Karagöz Müzesi

Muzej Karagöz je prvi muzej tega obrata v Turčiji, ki ga je leta 2007 odprla občina Bursa, da ohrani kulturo tradicionalne turške sence. Nahaja se na ulici Çekirge, nasproti spomenika, ki predstavlja grob Karagöza in Hacivata. Dvoetažna zgradba je bila približno trideset let uporabljana kot transformatorska postaja, preden je bila preurejena v muzej. Po mednarodnem festivalu Karagöz v Bursi, ki je potekal novembra 1995, je občina začela delati na projektu preureditve te zapuščene zgradbe v prostor, posvečen umetnosti Karagöz. Zgradba, ki jo je podpirala podružnica Mednarodne zveze za lutkovanje (UNIMA) v Bursi in zbiralec Şinasi Çelikkol, je bila junija 1997 odprta kot umetniški center z imenom "Karagöz Evi". Tam so tri dni na teden potekale predstave Karagöz, prav tako pa so bili razstavljeni tkanine in oblačila iz regije Keles, ki so jih podarili iz zbiralniške zbirke Çelikkola. Med letoma 1997 in 2005 je "Karagöz Evi" gostil številne mednarodne festivale lutkovanja in sence v Bursi. Leta 2005 je bila zunanja stran zgradbe okrašena z reliefi iz keramike, ki prikazujejo liki iz predstave Karagöz. Leta 2006 je bila zgradba zaprta, leta 2007 pa je bila preurejena in od Ministrstva za kulturo in turizem pridobila status muzeja. Osrednji del zbirke tvorijo 72 likov iz zbirke Metina Anda. Nato so bili dodani portreti umetnikov Karagöz, kot so Tacettin Diker, Orhan Kurt, Mustafa Mutlu, Metin Özlen in Osman Ezgi. Kaj je v muzeju? Po informacijah na spletni strani občine, muzej vključuje tri galerije, delavnico za izdelavo likov za otroke (kapaciteta 5 otrok), specializirano knjižnico in dvorano za predstave s 69 sedežev. V eni od galerij so razstavljene slike, ki opisujejo zgodovino sence, ter orodja in materiali, ki se uporabljajo pri izdelavi likov. V tej galeriji so tudi ročno izdelani liki umetnika Nevzata Çiftçija, skupaj z materiali, ki se uporabljajo pri izdelavi. V drugi galeriji so razstavljeni liki Karagöz in življenjske zgodbe umetnikov, ki so jih ustvarili; občina navaja, da je v tej galeriji 119 likov. Srednja galerija je namenjena likom iz različnih držav, od katerih so nekatere podarili umetniki, ki so obiskali festival lutkovanja v Bursi. Razstava vključuje tudi karikature Karagöza in Hacivata, ki so bile zbrane iz starih časopisov, ter različne natisnjene materiale, povezane s predstavo. V Bursi se po legendi, v obdobju Orhana Gazi, sta pri gradnji mošeje delala Hacivat, zidar, in Karagöz, kovač. Njuni šaljivim pogovori so zamotili delavce, zaradi česar se je gradnja zamaknila, in oba sta bila usmrčena. Kasneje je nekdo po imenu Šejh Küšteri upodobil njuna lika in ju prikazal pred sultanom. Kot poudarja And, te zgodbe niso zgodovinsko zelo pomembne, saj ni nobenih dokumentov ali dokazov, ki bi jih podpirali. Po pisnih virih se je gledališče s senčami v otomanski državi pojavilo v 16. stoletju, preko umetnikov iz Egipta, Mamelukov. Mamelukovski zgodovinar Ibn Iyas opisuje, da je leta 1517, ko je Yavuz Sultan Selim osvojil Egipt, eden od umetnikov predstavil predstavo pred njim v palači na otoku Ravza na Nilu. Sultan, ki je bil navdušen, je umetnika poklical v Istanbul, in po navedbah virov, ga je spremljalo okoli 600 egipčanskih umetnikov. Liki za gledališče s senčami niso bili enobarvni in prozorni; turški umetniki so jih v 17. stoletju naredili prozornimi s pomočjo usnja, predvsem s pomočjo usnjenih obdelav, in omogočili, da so se deli gibali na spojev. Ime Karagöz se prvič pojavi v tem stoletju. Liki so izdelani iz usnja, predvsem iz usnja živali, obdelani, da postanejo prozorni, in pobarvani z naravnimi barvami. Predstava poteka za belo zaveso, pri čemer se uporablja oljna svetilka ali sveče. Liki se premikajo s pomočjo vodoravnih palic, medtem ko se z vertikalnimi palicami, imenovanimi "fır döndü", obračajo na levo in desno. Vsaka predstava je sestavljena iz štirih neodvisnih delov: uvod, dialog, del in zaključek. Karagöz je običajen človek, ki pogosto izražal svoje misli, pogosto brezposlen in v težavah; Hacivat pa je ugledna oseba iz Istanbul, ki govori kulturno in poskuša reševati spore. Na odru se pojavlja tudi veliko drugih likov, ki govorijo v dialektu svojih regij, kot so lesar iz Kastamonu, kuhar iz Bolu ali prebivalec Kayseri, s čimer se na odru prikazuje raznolikost otomanske družbe. UNESCO je leta 2009 vključil Karagöz na seznam nesnovne kulturne dediščine. Po navedbah se je predstava v preteklosti pogosto izvajala v kleteh in na javnih površinah, predvsem v mesecih ramazana in ob obrezovanju. Obisk: Preden vstopite v zgradbo, si oglejte fasado; na barvnih keramičnih reliefih lahko prepoznate posamezne junake predstave. Med obiskom lahko obiš