Sledi iznika: Od palače do vaških mošče.

Začnite obisk v Istanbulu v vrtu Arheoloških muzejov, kjer se nahaja mozaikasti paviljon. Da bi razumeli vrhunec izdelave iznika v Izniku v 16. stoletju, je pomembno si ogledati tudi obdobja, ki so mu sledila. Po informacijah na spletni strani ministrstva je ta paviljon najstarejša zgradba v kompleksu muzejev. Kot piše na mozaiknem napisu pri vhodu, ga je leta 1472 zgradil sultan Mehmed II. v zunanjem vrtu palače Topkapi.

Po informacijah iz Islamske enciklopedije (TDV) je ta dvonadstropna kamnita zgradba zasnovana kot križ, s štirimi prizidki, ki se odpirajo v srednji notranji dvorišče, in nadaljuje tradicijo, ki izvira iz turške arhitekture srednje Azije in se je preko Irana širila v Anadolijo. Pozorno si oglejte velik lok pri vhodu. Fasada in notranjost sta okrašeni z mozaiki, izdelanimi v turkiznih in modrih barvah. Bela mozaika na loku vsebuje kufični pisavi, ki ponavlja besede, ki izražajo zaupanje v Stvarnika. V notranjih sobah so vidne šestkotne mozaike, pri nekaterih pa tudi vzorci, poslikani z zlatom. Te površine si zapomnite, da jih lahko primerjate s keramičnimi izdelki, ki jih boste videli kasneje.

Po požaru leta 1737 so pred paviljon dodali stebrišče. Zgradba je bila kasneje uporabljena kot muzej in danes je del Arheoloških muzejev, kjer je na ogled zbirka turških izdelkov iz glin in keramike. Izdelki iz Iznika, ki so razstavljeni v vitrinah, vam omogočajo, da si podrobno ogledate keramiko, ki je bila prvotno nameščena visoko na stenah mošej. Posvetite čas opazovanju barv, sijaja glazure in potez čopiča.

Po informacijah na spletni strani ministrstva je muzej odprt vsak dan in velja kartica Müzekart. Trenutne ure in informacije o vstopnicah preverite na uradni spletni strani.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Spletna stran ministrstva za kulturo in turizem Republike Turčije.

Do muzejev se lahko v nekaj minutah hoje pripeljete do vhoda v palačo Topkapi. Na tej poti se ne posvetite ogledu palače kot celote, temveč se osredotočite na njene poslikave in večino časa namenite četrtega dvorišča, ki gleda na Zlati rog, Bosfor in Marmarsko morje.

Začnite s obiskom sobe za obrezovanje. Ta majhna zgradba, zgrajena v času sultana İbrahima, okoli leta 1640, je bila uporabljena za obrezovanje princes. Pet velikih poslikav na fasadi, ki so datirane v obdobje med letoma 1520 in 1530, so bile prvotno izdelane za novo rezidenco sultana Sulejmana, nato pa so jih preselili sem. Na poslikavah so upodobljeni oviti listovi, lotosovi, rože, ptice in mitične živali, imenovane "kil". Oglejte si te modre in bele površine, kjer še ni rdeče barve; natančnost risb kaže, kako se je kasneje razvila barvita doba. V bližini vhoda so starejše modre in bele poslikave z geometrijskimi vzorci, medtem ko v notranjosti najdete poslikave iz 15. in 17. stoletja.

Takoj poleg se nahaja paviljon Bagdad, ki ga je dal zgraditi sultan Murad IV po svoji kampanji v Bagdadu leta 1638, dokončan pa je bil leta 1639. Po navedbah TDV Islamske enciklopedije se od osrednjega osmerokotne prostora odpirajo štirje polkrožne oboki. Barvna kamnita obloga na zunanjosti in Iznikove poslikave z motivi granatnega sadja in listov artičoke so, kot piše v enciklopediji, zadnji lepi primeri klasične umetnosti poslikav. V notranjosti si oglejte peč s pozlačenimi elementi in pasove poslikav z motivi ptic.

Pred obiskom preverite uradne kanale za najnovejše informacije o odprtih dneh, urah in pogoje za vstop v palačo. Prihod zgodaj zjutraj, preden se dvorišče preveč napolni, je dobra ideja.

Vir: TDV Islamska enciklopedija (Paviljon Bagdad); Wikipedia (Soba za obrezovanje).

