Zahodna stran Burse, od muzejev do termalnih kopelišč Čekirge.

Začnite ob obzidju kompleksa na strani ulice II. Murada in se najprej odpravite do grobnice II. Murada, ki se nahaja na jugozahodu kompleksa. Po podatkih Islamske enciklopedije je bila grobnica zgrajena leta 1451; Bursa Alan Başkanlığı jo opisuje kot zadnjega osmanskega sultana, ki je bil pokopan v Bursi. Preden prispete do vhodnih vrat, dvignite glavo, saj je lesena dekoracija nad vhodom, ki je bogato okrašena s kaligrafijo, delo, ki ga enciklopedija hvali. V notranjosti sta dva kvadratna prostora, eden znotraj drugega; zunanji meri 13,45 metra, notranji pa 6,90 metra, med njima pa je 3,25 metra širok obhodni prostor. Kupol srednjega dela je podprt s štirimi stebri in temelji, ki so bili preneseni iz drugih zgradb. Sredina te kupole je namerno odprta, saj je sultan v oporoki izrazil željo, da bi sonce, luna in dež neposredno padali na njegov grob. Njegovo telo ni bilo položeno v sarkofag, temveč neposredno v zemljo, kar Bursa Alan Başkanlığı interpretira kot znak vladarja, ki ni bil naklonjen pretiranemu razkošju. V stranski sobi so pokopani drugi člani dinastije, vključno s princem Alaeddinom; različni viri navajajo nekoliko različne sezname oseb, pokopanih na tem mestu. Ko zapustite grobnico, si oglejte vrt kot družinsko drevo, saj so te zgradbe, zgrajene med letoma 1449 in 1573, zgodbo ene dinastije, ki traja več kot stoletje. Najstarejša je grobnica Huma Hatun, zgrajena leta 1449, ki je po podatkih enciklopedije preprosta šestkotna zgradba, ki pripada materi sultana Fatiha. Grobnica, ki je danes znana po imenu Cem Sultan, je bila v resnici zgrajena leta 1479 za starejšega sina sultana Fatiha, princa Mustafo, ki je umrl leta 1474. Cem Sultan je umrl leta 1495 v Italiji, njegovo telo pa je bilo leta 1499 prineseno v Bursi in pokopano v tej grobnici. Če pogledate skozi marmorni nadstrešek, boste videli šestkotne keramične ploščice v barvah turkizne in kobaltne, ki pokrivajo stene do višine oken, pozlačene okvire in lesena vrata, okrašena s tehniko kündekari. Iščite podobno obrt kündekari tudi na vratih grobnice Gülşah Hatun, žene sultana Fatiha. Osmerokotna grobnica princa Ahmeda je bila zgrajena leta 1513 po načrtih arhitekta Alaedina in vsebuje grobove princa Ahmeda, njegovega brata Šehinšaha in princa Korkuta. Na vratih grobnice Vprašajte osebje, kateri mauzoleji so danes odprti, in bodite tihi v notranjosti zgradb ter se ne dotikajte mozaikov. Ko zapustite vrt, prečite na drugo stran in obiščite hišo; po informacijah portala Kulturni portal, je ta zgradba iz 17. stoletja ena najstarejših ohranjenih hiš v Bursi. Domnevajo, da je na tem mestu prej stala vila sultana Murada II., in legenda pravi, da se je tu rodil Fatih Sultan Mehmed; urad za območje Bursa pa domneva, da je bila hiša zgrajena v 17. stoletju kot rezidenca paše. Hiša, ki je bila leta 1946 nacionalizirana, je bila leta 1958 odprta kot muzej, leta 1992 pa zaprta za obisk, leta 2005 pa ponovno odprta. V glavni sobi v nadstropju si oglejte leseno omaro, okrašeno z rezbarenimi cvetnimi motivi, leseno stropno oblogo z geometrijskimi vzorci in šestkotno središče stropa. Če želite videti še en primer civilne arhitekture v Muradiyi, se sprehodite po ulici Uzunyol, ki se nahaja južno od ulice Kaplıca Caddesi. Ta hiša je bila zgrajena leta 1836 kot državna gostilna, v nekem obdobju pa je služila kot rusko konzulato, leta 1988 pa jo je kupil in obnovil umetnik Hüsnü Züber. Ta stavba, ki je bila dolgo časa odprta za obisk pod imenom "Živa muzej", je po obnove, ki se je začela leta 2015, leta 2021 ponovno odprta kot mladinski center. Zato namesto ogleda notranjosti, si oglejte njeno leseno fasado in vzdušje ulice. Nato se spustite po hribu proti severu, v smeri ulice Çekirge Caddesi, da pridete do parka Kültürpark.
Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Urad za območje Bursa; Kulturni portal; Mestna občina Bursa; DergiPark; Wikipedia.

