V spodnjem delu regije Sakarya se nahajajo gradovi, rečno delto in gozdovi.

Začnite ob obzidju Harmantepe, ki se nahaja na ravnici severno od Adapazarıja. Kulturni portal navaja, da do obzidja lahko prispete po poljskih cestah, ki se od ceste med Küçük Söğütlü in vasjo Akçakamış odcepi. Po informacijah Ministrstva za kulturo in turizem, zadnji dve kilometri poti sta makadamska, vendar je celoletno prevozljava možna; v deževnih dneh pa je dostop nekoliko težji. Parkirajte vozilo na širokem delu poljske ceste, tako da ne ovirate prehoda kmetijskih strojev. Najprej se ustavite in opazujte območje, kjer stoji obzidje. Obzidje je majhno in se nahaja na naravni vzpetini, obdano z ravnico. Kulturni portal opisuje, da je to območje nekoč bilo vlažno in močvirnato, nato pa je bilo zaradi kanalov, ki so jih izkopali na obeh straneh, preurejeno v rodovitna polja. Predstavljajte si, da je ravnina, ki jo vidite danes, nekoč bila močvirje; šele takrat boste razumeli, kako izstopajoče je bilo obzidje v tem okolju. Na Wikipediji je zapisano, da je obzidje zaradi svoje lege v široki ravnici ranljivo in da se domneva, da je okoli njega obstajala jarek, vendar so njegove sledi nejasne. Pred obiskom se seznanite s trenutnim stanjem. Po informacijah ministrstva, so na obzidju leta 2023 še vedno v teku dela čiščenja in izkopavanja, zato je obzidje zaprto za obisk. Zato se ne poskušajte vstopiti; če opazite ograjo, trak ali opozorilne znake, jih ne prestopajte in ne stopajte na območje izkopavanj. Zunanjost obzidja je vidna tudi od daleč, zato si ogledujte obzidje zunaj. Med sprehodom okoli obzidja preberite načrt. Viri navajajo, da ima obzidje skoraj eliptično, okroglo obliko; zato boste tudi od daleč opazili gladko linijo obzidja brez vogalov. Debelina sten je 2 metra, višina pa se giblje med 8 in 10 metrov. Preštejte šest stolpov, ki so v povprečju veliki 5 x 5 metrov, in opazujte razdalje med njimi. V stolpih poiščite dve posebnosti. Prva so okrogla luknje: ministrstvo pojasnjuje, da so bile v notranjosti stolpov nameščene lesene letve v obliki rešetke, povezane s stenami; ko so se lesene letve razgradile, so se na njihovem mestu pojavile luknje. Druga posebnost so odprtine v zgornjem delu stolpov, ki so usmerjene v različne smeri. Obzidje ima pet okroglih vstopov različnih velikosti in oblik, glavni vhod pa je na jugu. Poleg vhodov so vidne tudi luknje, v katere so bile v Ko zapustite območje, se premaknite s poljske ceste na asfaltno cesto in se usmerite proti Seyiflerju, v severovzhodni smeri; razdalja med obema lokacijama je približno 10 kilometrov po zraku. Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Sakarya; Kulturni portal; Turistični brošura občine Sakarya za leto 2025; Wikipedia.

