Od rimskega kopališča do Karacabeya: Kultura kopališč v Ankari.

Iz ulice Çankırı se po nekaj stopnicah pride na plato, ki je v resnici arheološki najdišče. Leta 1937 je Remzi Oğuz Arık med izkopavanji tukaj odkril ostanke iz obdobja Frigov in Rimskega cesarstva. Sam hamam so odkrili med letoma 1937 in 1943, med izkopavanji, ki so jih vodili Hamit Zübeyr Koşay (v imenu Turške zgodovinske družbe) in Necati Dolunay. Mahmud Akok je ocenil arheološke ostanke in pripravil načrte za rekonstrukcijo. Ker so na tlakovanju bazena našli kovance, ki pripadajo obdobju vladanja Caracalle, se ocenjuje, da je objekt star okoli let 212-217. Verjame se, da je bil posvečen bogu Asklepiosu in velja za eno največjih rimskih kopeli na svetu.

Oglejte si posamezne prostore v naslednjem vrstnem redu: soble za oblačila (apoditerium), hladilnico z bazenom (frigidarium), toplo sobo (tepidarium), vroče sobo (caldarium) in sobo za znojenje (sudatorium). Najbolj zanimivo je pod tlemi. Pod tlakovanjem, ki ga podpirajo opečne noge, je krožila vroč zrak; ta sistem, imenovan hypocaust, se je uporabljal tudi v osmanskih kopelih, in boste podobno idejo videli na kasnejših postajah. Prilagajajoča se palaestra, ki meri 95 x 95 metrov, je bila namenjena športu in je danes odprt muzej na prostem. Na območju, ki je bilo urejeno med letoma 1997 in 2001, je na tisoč artefaktov: na južnih in zahodnih straneh so nagrobne plošče, na severu so blok s posvetili in mejniki, na vzhodu so oltarji, v središču so sarkofagi in kipi levov.

Ob obisku upoštevajte, da je voda prišla po kamnitih ceveh iz bližnjih gora Elmadağ, in da so kamne iz tega objekta pozneje uporabili pri obnovi obzidja. Nekateri kamni v obzidju so prav tako iz tega kraja. Na območju ni sence, zato je priporočljivo priti zgodaj zjutraj. Za informacije o dneh in urah, ko je muzej zaprt, obiščite njegovo uradno spletno stran.

Vir: ASKİ, Ankara Hamamları ve Kaplıcaları; TDV İslam Ansiklopedisi, Ankara maddesi; Vikipedi.

Ta ta Anafartalar caddesi od vzhoda odcepljena stopnišče, na levi strani, poleg stare trgovske šole, se nahaja ta dvojna kopališča, ki nima napisov. O tem, kdo ga je zgradil, govori ustanovitvena listina. Işık Paša, ki je bil veliki vezir pod sultani Fatih in II. Bayezid, je za izgradnjo kopališča v Ankari, da bi zagotovil prihodke za svojo ustanovo v Inegöl, svojemu upravitelju Sinan Beyu namenil 142.500 dirhemov. Sinan Bey je nato kopališče zgradil v četrti İskender Taşı. Ustanovitvena listina iz leta 1486, ki je priložena, to potrjuje. V knjigi o ustanovah za Ankaru iz let 1521-22 je navedeno, da je letni prihodek kopališča 19.000 akč, kar je največ med vsemi kopališči v mestu. Leta 1673 je Ankaranski Šejhulislam Mehmed Emin Efendi kupil kopališče in ga podaril mošeji Zincirli Camii. Danes je v lasti Direktorata za ustanove in še vedno deluje.

Moška in ženska dela sta ločena, moško na severu, žensko na jugu. V moško sobnico se vstopi skozi obokan vhod na severu. Dvoetažne lesene kabine obkrožajo osmerokotni bazen, nad njim je kupola v bagdadskem slogu. Vročina ima ovalno kupolo; na desni strani so stranišča, na levi strani prostor za britje. Vročina ima kvadratno ploščad, tri obokane prizidke in tri niše; v niši na levi strani od vhoda je globok bazen. Vročina v ženski strani je večja. Tudi če ne želite vstopiti, si oglejte fasado iz kamna in izrezljane kamnite okenske police.

