Od vile v Bornovi do muzeja, od avenije Levanten do kampusa.

Začnite pot s postaje metroja Rotaya Bornova in se odpravite proti severu, po ulici Mustafa Kemal. Po celi ulici boste opazili številne vile z visokimi vrtnimi zidovi; Patersonova vila je največja med njimi in za njenim zidom se skriva vrt, ki presega 25.000 kvadratnih metrov. Gradnja vile se je začela leta 1859, ko jo je naročil škotski trgovec John Paterson, ki je prišel iz mesta Leith. Družina se je ukvarjala s trgovino žitaric, izvozem kmetijskih proizvodov in rudarstvom. Sobe so bile opremljene s kamini in pohištvom, ki so ga prinesli iz Anglije, v hiši pa je delovalo približno šestdeset službenih. Vila je imela 38 sob, večina materiala pa je bila prinesena iz celinske Evrope in Anglije, fasada pa jo je bila sedemkrat prenovljena po želji lastnikov. V tistem času je bil vrt velik 133 hektarjev; v njem so bili dirkališče, kmetijske živali, rastlinjak in kmetijska zemljišča. Danes je območje, ki obsega vilo, 25.400 kvadratnih metrov, kar je manj kot petina prvotne površine. Te številke vam povedo, koliko majhen del prvotnega območja vidite, ko hodite ob zidu. Vila je že dolgo v restavriranju, zato si ogledujte zunanjost. Če pogledate skozi vrata, boste opazili tri nadstropja visoko stavbo z stolpom in glavno zgradbo; obnove stolpa in notranjega hamama so se začele konec leta 2016, rekonstrukcija glavne zgradbe pa je bila načrtovana kasneje. V prvi fazi obnove so bili odstranjeni večji deli zgradbe, ki so bili kasneje dodani in niso bili del prvotne zasnove. V vrtu so med arheološkimi izkopavanjih odkrili tri dodatne zgradbe, dva okrasna ribnika s fontanami in cisterno, ki so bile vključene v projekt. Ker je bila obnova večkrat prestavljena, se pred obiskom prepričajte, ali je dostopna; tudi če je zaprta, vas fasada in vrtni zid zagotovo navdušita. Med sprehodom po ulici si predstavljajte zgodovino te stavbe. Vila je bila do leta 1960 uporabljana kot bivališče, nato pa je več let služila kot pisarna, stanovanje in tovarna, pri čemer so se spremembe odražale na fasadi. Družina se je leta 1963 preselila v Anglijo, vila pa je približno pet let služila kot pisarna za osebje NATO. Leta 1973 so del stavbe porušili in zamenjali s tovarno preprog. Leta 1978 je bila sprejeta odločitev o odvzemu zemljišča, leta 1986 pa je požar uničil glavne dele vhoda. Leta 1991 je Ministrstvo za kulturo in turizem Večina drugih ograj, ki jih vidite na poti, prav tako pripada vilam iz istega obdobja. Tako se lahko spoznate z značilnostmi življenja prebivalcev Bornove. Vir: Wikipedia, Vila Paterson; BirGün, obnova vile Paterson.

