Sprehod od Galate do Tophane v stari obalni četrti.

Na ulici, ki se spušča od podnožja stolpa Galata do ulice Bankalar Caddesi, se nahaja ta stopnica, ki se ovija in spušča navzdol. To je eden izmed najbolj fotografiranih kotičkov Karaköyja. Stopnico je v drugi polovici 19. stoletja zgradil Abraham Salomon Kamondo, vodja ene izmed najpomembnejših bankirskih družin v otomanskem imperiju. Viri se razlikujejo glede datuma izgradnje; nekateri navajajo 1850. leta, drugi pa obdobje med letoma 1870 in 1880.

Po navedbah virov je imela stopnica dvojno funkcijo. Skrajševala je pot od hiše družine Kamondo do ulice, kjer so bile banke, in otrokom olajševala pot do avstrijske šole v bližini. Torej, ta veličastna struktura je v bistvu bližnjica, in še danes služi istemu namenu; ljudje, ki se celodnevno premikajo med Karaköyjem in Galato, jo uporabljajo.

Njena zasnova se nahaja med neo-barokom in zgodnjim art nouveau. Ovinkasti linije stopnici dajejo skoraj kiparski videz, zato je njeno obliko najbolje opazovati z ulice spodaj ali z zgornje platforme. Oglejte si pleteno vzorčenje na ograjah in šestkotno obliko stopnic; pravijo, da je bila ta oblika izbrana, da bi preprečila, da bi otroci, če bi se spotaknili, padli. Fotograf Henri Cartier-Bresson je stopnico fotografiral leta 1964, in od takrat je postala eden izmed prepoznavnih simbolov mesta.

Če želite fotografirati, izberite zgodnje jutro, saj se ta prehod med dnemom hitro napolni. Ker je stopnica ozka, bodite pozorni na ljudi, ki se spuščajo in vzpenjajo, in se ne zadržujte preveč časa na stopnicah. Na koncu stopnice se neposredno znajdete na ulici Bankalar Caddesi; naslednja postaja, SALT Galata, je le nekaj korakov naprej.

Vir: Wikipedia (Kamondo Stairs; Camondo Stairs).

Ulica Bankalar Caddesi je imela v preteklosti ime Voyvoda Caddesi; Evliya Çelebi je v 17. stoletju o njej pisal kot o "cesti Voyvoda". V zadnjih letih otomanske države je bila ta ulica finančno središče imperija, banke in zavarovalnice pa so tukaj ostajale do 1990. let. Borza z imenom Dersaadet Tahvilat Borsası, ustanovljena leta 1866, je bila prav tako na tej ulici, dokler ni bila leta 1995 preseljena v Istinye.

Najbolj impresivna zgradba na ulici je sedežna zgradba Osmana Bankası, ki jo je zasnoval francoski arhitekt levantinskega sloga Alexandre Vallaury in je bila odprta leta 1892. Poskusite si ogledati zgradbo z obeh strani. Fasada, ki gleda na ulico, je monumentalna banka v neoklasičnem slogu, okrašena z reliefi. Zadnja fasada, ki gleda proti Zlatiški ožini, pa je bolj orientalska, z balkoni. Ta razlika med obema fasadama odraža bankino vlogo med vzhodom in zahodom.

Zgradba je bila sedež banke od leta 1892 do leta 1999. Po prenovitvi, ki jo je vodila ekipa Han Tümertekin, je bila novembra 2011 odprta kot SALT Galata. Prva stvar, ki jo morate obiskati, je muzej Osmana Bankası, ki se nahaja v kleti. Muzej, ustanovljen leta 2002, je prvi muzej, ki ga je ustanovila zasebna banka v Turčiji, in se nahaja v nekdanjih prostorih banke, kjer je banka začela delovati leta 1892. Razstavlja bankovce, knjige, delnice in fotografije osebja, s čimer prikazuje zgodovino banke do leta 1933. Prostor v pritličju prikazuje proces gradnje sedežne zgradbe; del zbirke je mogoče si ogledati tudi spletno preko platforme Google Arts & Culture.