Od tukaj se spustite po ulici Denizciler do trga İtfaiye. Kopališče Eyne Bey, ki se nahaja nasproti gimnazije Gazi, je najstarejše osmansko kopališče v središču mesta: po ustanovitveni listini iz leta 1405 ga je zgradil İne Bey, eden od častnikov sultana I. Murada, Melike Hatun pa je za gradnjo prispevala tisoč zlatnikov. To je samo moško kopališče, ki danes služi samo moškim; stebri s korintskimi glavami, ki so v moški sobnici, niso vidni od zunaj, zato je obisk te fasade kratka pavza za tiste, ki ne želijo vstopiti.

Vir: ASKİ, Ankara Hamamları ve Kaplıcaları; Vikipedi; Kültür Envanteri (Eynebey).

Hamam Karaca Bey se nahaja na ulici Talatpaşa in je pomemben objekt, ki daje ime soseski. Po osmanskih dokumentih se območje imenovalo Karaca Bey Hamamı Meydanı in Hamamarkası Meydanı, sčasoma pa je ostal samo naziv Hamamönü. Na objektu ni napisane gradbene tablice. Po vakufiji iz leta 1444 je hamam zgradil Karaca Bey, sin Abdullaha, zet sultana Murada II. in Čelebi Mehmeda. Umrl je istega leta v bitki pri Varni. Nekateri viri ga datirajo v leto 1428, drugi pa v obdobje 1440-1441; verjetno pa je bil hamam končan v tem obdobju. Njegov namen je bil namenjen financiranju zavetnice v bližini, imenovane zaviyeli camii, oziroma İmaret Camii.

Vstop v moško strani je preko vrat, ki se nahajajo na južni fasadi, ob cesti, vstop v žensko stran pa preko vrat na zahodni strani. Stene oblačilnic so iz opeke, strehe so piramidne, v sredini pa je svetlobnik. V notranjosti so ob straneh lesene oblačilnice, v sredini pa bazeni z vodnimi igrami. Stene in tla pralnic so iz marmorja; svetloba vstopa skozi okna v obliki krogov, večkotnikov in zvezd na kupolah. Moška stran je zasnovana v klasičnem načrtu s štirimi stebri, v sredini je osmerokotna ploščad, do kupole pa se pride preko vogalnih elementov. Kupola zasebnega prostora je prav tako okrašena z elementi. Oblačilnica ženske strani je večja, moška stran pa je zasnovana simetrično. Pralne prostore so obnovili leta 1979, oblačilnice pa nekaj let kasneje; enciklopedija omenja tudi obnove v poznih 1980-ih in v letih 2003-2005. Danes hamam deluje z obema svojima deli.

Dober obiskovalec tukaj ne hiti: najprej se usede v topli sobi, se segreje, potem se znoji na ploščadi, za piling pa naroči "kese" ali "natır", nato pa se odpravi v hladno sobo, da se spočije. Brisače in oblačila se dobijo v hamamu. Predhodno se po telefonu pozanimate o urniku in o delovanju ženske strani.

Vir: ASKİ, Ankara Hamamları ve Kaplıcaları; TDV İslam Ansiklopedisi, Karaca Bey Camii ve Külliyesi; Vikipedi.

Za hamamom se nahaja kompleks Karaca Bey, ki se nahaja na območju Hacet Tepesi. V arhivskih zapisih je ta kompleks, imenovan Karaca Bey İmareti, obseval mošejo, bivališča, mauzolej, fontano, vodovode in dvojno kopališče; do danes so ostali samo mošeja, mauzolej, fontana in kopališče. Pri ogledu tega območja se osredotočite na delovanje kompleksa, ne toliko na arhitekturo mošeje. Po podatkih iz Ankarškega registra vakufov iz leta 1521-22 je letni dohodek vakufa znašal 26.760 akč, kar je vključevalo prihodke od kopališča, obratovanja mila v bližini kopališča, lokacije za paviljon na Sultan Meydanı, vrtove in kmetije. Z drugimi besedami, najemnina spodnjega kopališča je financirala delovanje tega imareta; kopališče je bilo torej blagovna zališčnica dobrodelne ustanove. To je tudi razlog, zakaj je v otomanskem mestu obstajalo toliko kopališč.