Zapustite palačo in se sprehodite po pobočjih južno od Sultanahmeta do Kadırge; pot traja približno dvajset minut. Mošejo, ki jo je Mimar Sinan zgradil v imenu İsmihan Sultan, hčerke sultana Selima II., in kjer sta živela veliki vezir Sokollu Mehmed Paša in njegova žena, je po napisu na njej dokončal leta 1571-72. Za to zgradbo, ki stoji na strmem pobočju, je Sinan zasnoval dvonadstopen dvorišče, kjer je spodaj vrsta trgovin, zgoraj pa so učilnice medrese.

Mošeja ima šestkotni načrt, vgrajen v pravokotnik. Kubad s premerom 13 metrov podpirajo šest stebrov, v vogalih pa so štiri manjše polkrožne kocke. V enciklopediji TDV je ta načrt opisan kot najbolj dovršena izvedba sistema s šestimi stebri, ki ga je prvič poskusil pri mošeji Üç Şerefeli v Edirnu.

Ko vstopite, vaše oči najprej padejo na steno, usmerjeno proti Mekki. Površine med stebri, pandantifi in nekatera okna so okrašene z visokokakovostnimi keramičnimi ploščami iz İznik. Modri, rdeči in zeleni cvetni vzorci so združeni z belimi vodoravnimi napisi na temno modri podlagi. Oglejte si tudi keramično obloženo kupolo minbarja. Viri navajajo, da so na glavnih vhodnih vratih, na minbarju in na mihrabu nameščeni kamni, prineseni iz Kab. Po mnenju strokovnjakov iz TDV je harmonija med dekoracijo in prostorom v osmanski arhitekturi izjemna.

Obiščite mošejo izven časov molitve, odstranite čevlje. Ženske naj nosijo šal, pokrite pa morajo biti tudi ramena in kolena. Ne dotikajte se keramičnih plošč, fotografirajte brez bliskavice in bodite tihi. Ko odhodite, se sprehodite do najbližje postaje T1 in se usmerite proti zahodu, do postaje Topkapı, kjer boste vstopili v tramvaj.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi (Sokollu Mehmed Pasha Mosque, Kadırga).

Z vlakom T1 se spustite na postaji Topkapı in odhodite zunaj obzidja. Majhen kompleks ob strani pokopališča Topkapı prikazuje keramiko iz konca 16. stoletja v velikosti vaščanske mošeje. Mošeja je bila zgrajena leta 1592. V kompleksu, poleg mošeje, so še studenec, dve fontani, pokopališče, zgradba, ki naj bi bila šola za otroke, in fontana, ki jo je dodal Derviš Mehmed Paša leta 1819. Najstarejša zgradba je fontana iz leta 1578.

O ustanovitelju, Takkeciju Ibrahim Aghi, je malo informacij. Po eni od zgodb je odšel celo v Bagdad, ker je sanjal, in ko se je vrnil, je v kleti svoje hiše našel zlato, s katerim je financiral gradnjo mošeje. Pripovedujejo tudi, da je panel z upodobitvami grozdja v notranjosti povezan s tem sanjam.

Štirje steni harama so okrašeni s keramikami od spodnjega dela do spodnjega dela oken. Večina keramik je sestavljena iz enajstih pravokotnih plošč, obrojenih z okrasnimi pasovi. Poleg zelenih, modrih, temno modrih in belih barv, je tukaj tudi koralno rdeča barva, ki se prvič uporablja v mošeji Süleymaniye. Keramike so tehnično in po vzorcih podobne keramikam v mošejah Rüstem Paša, Piyale Paša in Sokollu. Ugotovljeno je bilo, da so manjkajoče keramike z ene od dveh simetričnih plošč shranjene v zbirkah Gülbenkyan v Lizboni. Oglejte si tudi keramično nišo, okna z barvnimi stekli, marmorni minaret in originalna lesena vrata. Zgradba je bila obnovljena v obdobju sultana II. Mahmuda, leta 2005 pa je doživela temeljito obnovo.

Ker je to majhna vaščanska mošeja, vrata morda niso odprta ves čas. Bolj vam bo udobno, če prispete v bližini časov molitve, vendar med molitvijo ne hodite po notranjosti. S čevlji odstranite čevlje, pokrijte si glavo in bodite tihi.

Vir: Wikipedia (Kompleks Takkeci Ibrahim Agha); Kulturni inventar.

