Od pristanišča do Čamlıce: Mezquite v Üsküdaru.

Ko pridejo v Üsküdar z ladjo, prva velika zgradba, ki jo vidijo, je nova mošeja Valide, ki se nahaja tik za pristaniščem. Zgrajena je bila po naročilu matere sultana III. Ahmeda, Gülnuš Emetullah Sultan. Gradnja se je začela novembra 1708, mošeja pa je bila končana marca 1711. Natančen arhitekt ni znan, nekatera raziskovanja omenjajo Kayserilija Mehmed Ago. TDV Islamova enciklopedija jo opisuje kot kompleks, ki združuje značilnosti pozne klasike in sloga obdobja Lale.

Ko vstopite v dvorišče, boste opazili njegovo velikost: dvorišče, ki je v obliki kvadrata, je večje od notranjega prostora za molitev, v sredini pa se nahaja osmerokotna fontana. Ko vstopite v notranji prostor za molitev, opazite, da je osrednja kupola podprta s sistemom osmerokotnih nosilcev, na obeh straneh sta galeriji, na treh straneh pa so lože. Keramične ploščice, ki obdajajo mihrab, so izdelane v Kütahyi, hünkar mahfili (loža za sultana) pa je balkon, ki se nahaja na levi strani mihraba. Dva minareta z dvema galerijama okrasita vhod v dvorišče.

Ko odhodite, si oglejte zunanje stene; tukaj se nahajajo ptice, ki so med prvimi primeri te vrste. Mauzolej, kjer je bila Gülnuš Emetullah Sultan pokopana leta 1715, je pokrit s kupolo v obliki kletke in obdan z bronastimi rešetkami, skozi katere je mogoče videti notranjost. Prav tako je del kompleksa večkotna vodna postaja in fontana z izjemno kamnitimi detajli; napise na njih so napisali mojstri kaligrafije tiste dobe.

Preden vstopite, preverite čas: ob času molitev obiščite kasneje. Ob vstopu si odstranite čevlje, ženske naj si pokrijejo glavo, ramena in kolena. Znotraj govorite tiho in ne fotografirajte ljudi, ki molijo.

Vir: TDV Islamova enciklopedija; Wikipedia.

Od novega Valide se odpravite proti obali in se povzpnite na hrib nad mošejo Şemsi Paşa. Mošeja Rum Mehmed Paşa, ki se nahaja v soseski, ki nosi njegovo ime, je ena najstarejših mošejev v Üsküdarju, ki sta jo ohranile do danes. Zgrajena jo je postavil Rum Mehmed Paşa, ki je v obdobju sultana Fatiha sultana Mehmeda za kratek čas opravljal funkcijo velikega vezira; arabski napis z dvema verzoma nad vhodom, ki ga je treba prevesti po sistemu abeced, se nanaša na leto 876 po hijri, kar ustreza letoma 1471-72.

Zgradbo odlikuje zanimiva kombinacija osmanske in bizantinske gradbene tradicije. V enciklopediji TDV Islam se uporaba opeke, valoviti okrasni elementi in okrogla kupola omenjajo kot značilnosti, ki spominjajo na bizantinsko versko arhitekturo. Oglejte si kupolo od zunaj: okrogla linija kupole in opeke v lokih ustvarjajo drugačen videz v primerjavi z osmanskimi mošejami iz istega obdobja. Tloris spada v skupino mošejev z notranjim dvoriščem in ima obliko obrnjene črke T; glavna kupola je podprta s polkupolo, usmerjeno proti kibli, stranske sobe pa so prekrite z manjšimi kupolami. Minaret je pritrjen na zahodni strani zidu in je okrašen z mukarnas elementi pod šerefe.

Od kompleksa, ki je vključeval mošejo, mavzolej, islamsko šolo, kopelišče in gostinski dom, sta do danes ohranili le mošeja in mavzolej. Mavzolej, ki ima osmerokotno obliko in se nahaja v dvorišču za kiblo, se šteje, da pripada Rum Mehmed Paši. Zadnja obnova je bila leta 1953, ko je bil prostor za molitev preurejen.

To je soseska mošeja; vrata so lahko zaprta med obiski. V tem primeru si oglejte zunanji izgled in dvorišče. Če lahko vstopite, odstranite čevlje, poskrbite za ustrezno obleko, bodite tihi in, če je prisotna skupina vernikov, počakajte na ob strani.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; Vikipedi.

Ko se odpravite od Rum Mehmed Paše in sledite ulicam ob obrežju Salacak, boste zagotovo opazili Ayazma džamijo, ki jo od daleč prepoznamo po njenem polkrožnem stopnišču. Sultan III. Mustafa je to džamijo zgradil v spomin svoji materi Mihrişah Emine Sultan in svojemu bratu, princu Sulejmanu. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV), gradnja se je začela 29. marca 1758 in se končala januarja 1761. Na tem mestu je prej stal Ayazma palača, po kateri je džamija dobila svoje ime. Enciklopedija navaja, da je za gradnjo odgovoren İshak Ağa, ki je tudi naročil znano fontano na trgu v Beykozu, medtem ko različni viri navajajo različne imena arhitekta.

