Pohod od Taşköprü do Tepebağ po stari poti Adane.

Približajte se mostu Taşköprü z obale reke Seyhan, od zahodnega konca mostu. Najprej se za nekaj časa ustavite ob obali, preden začnete hoditi po peščenju. Most je danes zaprt za promet; po obnovitvenih delih v sredini leta 2000 je dostopen samo peščenim obiskovalcem, zato se lahko po njem sproščeno sprehodite. Najprej se odpravite na drugo stran, proti Yüreğiru, da si ogledate njegovo velikost; v virih je dolžina mostu navedena kot malo več kot tristo metrov. Med sprehodom opazujte kamne, po katerih hodite. Na angleški Wikipediji je zapisano, da je ta kamnita ploščad postavljena med letoma 1899 in 1908, v času, ko je bil guverner Adane Süleyman Bahri Paşa, in da je bila navdih za številne pesmi.

Ko prispete v sredino mostu, opazite, da se cesta z obeh strani rahlo dviguje. Kulturni portal navaja, da je sredina mostu približno dva in pol metra višja od obeh strani. Ustavite se na tem mestu in opazujte tok reke v smeri proti jugu; razlog, zakaj se most danes zdi tako širok, je kasnejša širitev. Viri navajajo, da je bila cesta prvotno veliko ožja in je bila v začetku 20. stoletja razširjena, pri čemer so bili na spodnji strani dodani novi loki.

Nato se spustite do obale in si oglejte osnove mostu od spodaj. Vidite številne stopnice in trikotne oblike, ki so odporne proti curku vode; na angleški Wikipediji je zapisano, da je današnji gladki trikotni videz posledica ene od otomanskih obnov. Na spodnji strani vzhodnih opornikov je vidna groba obdelava kamna, pri čemer je vzhodni del mostu najbolj ohranjen in odraža prvotno gradnjo. Vsi loki so različnih velikosti; to je posledica številnih obnov, ki so bile izvedene v preteklih stoletjih. V virih je omenjeno, da je na severni strani enajstega loka relief leva, ki ga lahko poiščete z daljnogledom ali objektom z možnostjo povečave.

Viri ne navajajo enega imena, ki bi ga povezovali z gradnjo mostu. Uprava za kulturo in turizem regije Adana omenja arhitekta po imenu Auxentios, na podlagi napisa v muzeju; angleška Wikipedija pa opozarja, da bi lahko celotno branje istega napisa v resnici velalo za vodni kanal, ne za most. Potujoči pisec Victor Langlois je most povezoval z cesarjem Hadrijanom, bizantinski zgodovinar Prokopij pa je opisal, da je cesar Justinijan I. naročil obnovo opornikov. Ker so bili v obdobjih dinastij Omeja, Abasidov in Otomanov izvedene številne obnove, je bolj smiselno razumeti most kot večplast

Ramazanoğlu Vila se nahaja na ulici Kızılay, znotraj kompleksa džamije Ulu. Če vstopite v ulico, boste vilo našli na jugovzhodni strani džamije. Preden vstopite, si dobro oglejte zunanjost stavbe. Spodnji nadstropje je zgrajeno iz kamna, zgornji pa iz opeke, in meja, kjer se te dve materiali srečata, je na fasadi jasno vidna. Vila, ki ima pravokutno obliko, je po podatkih Wikipedije dolga 16 metrov in široka 10,5 metra; njen skromen videz odraža prefinjenost gradbenega sloga plemiške družine.

Približajte se južnemu vhodu, saj zgodovina vile izvira iz napisa, ki se nahaja tam. Po napisu je bil harem dokončan leta 900 po hidžri, kar ustreza aprilu leta 1495, s strani Ramazanoğlu Halil Beya. Vendar pa viri poudarjajo, da ta datum ne zajema celotne zgradbe. Enciklopedija KÜRE navaja, da je bila zgradba prvotno zgrajena med letoma 1360 in 1400, in da je napis iz leta 1495 označuje obnovo. Informacije, ki jih je nekdanji upravnik vile posredoval časniku Hürriyet Daily News, prav tako nakazujejo, da je gradnja trajala do druge polovice 14. stoletja. Zato lahko vilo obravnavate kot eno najstarejših civilnih objektov, ki še danes stoji v Anatoliji.

Vila se danes uporablja kot kulturni center Univerze Çukurova in gosti konferenčne srečanja, koncerte in druge dogodke. Če lahko vstopite, začnite s kamnitim delom v pritličju; od tam vodijo stopnice do nadstropij. Nato si oglejte obokane sobe na severni strani, za katere viri menijo, da so bile uporabljene kot sprejemna dvorana. V nadstropju se nahaja kuhinja in dve sobi, v zgornjem pa velika soba in kopalnica. Časnik Hürriyet Daily News poroča, da je prisotnost kopališča v zgornjem nadstropju redka značilnost starejših zgradb.