Kolet iz Muradiye, se premaknite na Kultúrpark, ki se nahaja na ulici Çekirge Caddesi. Po informacijah portala Kultúr, je park odprl župan tistega časa, Reşat Oyal, leta 1955 in je bil prvi večji urejen zelen prostor v Bursi. Park, ki se razprostira na približno 393.000 kvadratnih metrov, se od leta 1999 uradno imenuje Kultúrpark Reşat Oyal. Ker je glavni cilj te postaje Arheološki muzej v Bursi, ki se nahaja v parku, se najprej odpravite v muzej in si ogledajte park kasneje. Muzej je bil ustanovljen leta 1904 kot podružnica Imperialnega muzeja, kot ga opisuje stranica Müze Kart, in je tretji najstarejši muzej v Turčiji. Kolekcija se je leta 1930 preselila v Yeşil Medrese, leta 1972 pa v sedanjo stavbo, ki jo je zasnoval Mimar Ertem Yücel. Po informacijah portala Kultúr, muzej ohranja približno 25.000 predmetov, od katerih je na ogled približno 2.000. Razstava je razdeljena na štiri odseke, in če jih obiščete v zaporedju, boste lahko spoznali zgodovino okolice Burse. Prva dvorana zajema obdobje od miocena do obdobja Frigov; tukaj si lahko ogledate ostanke slonov, ki so bili odkriti v fosilnem nahajališču Paşalar, ki se nahaja v bližini Mustafakemalpaše, in ženski skelet, ki ga je bilo mogoče najti na griču Aktopraklık. V dvorani s kamnitimi predmeti izstopata bronasta statua Apolona in bronasti portret Atene, ki sta iz rimskega obdobja, med marmornimi kip. Druga dvorana kronološko prikazuje kovance, steklarski izdelke, svetilke, kovinske predmete, pečate in nakit od arhaičnega obdobja do bizantinskega obdobja. Med pomembnejšimi predmeti muzeja sta helenistična zlata diadema, okrašena z oljkami, ki jo je bilo mogoče najti v Gemliku, in bronasta statua otroka, ki drži psa, ki jo je bilo mogoče najti pri izkopavanju v Mudanji. Zadnji odsek je posvečen predmetom, ki so bili odkriti leta 1988 pri izkopavanju v grobnici Üç Pınar; tukaj so razstavljeni tri grobne stele iz obdobja perzijske vladavine in rekonstruirane dele vojaškega voza, ki datira v 6. stoletje pred našim štetjem. Portal Kultúr tudi opozarja, da je grško-perzijska grobnica, ki je bila najdena v vasi Şükraniye, ki pripada občini Karacabey, eden od treh znanih primerov na svetu. Po ogledu notranjosti se odpravite v vrt, saj v vrtu muzeja stojijo na ogled številne grobne st Če želite nadaljevati, se usmerite na ulico Çekirge Caddesi in se premaknite proti zahodu, v smeri Çekirge. Muzej Karagöz se nahaja na isti ulici, približno 1,5 kilometra naprej. Če vam je pot preveč dolga, lahko s taksijem ali avtobusom, ki vozijo po tej ulici, pridete do cilja v nekaj postajkah. Vir: Kulturni portal; Muzejna kartica; Wikipedia.

Mednarodni muzej Karagöz se nahaja na ulici Çekirge, medtem ko se sprehajate proti zahodu, opazite majhen park na desni strani, tj. na severni strani ceste, saj se tam nahaja spomenik Karagöz in Hacivat. Pred obiskom muzeja si oglejte spomenik; po informacijah portala Kulturni portal, današnja keramika temelji na delu kiparice Gönül Akıncı, ki ga je dokončala leta 1982 po naročilu občine. Na strani muzeja portal navaja, da je bilo to območje leta 1950 spremenjeno v simbolično odrske prostore, kjer so se nahajali tri simbolične nagrobne plošče. Legenda pravi, da sta Karagöz in Hacivat, ki sta delala pri gradnji mošeje v času sultana Orhana, bila usmrčena, ker sta s svojimi šaljivimi pogovori odvrnila delavce od dela. Ista legenda pripoveduje, da je sultan, ki je kasneje obžaloval, naročil, da je šejk Küşteri ustvaril portrete obeh in jih prikazal na odru. Metin And, avtor članka o Karagöz v enciklopediji TDV İslam Ansiklopedisi, poudarja, da nobena od teh zgodb nima dokazov. Zato si spomenik oglejte kot mesto spoštovanja, posvečeno senci, ne pa kot grobišče. Muzej se nahaja neposredno nasproti spomenika, na drugi strani ceste. Zgradba je bila približno trideset let uporabljena kot transformatorska postaja in je stara električna distribucijska stavba, ki jo je občina po 3. mednarodnem festivalu Bursa Karagöz leta november 1995 