V Beykozu se nahajajo stavbe Cam, Kundura in Koru.

Začnite dan obisku muzeja, ki odpre svoja vrata že zjutraj in vam ponuja vpogled v zgodovino steklarstva v Beykozu. Muzej dobi ime po steklarni Beykoz Cam in tovarni Billurat, ki sta bili ustanovljeni v tem območju v obdobju otomanskega cesarstva in sta veljali za najpomembnejši steklarni svoje dobe. Zgodovina steklarstva v Beykozu sega v konec 18. stoletja: po navedbah Wikipedije je sultan Selim III. poslal Mevlevi derviša Mehmeda Dedo v Benetke, da bi se izobraževal o tehnikah steklarstva. Po vrnitvi je Mehmed Dede odprl delavnico v Beykozu, proizvodnjo pa je kasneje razširil Fethi Ahmed Paša, guverner Tophane. Steklene izdelke "česm-i bülbül", ki so okrašeni z belimi spiralnimi vzorci in cvetnimi motivi, in katerih ime pomeni "oko slavca", so najbolj znani primeri te tradicije.

Zgradba je prav tako del zgodovine. Abraham Paša, ki je bil vratar egipčanskega guvernerja Ismaila Paše in je bil kasneje povišan v častnika s strani sultana Abdülaziza, je v 19. stoletju na svojem posestvu v Beykozu zgradil vile, pticarnice, ribnike, gledališče in hleve. Kamniti hlev v obliki črke U, ki je preživel do danes, so obnovile državne ustanove Milli Saraylar in ga 9. aprila 2021 odprle kot muzej.

V notranjosti je razstavljenih približno 1.480 predmetov, vključno s turškimi steklenimi izdelki in predmeti, ki so bili izdelani v Evropi za otomanske palače. Med ogledom razstav opazujte, kako se je oblika enakega predmeta, na primer vaze ali posode, v različnih delavnicah in obdobjih spreminjala; pravo bogastvo te zbirke se pokaže v teh primerjavah.

Muzej je ponedeljkom zaprt; preverite urnik in cene vstopnic na spletni strani Milli Saraylar. Vrt muzeja je del območja, ki meri približno 360 hektarjev, in je dom 117 vrstam dreves; ob odhodu se sprehodite po vrtu in si oglejte nekatere redke vrste, ki so jih prinesli že v času Abrahama Paše.

Vir: Milli Saraylar; EBA Okul Dışı Öğrenme; Vikipedi.

Po obisku muzeja nadaljujte s sprehodom med drevesi v parku Beykoz. Park, znan tudi kot Abraham Paşa park, se razprostira na hribu ob Bosforskem ožju, med središčem Beykoza in sosesko Paşabahçe, in zajema površino 27,9 hektarja. Ime je dobil po Abraham Paši, ki je živel med letoma 1833 in 1918. Viri pravijo, da se je paša spoprijateljil s sultanom Abdülazizom in da je to obsežno zemljišče osvojil v igri backgammona.

V času Abraham Paše je bilo območje urejeno s strani francoskih vrtnarskih strokovnjakov, vpeljali pa so tudi eksotične rastline in drevesa, ki v otomanskem cesarstvu niso rasla. Poiščite ostanke te prvotne ureditve: viri opisujejo dva velika umetniška jami, pet bazenov, od katerih ima eden majhen umetni otok, ter tri umetne slapove, zgrajene iz kamnov. Vila in majhno gledališče sta sčasoma izginili; gledališče je uničil požar leta 1937. Del, ki ga je kupil sultan Abdülhamid II., je bil nekoč odprt javnosti pod imenom Hürriyet Bahçesi.

Danes park upravlja občina Istanbul in je odprt za javnost, kjer služi kot rekreacijsko območje. Obstajajo sprehodne poti, otroška igrišča, piknik mize in družbeni center. Vzhodni del parka se združuje z naravnimi gozdovi. Ob koncih tedna je lahko precej obiskovalcev, zato za mirnejši sprehod izberite delovni dan. Pot je včasih strma, zato priporočamo, da nosite obutev s protidrsno podplatom.

Zapustite park in se spustite navzdol, proti obali. Središče Beykoza je oddaljeno približno kilometer. Ko prispete na obalo, boste videli tretjo postajo na poti, fontano İshak Ağa.

Vir: Uprava okrožja Beykoz; Wikipedia.

Ta vodna fontana, ki se nahaja nasproti pristanišča v Beykozu, je med prebivalci znana kot "Ončeşmeler" (Deset fontan) in je eden od simbolov te soseske. Na tem mestu je bila prej fontana, ki jo je zgradil Behruz Ağa; carinik İshak Ağa jo je leta 1159, tj. leta 1746, obnovil. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV), je İshak Ağa v Istanbulu zgradil pet fontan, od katerih se štiri nahajajo v Beykozu. Ista enciklopedija navaja, da je bil tudi gradbeništveni nadzornik pri gradnji mošeje Ayazma v Üskudarju prav ta İshak Ağa.

Oglejte si strukturo od blizu. Sofa (sedežna površina) je široka približno 6 metrov, dolga 8 metrov in visoka 4 metre; streho s prekladi podpirajo osem tankih marmornih stebrov in dvanajst izboklin. Zadaj je rezervoar, obdan z zidovi. Voda teče neprekinjeno iz desetih bronastih cevi na sprednji strani in se izliva v marmorno posodo; prav te deset cevi dajejo fontani njeno ime. Dve cevi v sredini sta večji od ostalih. Vir vode je skalnata stena, ki se imenuje Şahinkaya.

