Od tovarne do kulturnega prostora: Industrijska dediščina Istanbul.

Plinarna v Hasanpaši je bila odprta leta 1892, da bi območje na evropski strani Bosporja oskrbovala s plinom. Kot je sama ustanova opisala, je bila druga plinarna na evropski strani in zadnja v Istanbulu. Plin, proizveden iz premoga, se je uporabljal za osvetljevanje in ogrevanje v območju, ki se je raztezalo od Kadıköy in Üsküdar do meje Beykoza. Dokumenti kažejo, da se je premog prevažal preko Kurbağalıdere in vplakovan v obrat z uporabo železniškega sistema, medtem ko se je v letih prve svetovne vojne, ko premoga ni bilo na voljo, plin proizveden iz oljčnih jeder. Po 101 letih delovanja se je obrat leta 1993 zaprl in je nekaj časa služil kot garaža podjetja İETT, odlagališče in skladišče za premog. Leta 1994, ko je bila predlagana demontaža preostalih struktur, so se prebivalci soseske in prostovoljci temu uprli, zato je bilo območje razglašeno za kulturni spomenik.

Restavracija je potekala pod nadzorom zgodovinarke arhitekture Afife Batur; dela, ki so se začela leta 2014, so bila zaključena, in obrat je bil 9. julija 2021 odprt pod imenom Muzej plinarne. Danes ta kompleks, ki ga upravlja podjetje İBB Kültür A.Ş., gosti Muzej podnebja, Muzej karikatur in humora, otroški znanstveni center, knjižnico Afife Batur, knjižnico Istanbul Kitapçısı in dve odrski prizorišču Mestnih gledališč. Vašo obisk začnite na plinarni trgu, ki se nahaja med opečnimi strukturami, in se sprehodite po fasadah starih proizvodnih zgradb in visokih oknih. Muzej podnebja je najpomembnejša razstava na tej poti, saj v objektu, ki je nekoč deloval na premog, razstavlja o podnebnih spremembah. Muzeji so zaprti ob ponedeljkih; preverite uradno spletno stran za najnovejše informacije, saj se lahko posamezni deli začasno zaprejo zaradi vzdrževanja ali priprave novih razstav.

Vir: Uradna spletna stran Muzeja plinarne; Wikipedia.

V Istanbulu so dolgo časa proizvajali barut znotraj obzidja. Po eksploziji barutnice v Šehreminiju septembra 1698 so se odločili zgraditi novo zunaj mesta, v območju, imenovanem Iskender Çelebi Bahçesi, ki je danes znano kot Ataköy. Baruthane-i Amire je začela delovati leta 1701 po dveh letih gradnje. Objekta so v 18. stoletju večkrat obnovili zaradi nesreč in požarov; po požaru leta 1791 so ga popolnoma obnovili iz opeke. Sprva je barutnico poganjala živalska sila, vendar je bila v 19. stoletju posodobljena z opremo, ki jo je prinesla Anglija, leta 1896 pa je začela proizvajati brezdimni barut. Med leti prve svetovne vojne so dodali tudi destilerijo za proizvodnjo alkohola, ki je bil potreben za čiščenje brezdimnega baruta.

Po ustanovitvi republike je objekt prešel pod nadzor Vojaške tovarne, nato pa leta 1955 pod strokovno organizacijo za strojno in kemično industrijo. Široko območje objekta so konec 1950. let preuredili v stanovanjsko območje. Glavni objekt je leta 1993 postal Kulturni center Yunus Emre, ki ga upravlja občina Bakırköy. Skladišča ob obali, stražni stolp, fontana in stolp Baruthane, ki ga je v času sultana III. Selima zgradili kot opazovalnico in prostor za počitek, so bili leta 2018 prevzeti s strani občine Istanbul (İBB) in obnovljeni. 9. januarja 2024 so ga odprli kot javni prostor, ki vključuje knjižnico, muzej in opazovalno ploščad. Tukaj lahko opazite trdozidane skladiščne prostore; njihova trdnost odraža zahteve za shranjevanje baruta. Od stolpa se lahko gleda na morje, nato pa si lahko ogledate trenutno razstavljeno kolekcijo v muzeju, ki obsega približno 250 kvadratnih metrov. Območje je ponedeljek zaprto.

Vir: Knjižnice in muzeji občine Istanbul, Muzej Baruthane; Wikipedia.

Zgradba, ki se razprostira ob južni obali Haliča, tik pred postajo tramvaja T5 Cibali, je bila zgrajena leta 1884 po naročilu uprave za monopol, po podatkih arhivskih zapisov, in jo je zasnoval arhitekt Alexandre Vallaury. V času otomanske države so bili prihodki od tobaka namenjeni tujeim investitorjem v okviru sistema monopola, in tovarna je delovala pod to upravo do leta 1925, ko je bila nacionalizirana. V tovarni so proizvajali ne le cigarete, ampak tudi cigare, tobak za pipe in druge izdelke. Po raziskavi, ki jo je objavila univerza Kadir Has, je tovarna zaposlovala več kot dve tisoč ljudi; ženske so opravljale delo pakiranja, moški pa so se ukvarjali z mešanjem tobaka. Tovarna je delovala kot majhno mesto, saj je imela lastno varnostno službo, zdravstveno službo, otroški vrt, gasilsko enoto in menzo.