Do gradu Seyifler se lahko pripeljete iz severne strani vasi Ferizli, in sicer skozi vstop v vas Seyifler. Kulturni portal navaja, da se grad nahaja ob vhodu v vas in je oddaljen 30 kilometrov od središča mesta. Tukaj ne pričakujte obiskovalnega centra ali informativnih tabel; ostanki gradu stojijo ob robu vasi, skriti med drevesi in grmovjem. Parkirajte vozilo ob cesti, tako da ne ovirate prehoda, in se do ostankov gradu odpravite peš. Najprej si oglejte lokacijo, saj je to ključno za razumevanje gradu. Grad je zgrajen na polotoku, kjer se reka Sakarya približuje in se združuje s potokom Çark Suyu. Vikipedija navaja, da se je to strateško območje v antiki imenovalo Mesonesion, kar pomeni "Srednji otok". Potok Çark Suyu, kot piše v brošuri občine, je približno 45 kilometrov dolg tok, ki odvaja presežek vode iz jezera Sapanca in se v bližini vasi Seyifler izliva v reko Sakarya. Torej, na eni strani imate jezersko vodo, na drugi strani reko; grad pa obdaja ožino med obema vodama. Kulturni portal trdi, da je bil grad verjetno zgrajen na poti med Črnim morjem in Adapazarjem, da bi zagotovil varnost mostov čez potok Çark Suyu in reko Sakarya. Gre za majhen grad, približno 80 metrov dolg. Natančen datum izgradnje ni znan; Vikipedija navaja, da se domneva, da je bil zgrajen v 12. ali 13. stoletju, brošura pa poudarja, da datum ni povsem določen. Zdaj poiščite, kaj je še ostalo. Kulturni portal navaja, da sta še vedno ohranjeni dve polkrožni stolpa na zahodni in severni strani. Brošura dodaja, da sta ta dva stolpa postavljena približno 10 metrov drug od drugega in med njima je ohranjen del zidu. Vikipedija opisuje, da so ostanki gradu ob potoku, medtem ko so na območju, ki se uporablja kot polje, večji deli zidu porušeni in ostali so le temelji. Ne vstopajte na polja; opazujte ohranjene dele zidu z roba ceste in ob potoku. Oglejte si presek zidu. Viri navajajo, da so bili zidovi zgrajeni s tehniko, pri kateri je zunanja stran obložena s kamni, notranjost pa napolnjena z lomljenim kamnom. Na porušenem vogalu lahko vidite te dve plasti skupaj; tukaj lahko preberete strukturo, ki ste jo videli zunaj na Harmantepe. Vikipedija tudi poudarja, da sta gradova imela enak gradbeni slog. Bodite pozorni na to, kakšno vlogo je imel ta grad v zgodovini. Po informacijah v članku sta grad Seyifler in grad Harmantepe imela pomembno v Ob izhodu se usmerite proti Karasu in nadaljujte proti severu; ustje reke v Yenimahalle je približno 22 kilometrov oddaljeno v ravninski liniji. Vir: Kulturni portal; Turistični brošura občine Sakarya, leto 2025; Wikipedia.

Ko se znajdete v Karasu in vstopite v Yenimahalle, ste že zelo blizu mesta, kjer se reka izliva v morje. Po informacijah Ministrstva za kulturo in turizem, približno kilometer dolg odsek od vhoda v naselje do Črnega morja je tlakovan in spremenjen v peščen pot. Parkirajte vozilo na vhodu v naselje in se sprehodite po tej poti; sprehod ob zadnjih metrih reke je glavna atrakcija tega območja. Preden se odpravite na sprehod, si zamislite, od kod izvira reka. Po informacijah ministrstva, reka Sakarya izvira v Eskişehirju, prevozi 824 kilometrov in se izliva v Črno morje na območju Yenimahalle. Enciklopedija Küre jo opisuje kot tretjo najdaljšo reko v Turčiji, za reko Kızılırmak in reko Fırat, ter kot največjo reko na severozahodu Anatolije. Ista vir navaja, da je ime reke izhaja iz imena grškega boga reke, Sangariusa. Po informacijah Küre, reka doseže morje tako, da se združi z reko Mudurnu in s potokom Çark Suyu, ki ste ga opazili prihodnjič v kraju Seyifler. Med sprehodom opazujte površino reke. Ministrstvo to območje opisuje tudi kot mesto, kjer se sladka in slana voda združujeta. Na obali boste videli sidrane ribiške čolne in stare hrastove dreves, ki obdajajo pot. Po informacijah občine, je na območju površine 6.380 kvadratnih metrov urejeno območje za sprehode in počitek, kolesarska steza, sedeži, sence in območje za ribolov; v brošuri občine je zapisano, da je to projekt končan v septembru 2025. To je odlično mesto, kjer lahko sedite na klop in opazujete tok reke. Ko prispete do konca poti in dosežete morje, opazujte obliko delte. Po informacijah članka o Sakarya Delta na Wikipediji, ta delta ne tvori tako izrazitega izboklina proti morju, kot sta delta reke Kızılırmak ali delta reke Yeşilırmak. Zaradi nenadnega poglabljanja morja in močnih curkov vode, delta poteka bolj v smeri vzhod-zahod, vzporedno s obalo. Ravna obalna črta je posledica tega. Kumulacije na obali so del iste zgodbe. Članek na Wikipediji navaja, da so delta kumulacije, ki so v obliki majhnih hribov, v povprečju visoke pet metrov in da je to območje najdaljše neprekinjeno območje s kumulacijami v Turčiji. Ne stopajte na kumulacije; vegetacija drži pesek na mestu in je lahko poškodovana. Wikipedija navaja, da na teh kumulacijah živita dve vrsti rastlin, ki sta ogroženi na globalni ravni: Karadeniz salkımı in sahil Občina to mesto opisuje kot eno od najboljših krajev v mestu, kjer lahko občudujete zahod sonca. Po zadnji postaji poti se lahko vrnete sem, da uživate v večernji svetlobi. Preživite tukaj uro, nato pa se odpravite proti zahodu, vzporedno s obalo, proti gozdu Acarlar. Vir: Uprava za kulturo in turizem občine Sakarya; Občina Sakarya; Enciklopedija Küre; Wikipedia.