V nadstropjih se nahaja bralna dvorana SALT Araştırma, konferenčna dvorana in različne razstave. Vstop je brezplačen, ponedeljek je počitniški dan; trenutne ure preverite na uradni spletni strani.

Vir: Uradna spletna stran SALT; Wikipedia (Bankalar Caddesi).

Ko se sprehodite po ulici Bankalar Caddesi proti zahodu, do ulice Galata Mahkemesi, med ozkimi uličkami se dviguje minaret s kvadratno osnovo in visokim, stožčastim zgornjim delom. Ni podoben nobenemu drugemu minaretu v Istanbulu, saj je tudi njegova zgodovina drugačna od večine mestnih mošej. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV) je na tem območju že v 14. stoletju stala velika cerkev, ki so jo zgradili dominikanski menihi. Po osvajanju je bila stavba okoli leta 1475 preurejena v mošejo, kot posestvo sultana Fatiha, in v dokumentih je bila znana kot Galata Camii. Po padcu dinastije Beni Nasr leta 1492 so se v to okolico preselili muslimani iz Španije (Endelusi), in mošeja je začela dobiti ime Arap Camii.

Minaret je preurejenost stare zvonika. Njegova kvadratna osnova in tri okna spominjajo na minarete iz obdobja dinastije Emevcev na območju Sirije. V notranjosti so gotijske obokane, ki so najbolj očitna sled obdobja srednjega veka. V stavbi so prepletene plasti iz srednjega veka, 18. stoletja in 20. stoletja; poskusite jih ločiti. V 18. stoletju je sultan Saliha razširila in obnovila stavbo, ter dodala fontano med letoma 1734 in 1735. Med letoma 1868 in 1869 je sultan Adile zgradila ribnik in fontano v dvorišču. Med obsežno obnovo, ki jo je vodil Giritli Hasan Bey med letoma 1913 in 1919, je bila zamenjana streha, dodan je bil portik v arabskem slogu, italijanski grobovi, ki so bili odkriti v tleh, pa so bili prestavljeni v Istanbulski arheološki muzej.

Arap Camii je danes verski center soseske. Obiščite ga izven časov molitev, ob vstopu pa odstranite čevlje. Ženske naj si pokrijejo glavo, vsi pa naj nosijo oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena. V notranjosti bodite tihi, ne hodite čez ljudi, ki molijo, in fotografirajte brez bliskavice, ne da bi motili druge.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi (Arap Camii).

Ko se sprehodite skozi Karaköy proti vzhodu in prispete na trg Tophane, boste zagotovo opazili veliko zgradbo s kupolo. To je mošeja kompleksa, ki ga je zgradil Kaptan-ı Derya Kılıç Ali Paşa po načrtih arhitekta Mimar Sinana. Po navedbah v napisih, je bila mošeja dokončana leta 1580. Sinan je to delo prevzel v zadnjih letih svojega življenja, ko je že bil v devetdesetih letih. Kompleks je bil zgrajen ob obali, na območju, kjer je bila nekoč pristanišče; danes pa se na mestu, kjer je bila obala, nahajajo zgradbe projekta Galataport.

Načrt mošeje je manjšega obsega interpretacija Ayasofije. Glavno kupolo, premera približno 12,70 metra, podpirata dve polovični kupoli, ki sta usmerjeni proti meči (smeri molitve). Ko vstopite, lahko ta načrt opazite, če pogledate proti stropu; namesto veličastnosti Suleymaniye, boste opazili bolj harmoničen in uravnotežen notranji prostor. Mihrab (niša za molitev) je v izboklini, ki izstopa iz stene, in je okrasjen s keramičnimi ploščami, ki so najboljši primer dela delavnic İznik. Naslovne napise in besedila v mihrabu je napisal kaligraf Demircikulu Yusuf Efendi, zadnji predstavnik šole Karahisari.