Proizvodnja se je nadaljevala v obdobju monopola, vendar se je leta 1994 ustavila, ker so stroji postajali zastareli. Leta 1997 je bila zgradba oddana v najem fundaciji Kadir Has, ki jo je leta 2002 po obsežni obnovitvi odprla kot univerzo. Obnova je bila leta 2003 nagrajena z nagrado Europa Nostra. Poleg tega si vzemite čas za obisk muzeja Rezan Has, ki se nahaja v zgradbi: v spodnjih nadstropjih lahko obiščete bizantinski cisterno, ki datira iz konca 11. stoletja in je sestavljena iz 48 lokov, 15 stebrov in 20 stebrov, ter ostanke zgradb iz otomanskega obdobja. Tovarna je cisterno uporabljala kot skladišče za tobak, med leti druge svetovne vojne pa kot skladišče za zaloge. Razstava "Prostor dela" v muzeju prikazuje vsakdanje življenje delavcev s pomočjo dokumentov in predmetov, ki so ostali iz tovarne. Ko zapustite muzej, si še enkrat oglejte celotno fasado zgradbe. Muzej je odprt vsak dan in je plačljiv.

Vir: Muzej Rezan Has; Panorama KHAS; Mestna občina Fatih.

Zgodba Feshane se začne s pokrivalom "fes". V prvi polovici 19. stoletja je bil fes del tako vojaške kot civilne uniforme. Sultan Mahmud II. je zato v Kadırgi ustanovil tovarnico za proizvodnjo lokalnih fesov, da bi nadomestil drage uvožene kape iz Tunizije, Egipta in Evrope. Ko sta bila potrebna večji prostor in voda, je bila tovarna preseljena v Eyüp, ob obali Defterdar. Viri različno navajajo obdobje ustanovitve in preselitve, med leti 1820 in 1830. Po podatkih Islamske enciklopedije TDV je uporaba parnih strojev, uvoženih iz Anglije in Belgije, drastično zmanjšala stroške proizvodnje fesov. Leta 1842 so dodali stroje za tkanje volne, tovarna pa je leta 1893 na svetovnem sejmu v Chicagu prejela mednarodno priznanje. Med velikim požarom leta 1866 so zgorele vse stavbe razen same parne lokomotive. Tovarna je bila leta 1868 ponovno zgrajena.

Leta 1925, ko je bila nošenje fesa prepovedano, se je proizvodnja preusmerila na tkanine. Od leta 1937 je tovarna delovala pod imenom Feshane Defterdar Tekstil Fabrikası, pod upravljanjem podjetja Sümerbank. V sredini 1980. let so ob obali Zlato roga izvedli obnovo, stavbo pa je prevzela občina. Velika dvorana za tkanje je bila ohranjena, ostali deli pa so bili leta 1986 porušeni. Dvorana, ki je bila dolgo časa uporabljana kot razstavni prostor, je bila po obnovi, ki jo je izvedla občina Istanbul, 22. junija 2023 odprta pod imenom Artİstanbul Feshane. Ko vstopite, opazite velikost dvorane; šele ta prostornost najbolje opisuje proizvodni prostor, kjer so bile postavljene tkanilne stroje. Poleg razstav je tam tudi knjižnica Naile Akıncı. Na drugi strani, v Sütlüceju, se nahaja kongresni center Zlato roga. Zgradbe, ki so bile leta 1923 odprte kot mesnica, so bile leta 1998 porušene, da bi se začela gradnja kongresnega centra, kar pomeni, da so se odločili za gradnjo nove zgradbe namesto ohranjanja stare. V ponedeljek je zaprto.

Vir: TDV Islamska enciklopedija; Knjižnice in muzeji občine Istanbul; Wikipedia.

Elektrarna Silahtarağa, ki se nahaja na obali Haliča, je bila prva elektrarna v otomanski državi, ki je oskrbovala mesto s elektriko preko centralne distribucijske mreže, in je začela delovati leta 1914. Gorivo je bil premog, ki ga je prinašal iz Zonguldaka po morju, za hlajenje pa je uporabljala vodo iz Haliča. Elektrarna je dnevno porabila več kot tisoč ton premoga, v njej pa je delovalo več kot 480 inženirjev, tehnikov in zdravnikov. Sprva je elektrarna oskrbovala palače, javne zgradbe in tramvajske proge, a območje njenega delovanja se je sčasoma razširilo od Bakırköya do Sarıyerja. Do leta 1952 je bila edini vir električne energije za Istanbul; po informacijah Muzeja energije, je leta 1968 kar 92 odstotkov električne energije, ki jo je mesto porabljalo, prihajalo od tukaj. Elektrarna je prenehala z delovanjem leta 1983 in je kratek čas služila kot skladišče za elektro podjetje.

V okviru projekta prenove, ki ga je izvedel Univerza Istanbul Bilgi v letih 2004-2007, je bila kompleks odprta 8. septembra 2007 pod imenom "santralistanbul". Na tej postaji je vaš cilj Muzej energije, ki se nahaja v nekdanjih strojnicah. Muzej, ki ga predstavljajo kot prvi industrijski arheološki muzej v Turčiji, ohranja turbine in generatorje proizvajalcev, kot so AEG, Siemens in Brown Boveri. Predstavljajte si velikost strojev in obseg te dvorane, ki je nekoč oskrbovala z elektriko celo mesto. Zunaj si oglejte sodobne zgradbe, ki so bile zgrajene na temeljih dveh porušenih kotlov, pri čemer so ohranjeni njeni prvotne dimenzije. Način, kako se staro in novo združita, je zelo drugačen od pristopa, ki je bil uporabljen na začetku te poti, pri Gazhane. Pot se tukaj konča: od postaje Silahtarağa Mahallesi linije T5 se lahko vrnete v Eminönü.

Vir: Muzej energije (Univerza Istanbul Bilgi); Anadolu Ajansı; Vikipedi.