Danes zadnja in najdaljša postanka je Acarlar Longozu. Po Wikipediji se ta območje razprostira med okraji Karasu in Kaynarca, 6 kilometrov zahodno od reke Sakarya, in obsega vasi kot so Denizköy, Karamüezzinler, Üçoluk, Taşlıgeçit in Camitepe. Uprava za kulturo in turizem navaja, da je dostop do območja preko asfaltirane ceste in da ga je možno obiskati v vseh letnih časih. Območje upravlja občina Sakarya, vstopnina pa je obvezna; za informacije o ceni in odpiralnih urah preverite aktualne objave občine. Preden vstopite, se seznanite s pojmom "longoz". Longoz je gozd, ki je odvisen od sezone in delno ali v celoti potopljen. Po navedbah uprave je območje veliko 1.562 hektarjev in je območje naravne zaščite prve stopnje. Wikipedia ga opisuje kot največji gozd te vrste v Turčiji, dolg 7,5 kilometra in širok med 250 in 1.250 metrov; tudi brošura občine uporablja podoben opis. Na spletni strani "Türkiye'ye Git" ga opisujejo kot drugi največji gozd te vrste v državi, po gozdu v Iğneada. Razlika v opisu je morda povezana s kriterijem "celostnosti". Odpravite se na sprehod po urejeni poti. Uprava navaja, da je na voljo urejena pot dolga približno 1,5 kilometra, ki omogoča obiskovalcem enostavno raziskovanje, ter opazovalne ploščadi. Sprehod se izvajajte brez hitenja in se na vsaki ploščadi zadržite nekaj minut; prav zato smo za ta postanek predvideli dve uri. Ko gledate v vodo z opazovalnih ploščadi, boste opazili, da se drevesa dvigajo neposredno iz vode – to je značilnost, ki ločuje longoz od običajnega gozda. Poskusite prepoznati drevesa. Uprava navaja, da je območje obrobljeno z gozdovi hrastov, pri čemer nekatera drevesa prodrejo v močvarne predele jezera. Wikipedia dodaja, da v gozdu poleg hrasta pogosto rastejo tudi javor, breza in kostanj. V vodi opazujte lilije; portal "Kültür Portalı" navaja, da longoz gosti približno 2.300 vrst rastlin, med katerimi so vodne lilije, vodne tulipane in različne vrste lilij. Wikipedia navaja, da se vodna lilija v Turčiji nahaja le v Acarlarju. Brošura občine pravi, da se območje v pomladi oživi z pojavom endemičnih rastlin. Ne pozabite, da se videz vode spreminja glede na letni čas. Po navedbah uprave se longoz poleti izsuši, pozimi pa se ponovno napolni z vodo, pri čemer doseže globino do 1,5 metra. Dodaja se, da Wikipedija opisuje to območje kot tipično obalno laguno: reke, ki tečejo v morje, so zablokirane s peščnimi nanosi, pri čemer se za temi nanosi nabira voda. Višina peščenih nanosov, ki ločujejo Longoz od morja, je med 20 in 25 metrov. Sedaj ste na notranji strani peščene obale, ki ste jo videli pri ustju reke. Kulturni portal navaja, da se v Longozu izvajajo izlete z ladjo in s pedali, medtem ko Wikipedija opozarja, da plovila z motorji med gnezditveno sezono škodujejo pticam. Zato, če želite oditi v vodo, izberite možnost s pedali ali tiho plovilo. Nanesite repelent proti komarjem, ne zapuščajte urejene poti in odnesite s seboj vse odpadke. Po dveh urah, če še imate čas do sončnega zahoda, se lahko vrnete k ustju reke v Yenimahalle in tam končate dan. Viri: Uprava za kulturo in turizem občine Sakarya; Kulturni portal; Potovanje v Turčijo; Turistični brošura občine Sakarya za leto 2025; Wikipedija.