Tradicionalna obrt v Suluhanu in Hamamönü.

Iz postaje Ulus se spustite na ulico Anafartalar. Ta kamnita stavba, ki se nahaja v četrti Hacı Doğan, med ulicama Tekneciler in Suluhan, je prva postaja na tej poti. Zgrajena je bila med letoma 1508 in 1511 v obdobju sultana Bayezida II. in je bila dolgo znana kot Han Hasanpaşa, ime Suluhan pa se pojavlja v zapisih od leta 1688. Ime ni naključno: po poročilih je bila to edinstvena stavba svoje dobe, saj je imela vsaka soba lastno peč in vodovodno napravo. Je dvonadstropna zgradba z dvema notranjimi dvorišči; prvo dvorišče je kvadratno, v spodnjem nadstropju je 30 sob, v zgornjem pa 32, v sredini pa sta fontana in mošeja. Drugo dvorišče je bilo namenjeno hlevom, tam se je nahajal tudi hamam (turška kopel).

V obdobju otomanske države so tukaj trgovali s kavo in predenjem. V Ankari je "predenje" pomenilo predvsem volna, kar pomeni, da je surovina za predenje, ki jo vidite pri predeničarjih na vzpetini, prihajala od tukaj. Po požaru v 1920. letih je bila stavba uničena, do 1950. let je bila uporabljena kot tržnica za sadje in zelenjavo. Leta 1937 je bila zgrajena tržnica Ankara nasproti, v 1940. letih pa je ob steni stavbe obstajal trg za prodajo pečk. Uprava za vakuf (zavod za upravljanje verskih in dobrodelnih ustanov) jo je v 1980. letih obnovila v skladu z njenim prvotnim videzom.

Danes je Suluhan trg za posebne priložitosti: cvetličarne, prodajalnice za dekoracije, prodajalnice za otroške oblačila in darila, ter prodajalnice za ročno izdelane izdelke. Je začetek te obrtne poti, saj je ta petstoletna stavba še vedno mesto, kjer se prodajajo ročno izdelani izdelki. Obhodite oba dvorišča, opazujte od arkad v zgornjem nadstropju, stojte ob mošeji. Nato se povzpnite na Anafartalar in se sprehodite nekaj sto metrov do začetka Čıkrıkçılar Yokuşu (ulica predeničarjev).

Vir: Vikipedi, Suluhan; Anadolu Ajansı 2018; Güven Dinçer, İdealkent 2014.

Ta cesta, dolga približno dvesto metrov, se začne na ulici Anafartalar in se vzpenja proti mestnemu jedru. Konča se na križišču ulic Saraçlar in Salman. Ime ceste opisuje obrt, ki je bila tukaj prisotna v obdobju otomanskega cesarstva: volna anatolskega kozla se je tukaj predenala na kolutu, iz katere se je tkala tkanina, imenovana "sofra". Cesta je bila del tržnice Uzun Çarşı, ki je povezovala četrti Ulus in Samanpazarı. Leta 1916 je požar uničil bližnji džamiji İplikçiler (iz leta 1745) in Çanakçılar (iz leta 1732), vendar je bila tržnica kasneje obnovljena in od leta 1982 se poskušajo ohraniti s projekti obnove. Danes na cesti in v bližnjih ulicah Saraçlar, Salman, Mazi in Atpazarı deluje več kot tisoč obrtnikov, ki se ukvarjajo predvsem s tekstilom, galanterijo, poročno opremo, henna in poročno oblačili. Med obrtniki se cesta pogosto primerja z območji Mahmutpaşa v Istanbulu in Kemeraltı v Izmirju.