Ulica Gençlik vas s polkrožno kamnito vrata, ki vas pozdravijo. Kamniti klopi na obeh straneh so tradicionalna sedeža, imenovani "pesulaki", in predstavljajo enega najstarejših delov vile. Spomladi vrata okrasijo vijolične rastline, zato, če zgodaj zjutraj obiščete, boste lahko občudovali cvetje in prazno vrt. Vila Mattheys je bila zgrajena leta 1780, čeprav nekateri viri navajajo leto 1860, saj je vila v drugi polovici 19. stoletja doživela obsežno prenovo. Dolgo je bila znana kot Wood-Patersonova vila, nato pa jo je leta 1840 podedovala hčerka Johna Maltasa, Eugenie Wood. Eugenie, njena hčerka Hortense Wood, je bila slikarica, pesnica in skladateljica. Učila se je klavirja pri Franzu Listu in 16. septembra 1922 je v tej vili gostila Mustafo Kemala Pašo. Med gosti so bili tudi Fevzi, İsmet in Asım paše, ter Halide Edip. Poročajo, da so med obiskom igrali šah s Hortenseinim nečakom Fernandom de Cramer. Poročajo tudi, da je Franz Liszt zaigral na klavir v sobi, imenovani "Kairo soba". Tony Mattheys, ki je vili dal njeno sedanje ime, je bil oče kasnejših lastnikov, Renee Steinbüchel in Sonie Whittall. Leta 2018 so jo kupili njihovi otroci in začeli z obnovo. Zahvaljujoč vrtni steni, zgrajeni iz kamnov, in polkrožnemu vhodu, je vila ostala ena redkih vil v Bornovi, ki je preživela do 21. stoletja. Kupite si vstopnico in se najprej sprehodite po vrtu. Vhodi v vile v Bornovi so imenovani "prestižni vhodi", vrt pa je bil prav tako pomemben kot sama vila, simbolični so bili ciprese. V vrtu je mini golf igrišče z devetimi igrišči, ki je bilo postavljeno v spomin na Golf klub Bornova, ki je deloval do leta 1970. Na vsakem igrišču je maketa vile v Bornovi, izdelana s strani umetnice Verde Sipahi, in simbol, ki jo opisuje. Tudi maketa Patersonove vile, ki ste jo pravkar videli od zunaj, se nahaja tukaj, tako da boste lahko videli njeno notranjost. Simbol Mattheysovega igrišča je seveda njen polkrožen vhod. V notranjosti se nahaja 16 turških preprog iz Anatolije, datiranih med 16. in 19. stoletjem, ki so bile izbrane iz zbirke Arkas. Te preproge, ki so bile izdelane na Zahodu in v Srednji Anatoliji, so plod več kot tridesetletne zbirke. Obiščite sobe po vrsti; okrasni stuki in visoki stropi si zaslužijo enako pozornost kot same preproge. Petlet Ko zapustite stavbo, zavijte desno na avenijo Gençlik in hodite nekaj sto metrov. Ko prispete do cerkve anglikanske veroizpovedi, boste prišli do vile La Fontaine. Vir: Wikipedija, Mattheys Vila; Visit İzmir, Arkas Sanat Bornova.

Prevedite naslednji turški tekst v slovenščino:

La Fontainejeva vila, skupaj s svojimi dvema sosednjima, predstavlja pomemben del zgodovine Bornove. Nasproti se nahaja anglikanska cerkev, poleg pa vila Murat, ki jo je leta 1880 zgradila angleška družina Edwards. Ta tri stavbe so bile osrednji del soseske, kjer so živeli pripadniki levantinejske skupnosti, medtem ko je velika vila, ki danes služi kot rektorat Egejske univerze, pripadala isti družini. Prvi lastnik La Fontainejeve vile, James La Fontaine, je bil vnuk Charltona Whittalla, ki je leta 1836 kupil veliko vilo. Po podatkih Egejske univerze je bila družina La Fontaine angleška družina švicarskega izvora, vila pa je bila v njihovi lasti v začetku 20. stoletja. Nasprotna anglikanska cerkev se imenuje Saint Mary Magdalene. Velika vila je bila sprva zgrajena v začetku 18. stoletja kot samostan za nizozemske redovnice; leta 1948 je prešla v last države in danes služi kot rektorat, obdano z novimi zgradbami. Datum izgradnje in arhitekt sta neznana; ta nejasnost sama po sebi pove veliko o vili, saj je, tako kot mnoge vile v Bornovi, bila zgrajena in nato večkrat nadgrajena. Najprej si oglejte fasado z nasprotne strani ceste. Zgradba obsega klet in dva nadstropja, pri čemer sta dve nadstropji jasno ločeni, v drugem nadstropju pa je balkon iz litega železa, ki gleda na glavno cesto. Glavni vhod je poudarjen z obokanimi vrati, fasada pa je preprosta; če jo primerjate s sosednjo vilo Murat, opazite dva različna stila iste soseske. Poslikajte železno dekoracijo balkona v popoldanskem soncu; zjutraj je fasada v senci. Zgodovina lastništva vile je kratka, vendar odraža zgodovino 20. stoletja v Bornovi. Po smrti Jamesa La Fontainea je vila prešla v last njegove