V Ankari se je železnica preobrazila: od parnih lokomotiv do hitrih vlakov.

Začnite s starim delom postaje, z zgradbo za upravljanje, zgrajeno leta 1892, ki danes gosti dom Ataturka in železniški muzej. Ta dvonadstična zgradba, ki jo je zgradila družba Anadolu Demiryolu, je po tem, ko se je Mustafa Kemal 27. decembra 1919 preselil v Ankaru, služila kot sedež in bivališče; sobe v zgornjem nadstropju so bile uporabljene za pripravo pomembnih odločitev, kot je Ankarski sporazum. Zgradba je bila odprta kot muzej 24. decembra 1964 in je bila prvi muzej te vrste, ki ga je nadziralo ministrstvo za kulturo. V pritličju se nahaja železniški muzej, ki ga sestavlja pet odsekov: dokumenti od leta 1856, vzorci tirnic, plošče lokomotiv, telegrafski stroji, srebrni servis za posteljne in jedilne vagon, pozlačen miniaturni vagon, ki ga je bil podarjen sultanu Abdulazizu, in velika slika İbrahima Çallıja iz leta 1920, ki prikazuje ženske, ki vozijo vagončke med nacionalnim bojem. V zgornjem nadstropju so urejeni sprejemna dvorana, pisarna in spalnica, ter soba Fikriye Hanım, opremljena s predmeti iz tiste dobe. Zunaj se nahaja bel vagon, ki ga je uporabljal med obiskih različnih regij v letih 1935-1938.

Nato se preselite v zgradbo iz leta 1937. Ta postaja v slogu Art Deco, ki jo je zasnoval Şekip Akalın, in katere gradbeništvo se je začelo 4. marca 1935, je bila odprta 30. oktobra 1937; sestavljen je bil iz kompleksa, ki vključuje stolp z uro, restavracijo, stanovanja in administrativne prostore. Oglejte si višino in simetrijo glavne dvorane ter kamnito obdelavo fasade. Na peronih še vedno lahko vidite daljnarodne vlake, kot so Vzhodni ekspres, Ekspres okoli jezera Van in Modri vlak za İzmir; tu se nahaja tudi postaja Başkentray. Za odprte dni in ure muzeja si oglejte spletno stran muzejev TCDD; zjutraj je muzej običajno manj obiskan.

Vir: Wikipedija (Ankara Garı; Atatürk Konutu ve Demiryolları Müzesi); Kulturni portal.

Ko se od postaje obrnemo proti ulici Hipodrom, se na nas zastopa visoka zgradba s kamnitim pročeljem, ki je sedež generalne direkcije državnih železnic. Gradnja, ki jo je zasnoval višji arhitekt Bedri Uçar iz ministrstva za gradbeništvo, se je začela leta 1939, centralni del pa je bil končan leta 1941. Zgradba, katere armiranobetonski skelet je obkrit s kamnom in nosi preproste klasične elemente, je eden prvih primerov nacionalnega arhitekturnega sloga. Če jo primerjamo z arhitekturo postaje, ki je bila zgrajena v istem obdobju in uporablja jezik Art Deco, lahko opazimo, kako sta se ta dva obdobja razlikovala. Prvotni načrt je predvideval pravokotno dvorišče v sredini in dva krila na obeh straneh, vendar so zaradi pomanjkanja prostora in želje po konferenčni dvorani vsi deli zgradbe dobili štiri nadstropja. Prvi dve krili sta bili zgrajeni leta 1958, tretje leta 1974, četrto leta 1979, konferenčna dvorana pa leta 1986.

To je javna stavba, v katero ne moremo vstopiti; namen obiska je ogled zunanjosti. Sprehodite se po pločniku in opazujte celotno pročelje, ponavljajoče se okna, spoje kamnitih oblog in poudarek vhoda; v nasprotju s zaobljenimi linijami postaje, je tukaj vse v pravih kotih in strogo. Na drugi strani ceste se dviguje stolp za padalstvo THK, ki je bil odprt leta 1937; te tri zgradbe združujejo tri različne arhitekturne pristope istega desetletja na enem trgu. Ta zgradba je sedež državne uprave za železnice in pristanišča, ustanovljene leta 1927, ki od leta 1953 nosi ime TCDD; od tukaj je bila koordinirana železniška mobilizacija, ki je v prvih dvajsetih letih Republike skoraj podvojila dolžino železniških prog. Za fotografiranje je najbolje, da obiščete to lokacijo pred opoldnem, ko sonce osvetli pročelje. Od tukaj lahko v nekaj minutah hoje po ulici Celal Bayar prispete do postaje za hitre vlakove (YHT).

Vir: Wikipedia (Zgradba generalne direkcije TCDD; Stolp za padalstvo v Ankari).