Poleg mošeje kompleks vključuje tudi internat za študente (medresa) s sedemnajstimi sobami, turško kopališče (hamam), osmerokotno grobnico Kılıç Ali Paše, šolo za otroke (siban mektebi) in vodovodno napravo (sebil). Mošeja, grobnica in hamam so bili obnovljeni leta 2011, ostali deli kompleksa, vključno z medreso, pa do leta 2015. Na dvorišču se nahajajo grobovi, med katerimi je tudi grob admirala Ateş Mehmed Paše. Najboljši način za razumevanje lokacije kompleksa ob obali je, da stojite na dvorišču in opazujete, kako se mošeja, grobnica in hamam opirajo drug na drugega.

Bodite pozorni na čas molitev, še posebej v petek popoldne, ko je mošeja zelo obremenjena. Ob vstopu je potrebno odstraniti čevlje, ženske pa morajo nositi šal. Primerna je obleka, ki pokriva ramena in kolena, ter tiho vedenje in fotografiranje brez bliskavice; ne hodite čez ljudi, ki se molijo.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi (Kılıç Ali Paşa Camii; Kılıç Ali Pasha Complex).

Kopalnica, ki se nahaja tik ob cesti, je bila pomemben del kompleksa, ki je prinašal prihodke. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV) je bila dokončana februarja 1583. Ta del kompleksa, zgrajen na obalnem območju, je služil pomorščakom in obenem zagotavljal prihodke za fundacijo. Zasnovana je bila kot enotna kopalnica, brez ločenih delov za moške in ženske.

Najbolj značilna je njena notranjost. Ta prostor, ki ima šestkotno obliko, ima šest obokanih niš, od katerih so štiri namenjene umivanju, dve pa se odpirata v bližnje hladilne prostore. V središču je tlakovana ploščad, nad njo pa se nahaja en sam kupol, ki v prostor prepušča svetlobo. Stene so zgrajene s tehniko zidanja, pri kateri so uporabljeni kamen in opeka. V preteklih stoletjih so potresom najbolj škodovala kupola, zaradi česar je bila zgradba dolgo časa zanemarjena.

Leta 2005 je družina İren kupila zgradbo in začela obsežno obnovo. Delo, ki ga je vodil arhitekt Cafer Bozkurt, je trajalo približno sedem let in se je zaključilo leta 2012. Med obnovo so bile odstranjene pozneje dodane lesene preoblačne omare v hladilnih prostorih, s čimer je bila ponovno oživljen prvotni odprti prostor, kupola pa je bila obnovljena s tradicionalnimi tehnikami. Za to delo sta bili podeljeni nagradi: Nacionalna nagrada za arhitekturo leta 2016 in nagrada Europa Nostra leta 2017.

Kopalnica danes ponovno deluje. Ta zgradba, ki je bila prvotno namenjena samo moškim, je zdaj odprta za ženske in moške v različnih terminih. Če želite ogledati notranjost, si oglejte urnik in pogoje na spletni strani kopalnice. Tudi če samo potujete mimo, je mogoče opazovati kupolasto strukturo in se seznaniti s tem, kako je Sinan zasnoval kopalnico in mošejo, ki sta se nahajata ena ob drugi.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Europa Nostra; Wikipedia (Kılıç Ali Paşa Hamamı).

Ko izstopite iz hamama, se najprej ustavite pred fontano Tophane. Ta tržna fontana, ki jo je dal zgraditi sultan Mahmud I. leta 1732, ima pravokutno obliko, njene štiri fasade so enake, vogali pa so obrezani do dveh tretjin njene višine. Pozorno si oglejte kamnite reliefne okrasitve na fasadah; vaze, iz katerih rastejo sadni drevesa, in cvetlični aranžmaji v lončkih so razporejeni v pravokutnih okvirjih. Fontana, skupaj z valovitimi okrasitvami na vogalih, je tipičen primer prehoda od klasičnega otomanskega sloga k zahodnemu okrasju in velja za eno največjih tržnih fontan v Istanbulu. Pesem, ki opisuje zgodovino fontane, je avtorstva pesnika Nafihi. Fontana je nekoč stala ob obali, nato pa je bila zaradi nasipavanja obale prestavljena v notranjost; leta 2006 je bila temeljito obnovljena.