žene Clare in otrok. Leta 1941 jo je kupila Ruby Gladys Whittall, nečakinja Clare. Leta 1963 jo je prevzela Egejska univerza zaradi potreb po prostorih. Do leta 1975 je tam delovala univerzitna gradbena služba, nato pa je bila vrstno namenjena šoli za slepe, vojaškim enotam, inštitutu za javno zdravje. Leta 1996 se je vrnila univerzi, kjer je nekaj časa služila kot sedež inštituta za družbene vede in fakultete za pedagoške znanosti. Od leta 2010, ko je bila obnovljena, služi kot center in muzej za aplikativne in raziskovalne študije zgodovine turške revolucije in načel Ataturka. Ko vstopite, ne iščite prvotne dekoracije; večina fresk, štukaturnih reliefov in stropnih okrasov je izginila s časom, Hiša z ribnikom, ki je nekoč pripadala posestvu Whittall, je nekoč služila kot klubsko poslopje angleške skupnosti v Bornovi, danes pa je raziskovalni center, ki se ukvarja z ženskimi študijami. Za prehod do naslednje točke vstopite skozi kampus in sledite cestam, ki vodijo proti jugozahodu; zgradba Sirkehane, s svojo fasado iz kamna in opeke, se bo po približno desetih minutah pojavila v središču zelenega območja. Vir: Wikipedia, Vila La Fontaine; Visit İzmir, Vila La Fontaine; Vile Egejske univerze.

Zgrada, ki jo danes poznamo kot Etnografski muzej, je dobila ime Sirkehane že v 1960. letih. Fakulteta za kmetijstvo je v zadnjem delu zgradbe proizvajala kis in konzervirala živila, sprednji del pa je služil kot stanovanjsko poslopje. Zgradba je bila zgrajena med koncem 19. stoletja in začetkom 20. stoletja. Kljub številnim raziskavam o prvih lastnikih informacij nismo našli. Leta 1943 je prešla v last države, leta 1990 pa je bila z menjavo prenesena na Univerzo Ege. Do 1990. let je bila zgradba še vedno uporabljana kot stanovanje. Po univerzitnih podatkih je bilo načrtovano, da bi se obnova začela že leta 2007. Večji del zgradbe je bil v ruševinah, vendar je bil obnovljen. Obnova se je zaključila 22. junija 2010, in kmalu zatem, novembra istega leta, je prejela status zasebnega muzeja s strani Ministrstva za kulturo. Po zaključku obnove je bila zgradba odprta pod imenom "Muzej balkanskih in anatolskih oblačil Univerze Ege", sedanje ime "Etnografski muzej" pa je dobila po tem odobrenju. Poudarek na oblačilih v prvotnem imenu še vedno odraža bistvo zbirke; od skupno 2.499 razstavljenih predmetov jih je 2.100 oblačil. Fasada iz kamna in opeke ter vrt, po vizualnem pogledu na okrašenih fasadah levantinskih vil, prinašajo umirjujoč občutek; zdi se, kot da bi bila kmetija v središču kampusa. Obiščite spletno stran muzeja na univerzi, da preverite obratovalne dni, ure in pogoje obiska, saj se lahko te informacije spreminjajo. V muzeju je razstavljenih 2.100 tradicionalnih oblačil iz balkanskih držav in turškega sveta, 110 ljudskih glasbil, ter dodatno različni nakiti, dodatki, orožje, omare in omarice. Obisk priporočamo začeti z oddelek za oblačila; opazovanje razlik med različnimi slogi in dodatki, razvrščenimi po regijah, ponuja neposredno razumevanje migracijskih poti z Balkana v Egejsko morje. Drugi pomemben del so vitrine z glasbili; 110 različnih instrumentov, od godil do tolparjev, je vir za študije ljudskih plesov in glasbe, in muzej je bil prav za to namen zgrajen. Tretji oddelek je poročna dvorana, ki je najpogosteje obiskana. V tradicionalnem izmiri so rekonstruirana poročna obreda iz 19. stoletja; ločeni kotički prikazujejo večer pred poroko, razstavljanje prevoza, pripravo poročnega obroka in pisanje prevoza. V istem nadstropju Ena iz vil, ki jih je univerza obnovila, je vila, ki jo je leta 1880 zgradila francoska družina Pandespanian. Vila danes služi kot kavarna-restavracija za študente in zaposlene; za informacije o lokaciji se lahko obrnete na osebje kampusa. Muzejska zgradba je še vedno najbolj znana pod imenom "Sirkehane", zato vam bo lažje, če boste to ime uporabili, ko boste spraševali o poti v kampusu. Za prehod na zadnjo postajališče zapustite zahodni vhod kampusa in se odpravite v smeri postaje Bornova. Do vhoda v park Aşık Veysel bo približno dvajset minut hoje; če ste utrujeni, lahko se do njega približate tudi z avtobusi, ki odpravljajo s postajališča Rektorata. Viri: Univerza Ege, Etnografski muzej; Visit İzmir, Sirkehane; Vile Univerze Ege.