Zgrada iz stekla in jekla, ki stoji tik ob zgodovinski postaji, je simbol sodobne dobe hitrih vlakov v Ankari. Postaja za hitre vlakove v Ankari, zgrajena v okviru projekta "zgradba, upravljanje, predaja" v letih 2014-2016, je bila odprta 29. oktobra 2016. Ima 194.460 kvadratnih metrov površine, osem nadstropij, šest linij in tri platforme, in je zasnovana za obslužbo 50.000 potnikov na dan. Pri gradnji te zgradbe je bila odstranjena zunanja lokomotiva, ki je bila postavljena ob postaji, kar pomeni, da so pod platformami bile ostanke muzeja prejšnje dobe železnice.

Zgodovina hitrih vlakov se je začela v Ankari. Prva linija, Ankara-Eskişehir, je bila odprta 13. marca 2009; vlakovni seti HT65000, proizvedeni v Španiji, so vozili s hitrostjo 250 kilometrov na uro. Vožnje na relaciji Ankara-Konya so se začele avgusta 2011, linija pa se je 25. julija 2014 podaljšila do Pendika, 12. marca 2019 pa do Halkalija; linija Ankara-Sivas je bila odprta 26. aprila 2023. Danes potovanje med Ankarou in Istanbulom traja približno pet ur, v voznem parku pa so tudi vlakovni seti HT80000, ki dosežejo hitrost 300 kilometrov na uro.

Obiščite nadstropje za potnike in si oglejte blagajne, čakalnice in trgovine; na tabli s časovnim razporedom vozov bo mogoče videti vlake za Istanbul, Konya, Karaman in Sivas. Ker so platforme dostopne za potnike šele po preverjanju vozovnic, lahko tisti, ki želijo vlake videti od blizu, to storijo iz zgornjega nadstropja, kjer je steklena fasada, ki gleda na postajo. Med staro in novo postajo je peš povezava; potniki, ki prispajo s Başkentray, lahko v nekaj minutah prestopijo na hitri vlak. Za informacije o voznem razporedu in vozovnicah obiščite spletno stran podjetja TCDD Taşımacılık. Od tukaj lahko v desetih minutah prispete do CerModerna, če sledite Celal Bayar Bulvarı in zavijete na Altınsoy Caddesi.

Vir: Wikipedia (Ankara Yüksek Hızlı Tren Garı; Ankara-İstanbul yüksek hızlı demiryolu); Wikipedia (High-speed rail in Turkey).

Takoj po nacionalizaciji železnice, v letih 1926-1927, so za vzdrževanje lokomotiv in vagonov zgrajeni delavnice za vzdrževanje za ob železniški postaji. Državna železnica je te delavnice uporabljala s periodičnimi popravili do leta 1995, nato pa so ostale zapuščene. Projekt Semre in Özcana Uygurja ni vključeval rušitve obstoječe stavbe delavnic, temveč njeno obnovo in obdajanje s prozorno, ukrivljeno steno. Nova stena se kot obloga priključi na stare delavnice in ustvarja večnamenski dvorišče. Obnova, ki se je začela leta 2008, se je končala aprila 2010, ko se je objekt odprl kot umetniški center pod imenom CerModern na površini 9.380 kvadratnih metrov.

Tukaj je ohranjena zgodovina železnice. V razstavnih dvoranah lahko občudujete opečne stene delavnic, visoko jekleno konstrukcijo strehe in velike odprtine vrat; umetniška dela so postavljena v tem obsegu. Dvoršče je urejeno za prireditve na prostem in za sedenje; lahko si tu privoščite kosilo in uporabite kavarno centra. Ker se program stalno spreminja, preverite razstavo in pogoje vstopa na spletni strani cermodern.org; nekatere razstave so ob plačilu, dvorišče in vstopni prostor pa sta brezplačna.

Naslov: Altınsoy Caddesi No:3, Sıhhiye; če prihajate od postaje, vas ulica, ki se odcepi od avenije, neposredno pripelje do vhoda. Na širokem trgu pred zgradbo se obrnemo proti železnici in zadnjič pogledamo zgradbe, ki so razporejene vzdolž linije: upravna zgradba iz leta 1892, postaja iz leta 1937, sedež generalne uprave iz leta 1941, postaja za hitre vlakove iz leta 2016 in delavnice iz leta 1926, ki stojijo na razdalji enega kilometra. Od tukaj lahko s podzemno železnico M2 pridete do postaje Kızılay z Ankaray ali pa peš preko Sıhhiye.

Vir: Vikipedi (CerModern); Arkiv (Cer Modern projekt).