Na cesti se nahajajo tudi delavnice in trgovine bakrnikov. Če slišite zvok kladiv, ste prišli na pravo mesto. Izvor obrti s kovino v Ankari ni znan, vendar je značilna tehnika vedno vključevala utrjevanje: kovinski list se obdeluje s kladivom in držalom na podložki, površina pa se okrasi z rezbarenjem. Po bakru se najpogosteje uporablja tudi med. Med izdelki so posode za kavo, čajniki, pladnji, sklede, lonci, mlinčki za začimbe in čajniki. Notranjost posod, ki se uporabljajo v kuhinji, je pocinkana, medtem ko dekorativni predmeti nimajo pocinkane notranjosti, kar je treba upoštevati pri nakupu. Obrtniki se običajno naučijo poklic že pri petnajst ali devetnajstih letih, kot vajenci, in se v treh ali štirih letih izučijo. Danes je težko najti mlade, ki bi prevzeli poklic, saj je večina kupcev samo obiskovalci.

Zjutraj, ko obrtniki razstavljajo blago, je prijetno opazovati delo. Lahko opazujete delo zunaj, v trgovino pa vstopite, če želite fotografirati in prosite za dovoljenje. Majhna, ročno izdelana posoda za kavo je pravi anatolski spomin, ki se bo ujel v vaš kovček. Pesnik İlhan Berk je napisal pesem o tej cesti, pisatelj Metin İpek pa zgodbo.

Vir: Vikipedi; Güven Dinçer, İdealkent 2014; Asena Ertaş, folklor/literatura 2014; Sabah; Hürriyet.

Na križišču, kjer se konča vzpon, zavijte v ulico Salman. Ulica vodi proti mestu Koyunpazarı, kjer se nahaja Pirinç Han, med obema ulicama, v ulici Pirinç, pod trgom Atpazarı. Območje je srce stare Ankarske trgovine z antikviti: v 40. letih prejšnjega stoletja je bila najstarejša trgovina z antikviti v mestu na začetku ulice Çıkrıkçılar Yokuşu, danes pa se trgovine z antikviti in delavnice ročnih del nadaljujejo v ozkih ulicah Koyunpazarı.

Zgodovina samega hana je zanimiva. Viri o starom Pirinç Hanu se razlikujejo med zapisi iz 17. stoletja in ustanovitveno listino iz leta 1739. Ta zgradba, ki je gostila majhne karavane, je bila leta 1930 porušena skupaj s svojo mošejo, na njenem mestu pa je bila zgrajena osnovna šola. Danes obiskani Pirinç Han je obnovljena različica stare lesene hiše, ki je bila leta 1985 preurejena v han: ima tri nadstropja, notranje dvorišče, leseno konstrukcijo in zidove iz opeke. Pogosto se imenuje prvi lesen han v mestu. Na vhodni steni je napisana pesem "Han Duvarları" avtorja Faruk Nafiza Çamlıbela; preden jo preberete, si oglejte sam han, saj so lesene galerije, ki gledajo na dvorišče, majhen primer tradicionalnega načrta hana.

Trgovine prodajajo antikvitetne predmete in ročno izdelano nakit. Pri nakupovanju veljata dva pravila: vprašajte za ceno in se pogajajte; če kupujete stare predmete, vprašajte tudi o njihovem izvornem obdobju in ali so bili popravljeni. Dvorišče je tudi odlično mesto, kjer lahko sedite in opazujete ljudi, ki se sprehajajo po okoliških ulicah. Od tukaj lahko odhodite v ulico Koyunpazarı in začnete vzpon.

Vir: Vikipedi, Pirinç Han (Ankara); Güven Dinçer, İdealkent 2014; Yeni Ankara.

Ulica Koyunpazarı je tlakovana, strma in enosmerna ulica, ki se vzpenja od tržnice Samanpazarı do glavnega vhoda v citadelo. Ime ulice, tako kot ime tržnice na njenem koncu, izvira iz tržniške organizacije otomanske Ankare. V mestu je bilo približno trideset tržnic in trgov, med katerimi je bila Atpazarı ena najbolj znanih. Že v prvih letih Republike so bile tržnice razporejene v vrsto proti citadelo: Arabapazarı, Odunpazarı, Samanpazarı, Koyunpazarı, Atpazarı in Ekinpazarı pred vhodom v citadelo. V ulici Koyunpazarı sta bila tržnici obrtnikov in trgovcev s tekstilom; danes tam delujejo antikvariati in delavnice rokodlja, ki ohranjajo tradicijo izdelave opreme za konje in oblačil.

