Pot vode iz izvira Sebile do mesta Kemer.

Začnite pri rotaji, kjer se Atatürkova avenija prečka pod mostom, na strani Saraçhane; od tukaj boste najbolje razumeli dolžino mostu. Bozdoğanov most je bil zgrajen, da premosti dolino med hriboma Fatih in Beyazıt in prenaša vodo z ene strani na drugo. V islamski enciklopediji TDV piše Semavi Eyice, da je most običajno pripisan cesarju Valensu (364-378) in da je bil zgrajen med letoma 368 in 378, kar je razlog, zakaj ga zahodne jezike imenujejo "Valensov vodni most". Eyice dodaja, da je lahko obstajal že v obdobju Hadrijana.

Številke prikazujejo obseg konstrukcije. Po podatkih TDV je dolg 971 metrov, višina od tal je 28-29 metrov, širina pa se spreminja med 3,40 in 5,65 metra. Wikipedia navaja, da je njegova dolžina danes 921 metrov, in poudarja, da je bil most v resnici približno 50 metrov daljši. Oglejte si podrobnosti: del mostu je sestavljen iz enega vrstnega loka, dolg del pa je sestavljen iz dveh vrstnih lokov; po podatkih TDV je dvojni lok med 18. in 73. lokom. Zidovi, ki so sestavljeni iz kamnitih in opečnih vrst, nosijo tudi sledi popravil, ki so bila opravljena skozi stoletja.

Po osvajanju je most še naprej deloval. Fatih Sultan Mehmed ga je obnovil; v obdobju II. Bayezida in Kanunija so bili k temu vodovodu priključeni vodovodi Halkalı, leta 1556-1557 pa so bili priključeni vodovodi Kırkçeşme; II. Mustafa pa je leta 1697-1698 obnovil vzhodni del. Do 20. stoletja je most oskrboval z vodo džamijo Süleymaniye in palačo Topkapı. Avenija je bila zasnovana s strani urbanista Henrija Prosta in poteka pod loki mostu. Pridite čim bliže lokom mostu, da si ogledate kamne in ocenite njihove dimenzije; avenijo prečkajte samo preko peščenih prehodov.

Vir: Islamska enciklopedija TDV; Wikipedia.

Ko se na Divanyolu odmaknete od Čemberlitaş do ulice Pierre Loti, vstopite v to cisterno skozi moderno vhodno zgradbo. Nima napisov; njene arhitekturne značilnosti nakazujejo, da je bila zgrajena v obdobju cesarja Teodozija II. (408-450), Wikipedia pa navaja obdobje med leti 428 in 443. V zahodnih jezikih je znana kot "Cisterna Teodozija"; ime "Şerefiye" pa izvira iz soseske, v kateri se je nahajala v obdobju otomanskega cesarstva.

Ko sestopite po stopnicah, se znajdete pred 32 stebri, ki so postavljeni v rednih vrstah. Enciklopedija Islam navaja njene dimenzije kot 42,5 x 25 metrov; štiri vrste po osem stebrov delijo prostor na pet odsekov. Pozorno si oglejte stebre; vsi so v korintskem slogu in datirani v 5. stoletje. Oboki iz opeke so povezani nad stebri. Če ste že obiskali cisterno Yerebatan, boste tukaj videli manjši in bolj urejen primer iste gradbene tehnike; poleg tega je načrt lažje razumeti, saj lahko vse stebre vidite na prvi pogled.

Na vrhu cisterne je bila konec 19. stoletja ali v začetku 20. stoletja zgrajena vila Arif Paşa, ki je kasneje služila kot občinska stavba. Restavriranje se je začelo leta 2004, med letoma 2013 in 2018 pa je bila zasnovana in zgrajena današnja vhodna zgradba, cisterna pa je od leta 2018 odprta za obisk kot muzej. Po informacijah z njene uradna spletna stran, je ena najstarejših vodnih struktur v Istanbulu, saj je stara približno 1.600 let. Danes jo upravlja podjetje İBB Kültür A.Ş.; med stebri se organizirajo digitalne predstave in koncerti. Med predstavo je lažje opaziti detajle, kot so stebri, kapitele in oboke, zato izkoristite ta trenutek za fotografiranje. Trenutne ure in program dogodkov preverite na uradni spletni strani.

Vir: Uradna spletna stran cisterne Şerefiye; Enciklopedija Islam; Wikipedia.

Z nekajminutnim sprehodom od Šerefiye prispete do te velike cisterna, ki se nahaja na zahodni strani Hipodroma. V enciklopediji İslam Ansiklopedisi (TDV) se cisterna Binbirdirek imenuje Filoksenova cisterna, datira v obdobje Konstantina in je opisana kot druga največja pokrita cisterna v mestu. Po Wikipediji je bila zgrajena po naročilu rimskega senatorja po imenu Filoksenos; navaja se, da je cisterna pripadala njegovi palači.

Čeprav je ime morda pretirano, je notranji gozd stebrov resničen. Po podatkih TDV ima cisterna, ki meri 64 x 57 metrov, obokane stene, ki jih podpirajo 224 stebrov; po informacijah na uradni spletni strani cisterne je do danes ohranjenih 212. Kar razlikuje te stebre od drugih cistern, je to, da sta dva dela stebra postavljena drug nad drugega in povezana s prečno ploščo. Oglejte si tudi jamo v sredini; tla so tukaj odprta do same osnove stebra in prikazujejo celotno višino dvoslojnega stebra. Oglejte si tudi grške črke na stebrih; to so oznake mojstrov, ki so jih izdelali.