Oglejte si napis: napisan je z zlatimi črkami na zelenem ozadju, v eni vrstici, s pisavo celi sülüs. Avtor pisave je Edirneli Emin Efendi. Arke in streha sta bili pozneje obnovljeni z armiranim betonom; fontana je bila obnovljena leta 1948-1950, 1986, 2005-2006 in 2016-2017. V lasti je Generalni direkciji za vakuf in je od leta 1972 registrirana kot kulturni spomenik, ki ga je treba ohraniti.

Sedite nekaj minut na trgu in opazujte vsakdanje življenje med pristaniščem in fontano. Nato se sprehodite ob obali v smeri Yalıköya; palača Mecidiye je oddaljena približno kilometer.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Wikipedia.

V Yalıköyju, na obali, kjer je v preteklosti stala pristanišče Hünkar, stoji palača Beykoz Mecidiye na vrhu vrta, ki se stopnjuje v terasah. Guverner Egipta, Kavalalı Mehmed Ali Paša, je začel graditi palačo leta 1845 kot darilo sultanu Abdülmecidu; po njegovi smrti jo je leta 1854 dokončal njegov sin, Said Paša, in jo podaril sultanu. V prvih letih se je palača uporabljala za kratke vožnje, kasneje pa za sprejemanje tujih državnikov in veleposlanikov.

Dvoetažna, delno zidana in simetrična zgradba ima neoklasicistično fasado; pri oblogi fasade so bili uporabljeni kamni, ki so jih prinesli iz Italije, skupaj z lokalnim belim marmorjem. V notranjosti lahko opazite dekoracije, izdelane z barvnimi lesnimi letvicami; zgodovinski dokumenti omenjajo pohištvo z zlatimi lističi, tkanine iz Hereke in kristalene svečnike. V vrtu poiščite majhno počivališče, imenovano "turška kopel", katere notranje stene so okrašene z lupinami ostrig. Večina servisnih prostorov, kot so kuhinja, kopel in limonadnica, se ni ohranila do danes.

Palača v 20. stoletju ni bila povezana s palačami. Postala je sirotišče, v 20. letih prejšnjega stoletja se je uporabljala za zdravljenje bolnikov s trahomom, leta 1953 je postala preventiva, leta 1963 pa bolnišnica za otroške bolezni prsi. Leta 1997 je bila priključena k organizaciji Milli Saraylar, po obnovi med letoma 2010 in 2016 pa je bila 11. aprila 2017 odprta kot muzej.

Palača je ponedeljkom zaprta. Organizacija Milli Saraylar prodaja tudi ločene vstopnice za vrt; tudi če ne želite obiskati notranjosti, si ogled vrta, ki se stopnjuje v terasah in ponuja pogled na Bosfor, vsekakor zasluži. Trenutne ure in cene preverite na uradni spletni strani. Od tukaj lahko pešačite nekaj sto metrov ob obali in prispete do zadnje točke poti.

Vir: Milli Saraylar; Vikipedi.

Zadnja postaja poti je Beykoz Kundura, ena izmed najstarejših tovarn v Istanbulu. Njena zgodovina se začne leta 1810, ko je bila po ukazih sultana Mahmuda II. kupljena usnjarna. Tovarna je bila ustanovljena za proizvodnjo usnjenih materialov za vojsko in se sčasoma preoblikovala v tovarno usnja in obutve. Leta 1933 je bila prenesena v upravo nove ustanove Sümerbank in preimenovana v "Sümerbank Usnje in Obutev". Proizvodnja je leta 1968 dosegla 2 milijona parov letno, leta 1975 pa 2,5 milijona parov; v svojem največjem obdobju je v tovarni delovalo približno 3.000 ljudi. Tovarna je bila leta 1999 zaprta z odločitvijo vlade in leta 2003 prodana.

Danes stavbe iz kamna in opeke živijo kot kulturni in umetniški prostor ter lokacija za snemanje filmov. Od leta 2005 je gostitelj produkcij za film in televizijo. Projekt "Kundura Hafıza", ki se je začel leta 2015, zbira arhiv tovarne in spomine njenih zaposlenih. Leta 2018 je bila stara kurilnica obnovljena in preurejena v kino "Kundura Sinema" in odrske prostore "Kundura Sahne".

Najpomembnejše, kar morate vedeti za obisk: Beykoz Kundura ni prostor, ki ga lahko prosto obiskujete ves dan. Po informacijah na spletni strani ustanove, obiskovalci lahko obiščejo določene dogodke, razstave pa so dostopne le z rezervacijo. Pri načrtovanju obiska si oglejte razpored filmov, koncertov ali razstav na spletni strani. Če najdete večerni film ali odrsko predstavo, boste dan končali v stari kurilnici tovarne.

Če ni nobenih dogodkov, si lahko ogledate zgradbe tovarne iz kamna in opeke z obale. Lahko se vrnete v središče Beykoza in od tam ukropite avtobuse, ki vozijo v smeri Üsküdarja ali Kadıköya.

Vir: Uradna spletna stran Beykoz Kundura; Wikipedia.