Na vrhu ulice, v ulici Koyunpazarı, stoji mošeja Ahi Elvan, ki jo je konec 14. stoletja zgradila družina Ahi. Mošeja ima dvanajst lesenih stebrov. Ruta ne opisuje notranjosti mošeje, vendar mim vožnja ob njenem vhodu spominja na povezavo obrtniške organizacije s to ulico: Ahi so bili organizacija, ki je lokalnim trgovcem prinesla sistem mojstra, podučitelja in učenca ter profesionalno etiko. V bližini, v četrti Samanpazarı, se nahaja tudi mošeja Aslanhane iz 13. stoletja.

Konec ulice se odpre na majhno tržnico pred vhodom v citadelo. Tam sta dve karavanseraji iz 16. in 17. stoletja, Çengelhan in Çukurhan; ena je muzej, druga pa nastanitvena enota. O njih se govori v drugi turi; tukaj pa se ustavite na tržnici in opazujte tri stvari: kamnito strukturo vhoda, vhodna vrata karavanserajev in ulice, ki se spuščajo navzdol. Preden vstopite v citadelo, se vrnite; ta ruta ne opisuje notranjosti citadele. Med spustom po ulici si oglejte delavnice z odprtimi vrati na levi in desni strani; najbolj zanimive stvari za nakup se pogosto najdejo v stranskih ulicah, ne pa na glavni cesti.

Vir: Güven Dinçer, İdealkent 2014; TDV İslam Ansiklopedisi; Yeni Ankara.

Od tržnice Atpazarı se odpravite proti tržnici Koyunpazarı, nato pa prečkite trg Samanpazarı; Hamamönü je oddaljena približno kilometer. Ta postajališče ne zajema celotne soseske, ampak je umetniška ulica, ki jo je občina Altındağ postavila v ulici Tanış. Dvaindvajset tradicionalnihankarstkih hiš je bilo obnovljenih in od leta 2010 se uporabljajo kot umetniški center; vsaka hiša ima delavnico v zgornjem nadstropju in galerijo v spodnjem. Hiše so namenjene umetnikom, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi in sodobnimi umetnostmi. Če pogledate skozi vrata, boste videli delavnice za kaligrafijo, keramiko, steklo, usnje, filc, srebro in nakit, ter slikarske ateljeje; umetniki tukaj ustvarjajo, prodajajo in poučujejo tehnike, ki izginjajo.

Logika te poti se tu obrne. Na tržnicah v bližini Ulusa so bili izdelki, namenjeni prodaji, tukaj pa je isto obrtništvo nadaljevanje umetnosti in izobraževanja. Ne oklevajte, se pogovarjajte z nekom, ki dela v delavnici; večina je pripravljena razložiti svoje tehnike. Če se zanimate za tečaje, si oglejte spletno stran občine za aktualni program. Če želite kupiti izdelke, vprašajte za originalna dela umetnika.

Ostali deli Hamamönüja, z obnovljenimi ulicami osmanske civilne arhitekture iz 19. stoletja, niso obravnavani na tej poti; poti, ki se osredotočajo na kulinariko in fotografijo, jih obravnavajo posebej. Umetniška ulica je ob koncih tedna zelo obiskana, ko so trgovine in delavnice najbolj polne; za mirnejši obisk se priporoča obisk med tednom. Sprehod se tukaj konča; od Hamamönüja do Ulusa in Kızılayja vozijo avtobusi EGO, nekaj korakov naprej pa so povezave z Ankaray in podzemno železnico.

Vir: Občina Altındağ, Umetniška ulica Hamamönü.