preuredila v kulturni center. Zgradba, ki se je od junija 1997 odpirala pod imenom Karagöz Evi, je bila leta 2007 preurejena v muzej. Dvoetažna zgradba ima skupno površino 1.008 kvadratnih metrov in v njej se nahajata dve galeriji, predavalnica, delavnica za izdelavo figur in specializirana knjižnica. V prvi galeriji boste videli zgodovino gledališča Karagöz in opremo, ki se uporablja za predstavo. Če se natančno ogledate figure, lahko preberete tudi tehniko izdelave; po informacijah iz enciklopedije so figure izrezane iz usnja, obdelane, da postanejo prozorne, in obarvane z naravnimi barvami. Oglejte si tudi majhne luknjice na figurah, saj igralci držijo figure s palicami, ki so vstavljene v te luknjice. Po informacijah iz enciklopedije vodoravna palica premika figuro v eni smeri, navpična palica pa omogoča obračanje na levo in desno. Druga galerija je posvečena tradicionalnim figuram in v njej so predmeti, ki jih je zbirala Metin And, ter dela mojstrov, kot sta Tacettin Diker in Orhan Kurt. V galer Kerat se lahko spremenijo, zato preverite najnovejše obvestila občine Bursa. Ko prispete, nadaljujte nekaj sto metrov proti zahodu po ulici Çekirge, kjer vas čaka stara termalna postojanka Çekirge. Vir: TDV Islam Encyclopedia; Kulturni portal; Wikipedia.

Potovanje se konča v starejši kopelišču v Čirkirgeju, ki ga Bursaška območna uprava imenuje tudi Armutlu. Ker je stavba še danes v funkciji kopelišča, je običajen način za ogled notranjosti obisk kopelišča; če želite samo ogledati, se vprašajte na vhodu, ali je to mogoče. Območna uprava navaja, da je kopelišče zgradil sultan Mehmed I. kot dvojno kopelišče, vendar ni nobenega dokumenta, ki bi natančno določal datum izgradnje. Viri navajajo različne datume med letoma 1371 in 1385; po mnenju Hasana Yılmazyaşarja, ki je napisal članek za DergiPark, osmanske kronike in arhivski dokumenti stavbo pripisujejo obdobju sultana Mehmeda I. Nekateri viri trdijo, da je bilo kopelišče zgrajeno na ostankih bizantinskega kopelišča. Raziskovalci razpravljajo, ali je v bistvu bizantska stavba ali delo turških arhitektov in mojstrov, pri čemer Yılmazyaşar podrobno obravnava to razhajanje. Po mnenju nekaterih virov, ki jih navaja Wikipedia, so mojstri sultana Mehmeda I. ohranili načrt stavbe, ki je bila zgrajena v 5. ali 6. stoletju, obnovili stene in dodali kupolo. Po vstopu najprej prispete do oddełka za oblačila, ki ga je dodal sultan Bayezid II.; po informacijah spletne strani Discover Islamic Art je bil ta oddelek zgrajen leta 1511, Wikipedia pa navaja, da je ohranjena napis, ki to potrjuje. Streha oddełka za oblačila je sestavljena iz dveh kupol in dveh polkupol, v sredini je fontana, ki je osvetljena s številnimi okni. Ista spletna stran opozarja, da se pod oddečkom za oblačila nahaja klet, ki bi jo lahko uporabili za shranjevanje stvari. Najbolj znani del stavbe je prostor pod kupolo, ki jo podpirajo osem stebrov. Spletna stran Discover Islamic Art ta stebrov podpirajočo kupolo umešča v oddelek za vroče kopeli, medtem ko besedilo Bursoske območne uprave opisuje okroglo kupolo, ki jo podpirajo osem stebrov, kot del odseka za umivanje. Pozorno si oglejte stebre, saj viri navajajo, da so bili elementi, ki so bili uporabljeni pri njihovi izdelavi, iz obdobja Bizanca. V odseku za vroče kopeli se nahaja okrogel bazen s premerom sedem metrov. Voda teče iz odtoknega kanala v obliki lionske glave, ki se nahaja nasproti vhoda, najprej v majhen bazen, od tam pa postopoma v glavni bazen. Niše v obliki polkrogle v vogalih nadomeščajo zasebne prostore, ki so bili značilni za klasičnih osmanskih kopeli Prosim, govorite tiho, hodite previdno in ne fotografirajte drugih oseb, ki se kopajo. Okrasni elementi in bazen z marmornim obrobnikom so starine, zato se jih ne dotikajte in ne postavljajte na njih stvari. Po koncu dneva se lahko z avtobusom ali minibusom, ki vozita po ulici Çekirge, vrnete v središče mesta. Vir: Bursa Regionalna uprava; DergiPark; Discover Islamic Art; Wikipedia.