Med ogledom si predstavljajte goste, ki so v preteklosti obiskali vilo. Po podatkih je v vili med egiptsko kampanjo bival sultan Yavuz Sultan Selim, sultan Kanuni Sultan Süleyman pa je leta 1535, ob obisku Adane, bil gost Ramazanoğlu Piri Beya. Enciklopedija KÜRE tudi navaja, da je guverner in pesnik Ziya Paša med svojim županovanjem uporabljal dvorano v pritličju kot sprejemno dvorano. Vila je bila poškodovana pri potresu v Adani leta 1998, nato pa jo je obnovilo Generalno direktorato za vakuf in je bila leta 2009 odprta kot kulturni center.

Vila je lahko zaprta glede na urnik dogodkov, zato

Velika urova se dviguje v središču ulice Ali Münif in do nje se lahko sprehodite od posestva v nekaj minutah. Prvi pogled na stolp si omogočite z nekoliko oddaljene točke; celoten, v obliki kvadra, se vidi šele od tam. Viri navajajo, da je stolp visok 32 metrov in da je bil v tistem času najvišji stolp v otomanskih deželah, medtem ko je drugi po višini bil stolp Dolmabahçe v Istanbulu. Ko se približate, opazujte gradnjo; stolp je zgrajen iz majhnih, tesno povezanih kamennih blokov, ki so bili težavni za obdelavo.

Datum izgradnje stolpa se v različnih virih razlikuje, zato je pomembno poznati obe različici. Uprava za kulturo in turizem regije Adana in Kulturni portal navajata, da se je gradnja začela leta 1881, v času guvernerja Ziye Paše, in da je bila končana leta 1882, v času guvernerja Abidina Paše. Angleška Wikipedija pa navaja, da se je gradnja začela že leta 1879, in omenja imeni Krikor Ağa Bezdikyan in Kaspar Ağa kot avtorja načrta stolpa; tudi Kulturni inventar omenja ta dva mojstra. Obe viri omenjajo, da je župan Hacı Yunus pomembno prispeval k gradnji.

Enciklopedija KÜRE navaja, da se je stolpu sprva reklo "Saathane", da pa je ime "Velika ura" postalo uradno, da bi ga ločili od manjše ure "Küçüksaat" na prometni tržnici. Stolp ima uro na vseh štirih straneh, pri čemer je današnji mehanizem bil prinašan iz Nemčije leta 1925. Ista vir navaja, da je stolp širok 8 metrov, in dodaja, da so bili v naslednjih letih na stolp dodani različni elementi, kot so antena in alarmna sirena. Pri pogledu na zgornji del stolpa poskusite ločiti te kasnejše dodatke od prvotne konstrukcije. Po navedbah virov je zvon, ki je zvonil vsako uro, bil slišen v večjem delu mesta, in delovni čas uradov je bil prilagojen temu stolpu. Uprava za kulturo in turizem regije Adana poudarja, da je bil stolp zgrajen tako trdno, da je prenesel potres v Adani leta 1998.

Obhod ob stolpu vam bo omogočil, da doživite pravo vzdušje. Enciklopedija KÜRE navaja, da je leta 2013 zaživelo projekt obnove ulice, s katerim so fasade trgovin na ulici Ali Münif postale enotne. Od tod se odpravite na tržnico Kazancılar; Kulturni inventar navaja, da je tržnica znana tudi kot Adana Arastası in Ramazanoğlu Çarşısı, in da izvira že iz 16. stoletja. Lahko se sprehodite med trgovinami, kjer se prodajajo bakreni izdel

Muzej kinematografije v Adani se nahaja v četrti Kayalıbağ, na vogalu ulic Seyhan Caddesi in 26025 Sokak, ob zahodni obali reke Seyhan. Pred obiskom muzeja se sprehodite po okoliških ulicah, saj se tukaj nahajajo stare hiše Adane, zgrajene na in ob vzpetini Tepebağ. Po navedbah angleške Wikipedije so večina teh hiš dvonadstropne, z debelimi stenami in malo oken v pritličju, medtem ko imajo zgornji nadstropji več oken in izbokline. Turistični vodič občine navaja, da je večina teh hiš zgrajena v osemnajstem stoletju; kljub različnim datumom, ki jih navajajo različni viri, je smiselno te hiše razumeti kot del zgodnje mestne arhitekture. Vodič tudi opozarja, da so na vzpetini v teku arheološka izkopavanja.

