V Zeytinburnu, zunaj obzidja, od Kazlıçeşme do Topkapıja.

Od postaje Marmaray Kazlıçeşme se usmerite proti ulici Abay, ki se prej imenovala Demirhane Caddesi; fontana se nahaja na tej ulici in je od postaje oddaljena nekaj minut hoje. Po informacijah iz Wikipedije se ulica Demirhane razprostira od obzidja proti postaji Zeytinburnu in deli sosesko na dva glavna dela. Ko prispete do fontane, se najprej oglejte celotno fasado: je enostranska konstrukcija, izdelana iz kamna, s pravokotno površino, obrobljeno z okrasnimi elementi, v kateri je vgrajen plitvi, štrpen lok. Poiščite majhen reliefni element na ključnem kamnu loka, ki ga je na prvi pogled težko opaziti. Marmorna napis na vrhu loka ni originalen; stari napis, ki je bil viden na fotografijah iz 1930. in 1940. let, je izginil, sedanji pa ga je kaligraf ponovno napisal med obnovo v 2000. letih. Najpomembnejše je, da se osredotočite na ogled zrcala v notranjosti niše. Pod napisom v stilu sülüs, ki je napisan na petidelni kartuši, se na belem marmorju nahaja okrogla figura race, ki je simbol soseske, in pred njo veja z listi v obliki zvezde. Datum, ki ga navaja napis v sistemu abeced, je 953 po hidžri, kar ustreza letoma 1546-1547, in navaja Mehmed Bey kot osebo, ki je naročila izgradnjo fontane. Domneva se, da je ta Mehmed Bey bil Aşık Pir Mehmed Çelebi, učitelj, ki je umrl v Skopju. Kamen z reliefom race je veliko starejši od same fontane. Leta 2002 so iskalci zakladov razbili marmor v upanju, da bodo našli zlato; analiza ostankov je pokazala, da je kamen bizantinski marmor iz 5. stoletja. Ko so fragmenti obrnili in sestavili, se je pojavil motiv kristograma, kar pomeni, da je osmanski mojster obrnil bizantinski kamen in na njegovi hrbtni strani izrezal relief. Leta 2010 je bil marmor obnovljen v skladu z originalnim videzom. Evliya Çelebi je v svoji knjigi potovanj zapisal, da je relief race pod lokom te fontane, ki se nahaja zunaj Yedikule, neizrekljivo lep. Na kamnitih površinah na obeh straneh fontane sta okrogli niši za posode, poleg katerih sta kamnita posoda za darove; ne zamudite, da jih opazite. Zdaj se obrnite in pogledajte sosesko za vami. Kot poroča Wikipedia, je sultan Fatih Mehmed po izgradnji trdnjave Yedikule to območje zunaj obzidja namenil mesarjem in obrtnikom, ki obdelujejo usnje, in v tem območju je bilo ustanovljenih več kot 360 kožarstvenih obratov. V bližini teh Vir: Wikipedia, Kazlı Çeşme; Wikipedia, Kazlıçeşme; Uprava okrožja Zeytinburnu, Zgodovina našega okrožja; Budak, Časopis za politične vede Univerze Marmara.