Na severu fontane, v smeri proti Boğazkesen, se nahaja zgradba s kupolo, ki se imenuje Tophane-i Amire. Po osvajanju je sultan Fatih Sultan Mehmed tukaj ustanovil tovarno za izdelavo topov za vojsko in mornarico. Zgradba je bila obnovljena v obdobju sultana Sulejmana Veličastnega, v 18. stoletju pa je bila spet prenovljena; po navedbah virov je bila današnja zgradba zgrajena leta 1743. Leta 1843 je bila v bližini, v četrti Zeytinburnu, ustanovljena železarna, in leta 1850 je začela delovati s polno zmogljivostjo, zaradi česar se je proizvodnja topov postopoma preselila tja.

Leta 1992 je bila zgradba preneta na Univerzo za umetnost in arhitekturo Mimar Sinan, danes pa se uporablja kot Kulturni in umetniški center Tophane-i Amire. Ima tri razstavne dvorane: Beş Kubbe (pet kupol), Tek Kubbe (ena kupola) in Sarnıçlar (podzemni rezervoarji). Če je razstava, vstopite v dvorano Beş Kubbe in poskusite občutiti obseg zgradbe pod kupolami, ki ji dajejo ime. Ker se razstavni koledar spreminja, preverite obvestila univerze, preden obiščete. Tudi če ni razstave, vam bo pogled na fontano in tovarno topov hkrati pokazal, kako blizu obali je bila ustanovljena industrija, ki je tej četrti dala ime.

Vir: Univerza za umetnost in arhitekturo Mimar Sinan; Kulturni inventar; Wikipedia (Tophane-i Amire; Tophane Çeşmesi).

Zadnja postaja poti je mošeja Nusretiye, ki se nahaja tik ob tramvajski postaji Tophane. Njena gradnja je potekala dve in pol stoletja po prejšnjih postajah in je bila izvedena v povsem drugačnem stilu. Po navedbah Islamske enciklopedije TDV je gradnja mošeje, ki jo je naročil sultan Mahmud II., se začela junija 1823, po velikem požaru, in je bila končana 8. aprila 1826. Njen arhitekt je bil Krikor Amira Kalfa iz družine Balyan. Ime mošeje pomeni "zmagoslavje" in je povezano z ukinitvijo jeničarske vojske s strani sultana Mahmuda II.

Če pogledate zunaj, vas bodo najprej opazile dve nenavadno ozki minareta. Mošeja je impresivna zgradba, ki združuje elemente evropskega baroka in neoklasicizma. Primerjajte okras fasade s preprosto obliko mošeje Kılıç Ali Paşa, ki se nahaja nekaj sto metrov oddaljena; tako boste v nekaj minutah hoje opazili prehod od klasičnega otomanskega sloga 16. stoletja do bolj zahodnjaškega sloga 19. stoletja. Del zgradbe je tudi "hünkar kasrı", prostor, ki ga je sultan uporabljal ob obisku mošeje.

Notranji okras je bolj podoben zahodnim vzorcem kot tradicionalnim turškim motivom. Oglejte si kupolo; tukaj običajno prisotna trakova z napisom ni, temveč je nadomeščena z rastlinskim okrasjem, kar je bila za to obdobje inovativna podrobnost. V programu za pisanje je prispeval znani kaligraf tega časa, Mustafa Rakım. Nasproti mošeji sta bila "muvakkithane" (urad za merjenje časa) in "sebil" (fontana); urbanistične spremembe v 20. stoletju so spremenile okolico, in te zgradbi so bile kasneje preseljene.

Mošeja je danes odprta za obisk. Obiščite jo izven časov molitev, odstranite čevlje, ženske naj nosijo šal, oblečene pa naj imajo pokrite ramena in kolena, v notranjosti pa naj ostanete tihe. Po obisku se lahko z vlakom enostavno odpravite do Kabataša ali Eminönü.

Vir: Islamska enciklopedija TDV; Wikipedia (Mošeja Nusretiye).