Zgradba muzeja je nastala z združitvijo dveh parcel, kjer so bile zgrajene zaporedne vili. Po navedbah enciklopedije KÜRE je občina Adana izvedla obnovo, muzej pa je bil odprt 23. septembra 2011. Turška Wikipedija muzej opisuje kot drugi muzej kinematografije v Turčiji. Po vstopu si oglejte plakate v pritličju. Na vsakem plakatu je prisotno ime vsaj ene osebe iz Adane, ki je delovala kot režiser, igralec ali scenarist; iskanje teh imen med ogledom plakatov se lahko spremeni v prijetno igro.

V zgornjem nadstropju boste videli sobe, ki so razdeljene po temah. Viri navajajo sobe, kot so Nostalgična soba, Soba umetnikov iz Adane, Soba mladih umetnikov, Soba producentov iz Adane, Zbirka Mehmeta Baltacıja in Soba Zlatega metulja. Ena od sob je posvečena izključno fotografijam, predmetom in plakatom igralca in režiserja Yılmaz Güneya. V muzeju so tudi slike in predmeti, povezani z umetnikom in filmskim ustvarjalcem Abidinom Dinom, ter pisatelji Yaşar Kemal in Orhan Kemal, katerih romana so bila pogosto adaptirana v filme. V sobah so tudi fotografije igralcev, ki so imeli močno povezanost z mestom, kot sta Şener Şen in njegov oče Ali Şen.

Posebno pozornost namenite Sobi Zlatega metulja. Tukaj je predstavljena zgodovina Filmskega festivala Zlati metulj, ki ga organizira občina Adana; angleška Wikipedija navaja, da je festival ustanovljen leta 1969. Vosek za kip v muzeju sta ustvarili Jale Kuşan in Tülay Aktaş. Če vas zanima zgodovina kinematografije, si oglejte tudi knjižnico. Zbirka približno 3.500 knjig, ki jo je podaril filmski zgodovinar Alberto Modiano, vsebuje tudi najstarejše knjige, ki segajo v leto 189

Muzej Atatürkove hiše se nahaja na ulici Seyhan Caddesi, severozahodno od vrstnih hiš, ki gledajo proti reki. Preden vstopite v stavbo, si oglejte njeno fasado. Po informacijah iz turške Wikipedije, je stavba dvonadstropna, z izboklinami, streho različne višine in kamnitimi stenami, in spominja na klasične hiše Adane iz devetnajstega stoletja. Uprava za kulturo in turizem province Adana poudarja, da je stavba zaščiten kulturni spomenik in eden izmed najboljših primerov civilne arhitekture svoje dobe.

Obiščite muzej, pri čemer upoštevajte njegovo zgodovino. Po informacijah uprave za kulturo in turizem province Adana, sta Atatürk in njegova žena Latife Hanım med obiskom Adane 15. marca 1923 bivala v tej hiši, ki je pripadala družini Ramazanoğlu, in sicer v domu Suphi Beya; turška Wikipedija isto osebo imenuje Suphi Paša. Stavbo je zasebna organizacija odstopila državi, kjer jo je obnovila in leta 1981 odprla kot del muzejske službe. Vsako leto 15. marca se v tej stavbi organizira spominski obred; če ga boste obiskali v tem času, upoštevajte, da bo veliko ljudi.

Med obiskom se premikajte po nadstropjih. V pritličju se nahajajo pisarniški prostori in knjižnica; po informacijah iz turške Wikipedije, v knjižnici hranijo približno dve tisoč knjig v osmanskem in turškem jeziku, ki so jih zbirali kot donacije. V pisarniškem prostoru so razstavljena lokalna časnika, ki so izhajali med obdobjem osamosvojitvene vojne in kasneje. Ko prispete v zgornje nadstropje, boste videli "sofo", ki je v tradicionalnih hišah Adane središče življenja; to je velika dvorana, iz katere se odpirajo vrata v različne sobe. Okoli sofe so različni prostori, kot so spalnica, štiri prostori, prostori za borce, prostori za orožje, prostori za pomočnike in prostori za Kuvayi Milliye.

Med ogledom sob posvetite več pozornosti načrtovanju in organizaciji prostorov kot pa samim predmetom. Po informacijah iz angleške Wikipedije, so v tradicionalnih hišah v Tepebağ glavni življenjski prostori v zgornjih nadstropjih, pri čemer so sobe zasnovane tako, da se odpirajo v sofo. Oglejte si reko in ulico skozi okna; v virih je zapisano, da so te hiše postavljene tako, da lahko sprejemajo hladni veter, ki prihaja z reke. Predmeti, kot je bakrena postelja in sedeži, izdelani v stilu Maraş, prikazujejo razumevanje notranjega opremljanja tistega časa. V muzeju so razstavljeni tudi etnografski predmeti, poleg fotografij in dokumentov, povezanih z ob