Od Topkapija se z tramvajem linije T1 vrnite v Eminönü in se sprehodite do tržnice Hasırcılar v četrti Tahtakale. Mošeja Rüstem Paşa, ki se nahaja v notranjosti tržnice, stoji na visokem dvorišču. Ta mošeja, ki jo je zgradoval Mimar Sinan za svatove sultana Kanunija in velikega vezira Rüstem Paše, je bila dokončana v začetku leta 1560. Najemnine pod pritličnimi obrtniškimi delavnicami so bile namenjene pokrivanju stroškov zavoda. Do dvorišča se pride po ozkih stopnicah, ki so postavljene v vogalih.

Po navedbah enciklopedije TDV je ta mošeja prvi primer Sinanovega načrta z osrednjo kupolo, ki je podprta z osmi stebri, in ima pomembno mesto v razvoju načrtovanja Sinanovih mošeji. Vendar pa je v tem primeru najbolj pomembna keramika. Po navedbah enciklopedije so notranje stene in arhitekturni elementi okrašeni z najnaprednejšimi Izniškimi keramičnimi ploščami tiste dobe. Viri v angleščini navajajo, da je v notranjosti in zunanjosti uporabljena približno 2.300 keramičnih plošč, ki so razdeljene v okoli 80 različnih vzorcev.

Najprej se ustavite na mestu za zadnjo molitev. Keramična plošča, ki se nahaja južno od vhodnih vrat in prikazuje naravne motive, je po mnenju TDV eden izmed najlepših primerov klasične keramike. V notranjosti opazujte, kako se vzorci spreminjajo od stene do stene; med cvetočimi rožami in palmetami poiščite rdečo barvo, ki se v Izniku šele začela uporabljati. Ta rdeča barva kaže, kako se je paleta barv razširila po modrih in belih površinah na prvih postajah.

Ker se mošeja nahaja v središču tržnice, je v njej ves dan veliko ljudi. Obiščite jo izven časov molitev, odstranite čevlje, ženske naj nosijo šal, pokrijejo si glavo, ramena in kolena. Ne dotikajte se keramike in ne uporabljajte bliskavice pri fotografiranju. Po obisku se z avtobusom ali taksijem odpravite iz Eminönüja v Kasımpašo.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi (Rüstem Pasha Mosque).

Pot se konča na obali Zlato roga, v četrti Kaşımpaşa, v dolini, ki je bila nekoč zunaj meja mesta. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV), ta dolina do sredine 20. stoletja ni bila naseljena. Džamija, ki jo je zgradil kapitan flote Piyale Paşa, je bila dokončana leta 1573; v angleških virih je znana tudi kot "Tersane Camii". Na Wikipediji je arhitekt naveden kot Mimar Sinan, medtem ko TDV ne navaja imena arhitekta. V kompleksu so nekoč stali tudi islamska šola, zadužbina, šola za otroke, fontana, trg in kopelišče; danes sta tam samo džamija in mauzolej.

Zgradba se razlikuje od običajnih džamij Mimar Sinana, ki imajo eno veliko kupolo. Notranjost (harim) je pokrita s šestimi enakimi kupolami, ki so premera približno 9 metrov, in je obkrožena z dvonadstičnimi galerijami. Minaret stoji v sredini fasade, na isti osi kot mihrab, in ne v kotu; prenovljen je bil v drugi polovici 19. stoletja.

Za začetek opazujte mihrab. Po navedbah TDV je mihrab v dveh okvirjih, pri čemer je poloktagonalen niš obložen z dekorativnimi elementi iz keramike, obrobljen pa je z keramičnimi ploščami iz İznik z rastlinskimi motivi. Nato usmerite pogled proti zgornjemu delu sten. Na zahodni, južni in severni steni poteka pas belega, kaligrafskega pisma na temno modri podlagi, ki je delo Hasana Çelebija, učenca in duhovnega sina Ahmeda Şemseddina Karahisarija. V osmerokotnem mauzoleju, ki se nahaja blizu mihraba, so pokopani Piyale Paşa in člani njegove družine.

Obiščite džamijo izven časov molitve, odstranite čevlje, ženske naj nosijo šal, bodite tihe. Pot se tukaj konča, pri čemer se tradicija pisave in barv, ki ste jo videli v Činili Köşk na začetku dneva, manifestira v svoji zreli obliki iz 16. stoletja.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Wikipedia (Piyale Paşa Camii; Piyale Pasha Mosque).