Ko se vozite iz Kazlıçešme, se boste približali obzidju z zahodne strani. Na tej točki boste videli zunanjo stran obzidja, ne notranjost. Najprej si oglejte, kako je bilo obzidje zgrajeno. Obzidje, ki ga je dal zgraditi cesar Teodozij II., je sestavljeno iz treh plasti: najglobje je debela glavna stena, pred njo je nižja zunanja stena in spredaj širok jarek. Glavna stena je debela med 4,5 in 6 metrov in visoka približno 12 metrov, zunanja stena pa doseže višino od 8,5 do 9 metrov. Oglejte si rdeče opečne pasove, ki potekajo med kamni; ti niso le okras, ampak služijo za utrjevanje stene, saj opeke povezujejo kamnite površine. Jarek je bil širok 20 metrov in na nekaterih mestih 10 metrov globok; še vedno lahko opazite prečne stene, ki so ga delile na odseke. Nato usmerite pogled proti Zlatim vratom. Zlatima vrata, ki so bila ceremonialni vhod v Bizanc, so bila mesto, kjer so cesarji vstopali v mesto ob svojih slavnostnih povratkih in državnih obredih, kot je kronanje. Ni enotnega mnenja o tem, v katerem obdobju so bila vrata zgrajena; raziskovalci so razdeljeni med vladavino Teodozija I. in Teodozija II., vendar večina meni, da so bila zgrajena v času slednjega. V zadnjih letih Bizantinskega cesarstva so bila vrata z zidakom zaprta in zožena; še vedno lahko vidite velik lok, ki povezuje marmorne stolpe na obeh straneh vrat. Gravura iz leta 1685 kaže, da je bila zunanja stran vrat v tistem času okrašena z reliefnimi plošči; ostanki teh skulptur so danes v Istanbulskih arheoloških muzejih. Sultan Mehmed II. je leta 1458 zgradil trdnjavo Yedikule, dodal pa je tri velike stolpe k štirim stolpom na notranjem obzidju. Trdnjava je izgubila svojo funkcijo vrat in je bila večino obdobja otomanske vladavine uporabljena kot zakladnica, arhiv in državna ječa. Poiščite tudi majhna vrata Yedikule, ki se nahajajo tik ob trdnjavi; raziskovalci se ne strinjajo glede tega, ali so ta vrata bizantinskega ali otomanskega izvora. Zdaj se osredotočite na zelene pasove ob obzidju, jarku in cesti. Po informacijah z uradni spletni strani Ministrstva za kulturo in turizem, so vrtovi Yedikule, ki se razprostirajo ob obzidju med vratoma Mevlanakapı in Yedikule, živ zgodovinski spomenik, kjer se že več kot 1500 let gojijo zelenjave. Po podatkih, ki jih navaja Wikipedia, je v zapisih iz leta 1735 omenjenih 344 vrtov, medtem ko je na zemlje Do Topkapija lahko prispete s približno tri kilometre dolgim sprehodom; če se utrudite, lahko uporabite avtobus številka MR11, ki vozi v isti smeri. Vir: Wikipedia, Zidovi Konstantinopla; GoTürkiye, Istanbulski zidovi; Wikipedia, Yedikule; Wikipedia, Yedikule zapori.

Ko se znajdete zunaj obzidja in prispete do Topkapija, ješirno nasproti vam je obsežen zelen prostor, imenovan Kulturni park Topkapı, kjer se nahaja muzej. Po informacijah na uradni spletni strani muzeja, je to območje v preteklosti gostilo avtobusno postajo. Po preselitvi avtobusne postaje je bil ustvarjen park, muzej pa je bil odprt za obisk leta 2009. Po Wikipediji se je gradnja parka začela leta 1999, park pa se razprostira na površini 354.000 kvadratnih metrov. Preden vstopite v muzej, se za trenutek ustavite pred vhodom in opazujte okolico, saj je lokacija muzeja del zgodbe. Kot piše na uradni spletni strani, če stojite na mestu, kjer se muzej nahaja, na levi strani vidite obzidje Edirnekapı, nasproti obzidje Topkapı, na desni strani pa obzidje Silivrikapı. Topkapı je bil v bizantinski dobi znan kot vrata svetnika Romanosa, svoje turško ime pa je dobil po velikem topu, ki je bil med obleganjem leta 1453 postavljen nasproti vrat. Znotraj začnete s postavitvijo. Ta del, ki ga pripravljata zgodovinarja Erhan Afyoncu in Coşkun Yılmaz, prikazuje zgodbo mesta, od njegove ustanovitve do obleganja, osvojitve in gradbenih projektov sultana Mehmeda Fatiha, s pomočjo miniatur, gravur in slik. Ne hitite skozi razstavo; kontekst scene, ki jo vidite na zgornji platformi, je tukaj. Na koncu razstave prečkate kratek, temen koridor in prispete na platformo s panoramsko sliko. Slika je narejena na notranji površini polkrogle s premerom 38 metrov in pokriva površino 2.350 kvadratnih metrov. 