V osmerokotnem mauzoleju severozahodno od mošeje je pokopan Karaca Bey; arabski napis nad vhodom navaja leto 848 (1444). Njegovo truplo, ki je umrl v Varni, so prinesli v Ankaru, kjer je služboval. Oglejte si barvito keramično dekoracijo minareta in njegovo osmerokotno zgornjo del. V İslam Ansiklopedisi (TDV) je omenjen Sineddin Ahmed b. Ebu Bekir el-Müşeymeş kot arhitekt tega kompleksa, medtem ko je zapisano, da so bili popravila izvedena leta 1938, 1947, 1965, 1989 in 2003-2005.

Mošeja je odprta za oboževalce. Med molitvami ne vstopajte ali pa ostanite kratko, odstranite čevlje, oblecite oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena, in bodite tihi. Mauzolej je del mošeje in ne zahteva ločenega obiska. Če upoštevamo, da je družina Karaca Bey živela v Ankari, v bližini liceja Gazi in kopališča Eyne Bey Hamamı, na lokaciji, imenovani Köşk Yeri, se povezava med trgom, ki ste ga pravkar prečkali, in to goro tako zaključi.

Vir: İslam Ansiklopedisi (TDV), članek o mošeji in kompleksu Karaca Bey; ASKİ, Ankarske kopelišča in termalne kopelišča.

Sprehajajte se po ulicah, ki se imenuje po hamamu, kjer se konča ta pot. Hamamönü je naselje, ki se je začelo razvijati v trinajstem stoletju okoli tržnic ob obzidju. V petnajstem in šestnajstem stoletju se je obogatilo s proizvodnjo tkanin, v sedemnajstem stoletju pa je bilo uničeno med nemiri Celalija. Danes vidite predvsem civilno arhitekturo iz devetnajstega stoletja: približno tristo zgradb, od katerih je osem zavarovanih spomenikov, dvaindvajset pa je tradicionalnih hiš. Odločitev o varovanju je bila sprejeta leta 1997, načrtovanje pa se je začelo leta 1999. Leta 2006 je občina Altındağ začela obnavljati ulice, začela pa sta se z ulicama İnci in Dutlu. Ohranjene hiše so bile obnovljene, ruševine pa so bile odvzete in zgrajene znova s pomočjo ankarškega kamna, lesa in opeke; zato ni vse, kar vidite, originalno, del je bil obnovljen. Dvaindvajset hiš na Ulici umetnosti je od leta 2010 namenjenih umetnikom; zgornji nadstropji so ateljeji, spodnja pa galerije.

To je odlično mesto za sprehod po hamamu. Vstopite s Talatpaše in se odpravite v tlakovane ulice; če ohranite Karacabey džamijo v vidnem polju, se ne boste izgubili. V soseski se nahaja tudi Taceddin Dergah, kjer je Mehmet Akif Ersoy napisal himno "İstiklal Marşı"; če imate čas, obiščite muzej. Ob večerih med ramadanom je živahno, ob koncih tedna pa je veliko ljudi; za mirnejši sprehod izberite popoldne v tednu.

Vrnitev je enostavna: od postaj na Talatpaši vozijo avtobusi EGO v smeri Ulus in Kızılay, prav tako pa je mogoče do Ulusa priti peš. Zaključite dan tako, da se ozrete na trg, ki ga vidite skozi vrata hamama; ta trg je bil ustanovljen šeststo let nazaj kot vir prihodkov za fundacijo, in soseska še vedno nosi ime po tem hamamu. V Ankari ni kultura hamam samo zgradba, ampak celotna soseska.

Vir: Vikipedi, Hamamönü; Turška turistična enciklopedija; Občina Altındağ, Ulica umetnosti Hamamönü.