Če želite videti parne lokomotive v Ankari, se danes odpravite na ODTÜ. Zunanji muzej parnih lokomotiv, ki ga je TCDD odprl leta 1991 ob železniški postaji, ob ulici Celal Bayar, je bil konec leta 2013 ukinjen zaradi gradnje hitrih vlakov (YHT) in podzemne železnice Başkentray; približno deset parnih lokomotiv (izdelanih med letoma 1912 in 2000 s strani nemških, ameriških, švedskih in britanskih proizvajalcev, kot so Henschel, Baldwin, NOHAB in Vulcan Foundry) ter potniški vagon iz leta 1909 so bili preseljeni v obrat TCDD v Behićbeyu. Nekateri od njih so bili kasneje preseljeni na zunanji razstavni prostor Muzeja znanosti in tehnologije ODTÜ. Ker območje v Behićbeyu ni odprto za obiskovalce, je ta vrt javno dostopen in predstavlja postanek na poti, kjer lahko ogledate lokomotive.

Muzej je bil ustanovljen leta 2003, gradnja pa se je zaključila med letoma 2001 in 2005. Ima štiri dele: razstavni prostor o zgodovini znanosti in tehnologije v veliki silosu, hangar, namenjen zgodovini prometa, interaktivni znanstveni center UFO s preko petdeset interaktivnih poskusov ter zunanji razstavni prostor. Na zunanjem območju so poleg lokomotiv razstavljeni tudi letali C-47 in F-104; zbirka klasičnih avtomobilov in observatorij sta ločena od ostalih delov. Pri bližnjem ogledu lokomotiv si oglejte premer koles, dimenzije parnega kotla in proizvajalske plošče; za družine z otroki so poskusi v centru UFO odlična možnost za prekinitev obiska.

Izstopite na postaji ODTÜ podzemne železnice in vstopite v kampus preko vrat Metro A2; za obiskovalce so vstopna vrata A1, A4 in A7, registracija pa je obvezna, zato ne pozabite vzeti s seboj osebni dokument. Muzej je odprt med tednom v dopoldanskem času; za informacije o delovnem času ob koncih tedna in morebitnih stroških obiščite spletno stran tbm.metu.edu.tr. Da ne boste zamudili tega obiska, načrtujte pot med tednom.

Vir: Wikipedia (Muzej znanosti in tehnologije ODTÜ; Zunanji muzej parnih lokomotiv TCDD); ODTÜ TBM; ODTÜ Notranje storitve.

Zadnja postaja te poti je prvi odtis železniške politike Republike Turčije v Ankari. Država je 24. maja 1924 ustanovila upravo za železnice Anatolija-Bagdad in začela graditi svojo progo proti vzhodu: od Ankar do Yahşihana je bila proga odprta 17. aprila 1925, do Yerköya 20. novembra 1925, do Kayserija pa 29. maja 1927, ko je bila odprta s slovesnostjo, na kateri je sodeloval premier İsmet İnönü; proga je dosegla Sivas 30. avgusta 1930, do Karsa pa 20. oktobra 1939. Postaja Kayaş, ki se nahaja na vzhodni strani mesta, je bila ena prvih postaj na tej progi že v 1920. letih, njena zgradba pa odraža turški neoklasicizem obdobja prve nacionalne arhitekture; če opazujete razporeditev oken in okrasne elemente, boste opazili podobnosti z zgradbami iz istih let v Ankari.

Postaja je danes vzhodna točka linije Başkentray. Predmestna linija Sincan-Kayaş, ki deluje že od leta 1972, je bila 11. julija 2016 zaprta, da bi jo preuredili v metro, in 12. aprila 1918 ponovno odprta kot proga dolga 37,5 kilometra z 24 postajami; na postaji Kayaş sta tri platforme in sedem prog, od katerih sta dve namenjeni zadrževanju predmestnih vlakov. Tukaj se ustavljata tudi vlaka "Vzhodni ekspres" in "Ekspres okoli Vanjskega jezera", ter hitri vlak Ankara-Sivas. Obveščamo vas, da je možno opazovati prehoda daljega vlaka ob platformi v večernih urah.

Do postaje Kayaş lahko pridete z linijo M2 iz ODTÜ do Kızılay, z linijo Ankaray do Kurtuluşa, nato pa prestopite na Başkentray, ali pa neposredno iz postaje Gar; celotna pot od Sincan do Kayaş traja 49 minut. Za povratno pot lahko uporabite isti vlak in se vrnete na postajo Gar, s čimer se pot zaključi na začetni točki. Vstop v zgradbo postaje ni omogočen, platforma in trg pa sta odprta; avtobusi linije EGO, ki odvozijo od postaje, vozijo v smeri Mamak in Kızılay.

Vir: Wikipedia (Kayaş railway station; Ankara–Kars railway); Vikipedi (Başkentray; Türkiye Cumhuriyeti Devlet Demiryolları).