650 kvadratnih metrov površine med sliko in platformo je v resnici tridimenzionalna; tukaj so replike topov, topniških vozičkov in sodov s smaragdno. Kot piše na uradni spletni strani, na sliki je približno 10.000 figur, ki so v višini človeške postave in se proti obzorju manjšajo. Ko stopite na platformo, dvignite glavo: nebo se začne od zgornjega dela slike in se nadaljuje v obliki kupole, zato ne morete ugotoviti, kje se slika konča. Muzej pravi, da je ta prvotna, kratka začuditev, ki jo obiskovalci doživijo, razlog, da slika nima jasne začetne in končne točke. Nato se počasi sprehodite in opazujte luknje v obzidju. Po informacijah na Wikipediji so uničeni deli obzidja in njihova velikost zasnovani na podlagi poročila o popravilu obzidja, ki ga je istanbulski guverner Hızır Bey predstavil. Slika je skupno delo osmih umet

Cami se nahaja zunaj obzidja Topkapija, na križišču stare ulice Davutpaşa, pokopališča Topkapı in avtoceste E-5; do njega lahko prispete v nekaj minut hoje od Panorama. Po podatkih islamske enciklopedije TDV je zgradba znana tudi pod imeni Takyeci İbrahim Çavuş, Arakiyeci İbrahim Ağa in Takkeci Cami. Gradnjo je naročil Takyeci İbrahim Ağa; njegovo ime izvira iz pokrival, ki jih je izdeloval in s katerimi je zaslužil. Preden vstopite v dvorišče, si oglejte vodovodno napravo (sebil) v kotu. Ta sebil, najstarejša zgradba kompleksa, je bila zgrajena leta 1578 po naročilu İbrahim Ağa, kot je zapisano na njenem nadstropju, ki ga je ohranila notranjost mošeje. Nadstropje na vodovodni napravi nasproti pravi, da ga je leta 1820 dodal veliki vezir Derviş Mehmed Paşa; to je zadnja zgradba, ki je bila dodana kompleksu. Nadstropje nad vhodom v mošejo kaže, da je bila zgradba dokončana leta 1592, medtem ko je druga vodovodna naprava, ki se nahaja poleg vzhodnega vhoda v dvorišče, iz obdobja 1593-1594. Opazili boste, da je zunanjost mošeje precej skromna: je majhna zgradba s streho v obliki lomljenega trikotnika, zgrajena iz opeke in kamna, z dvema vrstama stebrov, ki podpirajo leseno galerijo. Preštejte 18 lesenih stebrov zunaj in 10 znotraj; TDV poudarja, da je kljub skromni velikosti mošeje pomembna zaradi svoje gradbene tehnike in bogate notranjosti, kjer je mogoče opazovati podrobnosti, ki niso vedno vidne pri podobnih zgradbah. Minaret, zgrajen iz kamna, se nahaja v severozahodnem kotu; ima kvadratno podlago, šestnajstkotno telo in eno galerijo. Za obisk izberite čas, ki ni namenjen molitvi, odstranite čevlje, oblečite oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena, in bodite tihi. Ko vstopite, se najprej poglejte navzgor. Po podatkih TDV je lesena kupola s premerom približno 5,5 metra, ki pokriva notranjost, nevidna od zunaj; skrita je pod streho in se opira na osmerokotno konstrukcijo z lesnimi ornamenti. Notranjost je približno kvadratna; TDV navaja, da so njene stranice približno 11,2 in 11,7 metra, višina pa približno 6,2 metra. Galerija se opira na deset lesenih stebrov in obkroža celotno severozahodno steno. Nato se obrnite proti stenam. Približno polovica površine sten je prekrita Zgradbo so obnovili v obdobju sultana Mahmuda, leta 1985 pa je Generalna direkcija za vakufsko premoženje razkrila rezbarije na lesenih stebrih. Leta 2005 je bila zgradba temeljito obnovljena. Po obisku se lahko vrnete z tramvajem T1 iz Topkapija ali pa sijejte avtobusom MR11 do Kazlıçeşme in se povežete z Marmaray. Vir: TDV Islamski enciklopedija, kompleks Takkeci İbrahim Ağa; Wikipedia, kompleks Takkeci İbrahim Ağa.