Po tem, ko se je cisterna izsušila, se je uporabljala za druge namene. Po podatkih TDV so v otomanskem obdobju nad njo zgradile rezidence, pri čemer so uporabniki izkoristili njeno hladno klimo in jo do konca 19. stoletja uporabljali kot delavnice; gravura, ki jo je leta 19. stoletja izdelal Thomas Allom, prikazuje delavce, ki delajo med stebri. Po informacijah na Wikipediji je bila cisterna po obnovitvi odprta za obisk z razstavnimi prostori in sedeži. Ko obiščete Šerefiye, primerjajte obe lokaciji: ena ima majhne in urejene enoslojne stebre, druga pa široko in globoko notranjost z stebri, ki so postavljeni drug nad drugega. Za najnovejše informacije o obisku preverite uradno spletno stran cisterne.

Vir: İslam Ansiklopedisi (TDV); uradna spletna stran cisterne Binbirdirek; Wikipedija.

Ko se od Binbirdirek krenete proti Hipodromu in se sprehodite do severnega konca trga, boste zagotovo opazili ta vodnjak, ki ga podpirajo osem stebrov in ima kupolo. Zgrajen je bil v spomin obiska nemškega cesarja Vilhelma II. pri sultanu Abdülhamidu II. leta 1898. Njegovi deli so bili izdelani v Nemčiji in priti v Istanbul, kjer so bili sestavljeni. Gradnja se je začela leta 1899, odprtje pa je bilo načrtovano za 1. september 1900, ob 25. obletnici vladanja Abdülhamida II., vendar je bil vodnjak končno odprt 27. januarja 1901, ob rojstnem dnevu Vilhelma II.

Pri načrtovanju je sodeloval arhitekt Spitta, cesarjev svetnik, pri izvedbi pa arhitekt Schoele. Arhitekta Carlitzik in Joseph Antony sta prav tako prispevala k projektu. Zgradba je v neo-bizantskem slogu. Najprej obhodite osmerokotno telo, ki stoji na dvignjenem podstavku, nato vstopite pod kupolo in dvignite glavo; notranja površina je okrašena s mozaiki na zlati podlagi. Oglejte si osem medaljonov, kjer se izmenjujejo podobi obeh vladarjev: tuğra (pečat) Abdülhamida II. in monogram Vilhelma II., sestavljen iz črke "W" in številke "II".

Ta vodnjak, ki je nastal mnogo kasneje od ostalih struktur na tej poti, je treba razumeti tako kot vodno konstrukcijo, kot tudi kot dokument tiste dobe. Tradicija osmanskih tržnih vodnjakov se je tukaj spremenila v darilo prijateljstva in bila ponovno interpretirana v neo-bizantskem slogu s strani evropske delavnice. Primerjajte ga z vodnjakom III. Ahmeda, ki ga boste videli kmalu; eden odraža okus osmanskega dvora, drugi pa pogled tuje monarhije na to mesto. Pred vodnjakom se nahajajo tudi obeležja Hipodroma. Od tod se lahko odpravite mimo Aja Sofije in nadaljujete do vrat Topkapı palače.

Vir: Wikipedija.

Zadnja postaja poti je ta velika fontana, ki se nahaja na trgu med zunanjimi vrati palače Topkapı, imenovanimi Bab-ı Hümayun, in cerkvijo Hagia Sophia. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV) je bila zgrajena leta 1141 (1728-1729) v času vladavine sultana III. Ahmeda. Wikipedia jo opisuje kot najstarejši in najbolj impresiven primer novega, samostojnega tipa fontan, ki se je pojavil v obdobju Lale Devri.

Njena zasnova je kvadratna, s štirimi fasadami. V sredini vsake fasade je fontana, v štirih vogalih pa so tri okna, ki se odpirajo v polkrogle oblike, iz katerih so službeniki ponujali vodo in osvežilne pijače mimoidočim. Streha je izdelana iz lesa, pokrita s svincem in okrašena z velikimi okrasnimi elementi. V sredini je osmerokotna kupola, nad vodovodnimi točki pa štiri majhne kupole, na vrhu katerih so pozlačene bronaste zastave.

Dekoracija odraža mešan stil zahodne umetnosti, ki se je začela prenašati v turško umetnost. Oglejte si izrezljane cvetlice na kamnih, marmorne reliefne elemente, premazane z zlatom, in občasno uporabljene keramične ploščice. Na fasadah je pritrjena četrnaqstica pesmi, ki jo je napisal pesnik Seyyid Vehbi, napisana v stilu talik. Po navedbah TDV je zadnji verz te pesmi, ki je obrnjen proti Hagia Sophia, napisal osebno sultan III. Ahmed in je napisan v stilu celi sülüs. Po navedbah Wikipedije je bila fontana v obdobju Osmanskega cesarstva mesto srečanj in druženj.

Spremljali ste pot vode od cevovodov do same fontane. Obhodite fontano, primerjajte štiri fasade in štiri vodovodne točke, nato pa lahko prestopite skozi vrata in vstopite v zunanje dvorišče palače Topkapı ali pa se sprehodite do parka Gülhane. Trenutne obratovalne ure palače preverite na uradni spletni strani.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Wikipedia.