Pot je zasnovan tako, da ne ponuja le prostora za rekreacijo, ampak tudi možnost, da se spočijete in uživate. Rekreacijski prostor Aşık Veysel je park, ki obsega 231.000 kvadratnih metrov. Gradnja se je začela leta 2008, odprt pa je bil 25. septembra 2010 s strani občine Izmir. Od takrat je največji zelen prostor v Bornovi. Park dobi ime po ljudskem pesniku Aşıku Veyselu; njegov pravi naziv je bil Veysel Şatıroğlu, rojen leta 1894 v vasi Sivrialan, ki je del okrožja Şarkışla v Sivasu. Pri sedmih letih je zbolel za ošpico in izgubil vid na obeh očeh. Najprej je igral pesmi drugih pesnikov na bağlamaju, ki mu ga je podaril oče, nato pa je leta 1930 začel pridobivati prepoznavnost na pesniškem večeru, ki ga je organiziral Ahmet Kutsi Tecer v Sivasu. Nekaj časa je deloval tudi kot učitelj glasbe v kmetijskih šolah. Med njegovimi najbolj znanimi deli so "Uzun İnce Bir Yoldayım", "Dostlar Beni Hatırlasın" in "Kara Toprak". Leta 2023, ob 50. obletnici njegove smrti, je bila v Turčiji razglašena "Aşık Veyselovo leto". Za visokimi stenami vil je pogled nenadoma odprt; vstopite v park skozi glavni vhod in sledite peščenju na desno, kjer boste prišli do umetnega ribnika, ki obsega 1.500 kvadratnih metrov. Stopničasto območje okoli ribnika je najboljše mesto za sedenje v parku; popoldneva je svetloba, ki pada na vodo, idealna za fotografiranje. Po ribniku se sprehodite proti jugu parka, kjer se nahaja dvorana za ledene športe in pol-olimpijski bazen, ki obseva 12.000 kvadratnih metrov. Bazeni sta zadnja velika dopolnitev, odprta leta 2021, po gradnji, ki se je začela leta 2019. Oba sta notranja objekta; pogoje uporabe in urnik si lahko ogledate na spletni strani občine. Poleg tega se v bližini nahajajo športna igrišča: tri košarkarska igrišča, dva teniška igrišča in eno miniaturno nogometno igrišče. Če prinesete žogo, se vam lahko prikaže čakalna doba. Tri različna otroška igrišča so razpršena po različnih delih parka; če ste z otroki, izberite tisto, ki je najbliže ribniku. Na severu parka se nahaja največje odprto gledališče v Izmirju; amfiteater s 5.000 sedežev je bil prenovljen poleti 2026, z novimi sedeži, streho in okolico. Vsi 5.200 sedežev je bilo zamenjanih. Na odru, ki ga uprav Za tiste, ki pridejo z avtomobilom, je v parku parkirišče, vendar ga ne boste potrebovali, saj je pot do njega urejena z metrojem. Ob sončnem zahodu se vrnite na stopnice amfiteatra, kjer boste lahko posneli zadnje fotografije dneva, s pogledom na ribnik in drevesa za njim. Za vrnitev se iz južne strani parka odpravite peš do postaje metroja Bornova; od tam poteka linija M1 neposredno do Konaka in Üçyola. Vir: Wikipedia, Rekreacijski prostor Aşık Veysel; Wikipedia, Aşık Veysel; Karar, obnova zunanjega odra.