dobrim razgledom, in dodaja, da so prve utrdbe segajo v obdobje osmansko-iranskih vojn v 18. stoletju. Članek Ermana Aksoya z Univerze Gazi pa navaja, da je bilo v 18. in 19. stoletju odkritih 44 utrdb. V enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi je zapisano, da je bila utrdba Aziziye in nekaj drugih utrdb zgrajena že pred letom 1877, medtem ko so druge, ki obkrožajo mesto na severu, jugu in vzhodu, nastale kasneje. Po informacijah iz turističnega vodiča, pri gradnji te strukture so uporabili tudi kamne iz Erzurumske citadele, ki je bila delno uničena. Ime Aziziye v resnici označuje tri bližnje strukture. Prva utrdba ima obliko črke U; zahodni del vsebuje komandne prostore, ostali deli pa so sestavljeni iz obokanih sob. Vzhodna in severna stena sta zgrajeni iz gladkih kamnov, ostale stene pa iz lomljenih kamnov. Druga utrdba se nahaja približno 200 metrov severno od prve, sestavlja jo polkrožen nasip in dve kamniti strukturi na obeh koncih. Tretja utrdba ima redno šestkotno obliko in je bila zgrajena za nadzor poti reke Vank, ki izvira iz ravnine Pasinler. Ta struktura, ki ima v dvorišču ledene jame, ima v okvirjih vrat in oken bazalt, v stenah pa temno rjave kamne, streho pa so tlakovali z opeko. Kulturni portal opisuje tudi splošno strukturo utrdb. Prostrane sobe so bile postavljene ena poleg druge in prekrite z debelo plastjo zemlje. Na drugi strani so bile dvorišča za zbiranje obrambnih sil, skladišča in sanitarni prostori. Širina sob je bila od 3 do 4 metra, globina pa od Članek Aksoya opisuje, kako so prebivalci mesta tekli skozi ulice, ko so obvestili o prevzetju utrine, in se priključili boju z kamni in palicami. Po informacijah turističnega vodiča, pred utrino se nahaja spomenik Aziziye, ki ga je bilo zgrajeno leta 1953, in grobnica Nene Hatun, ki je postala simbol obrambe. Nene Hatun je leta 1955 prejela naziv "Matere leta", a je istega leta umrla v Erzurumu. Mesto, ki ga ni bilo mogoče osvojiti z vojno, je po podatkih Islamske enciklopedije TDV predalo s premirjem leta 1878, nato pa je bilo ponovno zapuščeno s Berlinskim sporazumom, ki ga je bilo podpisano 13. julija 1878. Območje, ki je dolgo časa veljalo za vojaško območje, je bilo 18. maja 2009 z odločbo razglašeno za zgodovinski nacionalni park s površino 387 hektarjev. Vsako leto novembra se organizira spominski pohod do utrin Aziziye in Mecidiye. Po informacijah portala Kulturni portal, sta uttrini oddaljeni približno tri kilometre od središča mesta, na vzhodu mesta, blizu vojaške kasarne na cesti proti Karsu, in dostop do njih je možen z zasebnimi ali komercialnimi vozili. Ker je območje odprto, je poleti priporočljivo nositi klobuk, pozimi pa debelejšo oblačila. Če pogledate zahodno od spomenika, se vam odpre širok pogled na celo mesto, na jugu pa se raztezajo pobočja Palandökena.