Džamija odraža značilnosti otomanske baročne arhitekture. Do zadnjega dela za molitev se pride po stopnicah, ki so sestavljene iz desetih stopnic in tvorijo polkrog. Ta stopnica je najbolj izstopajoč element fasade. Notranjost je preprosta, s pravokotno obliko in eno kupolo, ki je podprta s štirimi loki. Mihrab, minber in govornica so izdelani iz marmorja in različnih barvnih kamnov, ki so spretno združeni; če se dobro poglobite, lahko opazite, kako so kamni postavljeni skupaj. Na levi strani džamije se nahaja sultanova loža in balkon, ki je okrašen z zlatom.

Ko prispete zunaj, opazujte majhne konzole na stenah: tukaj se nahajajo hišice za ptice, ki so oblikovane kot miniaturne palače. V kotu zidu, ki obdaja veliko dvorišče, stoji velika marmorna fontana. Minaret je bil uničen in obnovljen dvakrat; po obsežni obnovi je bila džamija ponovno odprta za oboževalce avgusta 2022.

Lahko fotografirate na stopnicah in dvorišču, vendar bodite spoštljivi do tistih, ki molijo v notranjosti. Preden se čas molitve začne, zaključite svoj obisk, odstranite čevlje in poskrbite za svojo obleko.

Vir: Islamska enciklopedija (TDV); Wikipedia.

Od Ayazme do Toptaşı je pot približno en kilometer in pol, in poteka po vzbrdu. S tem se boste pripeljali do najpomembnejše točke poti s arhitekturnega vidika. Kompleks Atik Valide je zgradila Haseki (glavna žena) sultana Selima II., Nurbanu Sultan, mati sultana Murada III., med letoma 1570 in 1579, po načrtih arhitekta Sinana. Zgradbe so postavljene na pobočju, ki se spušča proti dolini Çavuşderesi. Sprva je bil kompleks imenovan Valide Sultan, vendar je po izgradnji novega kompleksa na trgu Gülnuş Emetullah Sultan dobil ime Eski (stari) ali Atik Valide.

Mešita je dosegla svojo današnjo obliko v treh fazah. Na vhodu se nahaja napis v verzih, ki datira v leto 1583. Med letoma 1582 in 1583 je bil harem razširjen z dvema kupolama na vzhodu in zahodu, v obdobju sultana Mahmuda II. pa sta bili dodani soba za sultana in balkon. V središču se nahaja kupola premera približno 13 metrov, ki je podprta s petimi polkupolami; balkoni obkrožajo harem z zahoda, vzhoda in juga.

Najprej se ustavite na dvorišču za obredno umivanje: arkade, sestavljene iz trideset osem kupol, obkrožajo dvorišče s tremi stranmi, v središču pa se dviguje večkotno posodo za obredno umivanje. Na steni dvorišča so štiri fontane. V notranjosti se Iznikova keramika koncentrira okoli niše za molitev; na ploščah na obeh straneh niše lahko opazite tulipane in nageljni, poslikane z belo barvo na temno modri podlagi, ter korale in temno zeleno. Oglejte si tudi bele marmorne okrasne elemente niše in tanko mrežasto ograjo minbarske stopnice.

Šola, internat in druge enote kompleksa so v preteklosti služile različene namene, od vojašnice do zapore. Pri vstopu v mošejo odstranite čevlje, pokrijte se in se izogibajte obisku med časom molitve.

Vir: TDV İslam Ansiklopedisi; İBB Kültürel Miras; Wikipedia.

Ko se od Atik Valide sprehodite nekaj sto metrov proti vzhodu, boste prispeli do ulice Çinili Mescid v četrti Murat Reis, kjer se nahaja najmanjša, a najbolj barvita mošeja na tej poti. Zgradila jo je sultanjica Kösem Mahpeyker. Natip na zgradbi kaže, da je kompleks zgrajen leta 1640. Domneva se, da je arhitekt bil takratni glavni arhitekt Kasım Ağa. Poleg mošeje v kompleksu najdete tudi islamsko šolo, vodovodno napravo, umivalnico, turško kopel, šolo za otroke in fontano.

Mošeja je kvadratne oblike in ima en kupolo. V prostoru za zadnje molilce so osmerokotne marmorne stebre, minaret pa je nameščen na desni strani in ima en balkon. Takoj, ko vstopite, razumete, od kje izvira njeno ime: glavna soba, vključno z mihrabom, je popolnoma okrašena z mozaiki, od tal do oken. V islamski enciklopediji TDV so te mozaike opisane kot izdelane v Kütahyi, kjer so na beli podlagi z uporabo tehnike "pod emajlom" upodobljeni motivi tulipanov, nagetov in lilij v modrih, turkiznih in zelenih barvah. Enciklopedija jih uvršča med zadnje primere klasične mozaikarske umetnosti. Oglejte si tudi kupolo na marmornem minberju, ki je prav tako okrašena z mozaiki.

Kupola in okrasni elementi so bili obnovljeni leta 1938, minaret pa je leta 1965 obnovila Uprava za fundacije. Mošeja je bila leta 2018 obnovljena. Del kompleksa je tudi turška kopel, ki ima ločene prostore za moške in ženske.

Ker je mošeja majhna, že nekaj ljudi znotraj ustvari občutek gneče. Če obiščete v skupini, vstopajte po vrsti. Ne dotikajte se mozaik, ne uporabljajte bliskavice. Med molitvami se izogibajte obisku, odstranite čevlje, ženske pa si pokrijte glavo.

Vir: Islamska enciklopedija TDV; Wikipedia.

Zadnja postaja poti je Velika mošeja Çamlıca, ki prikazuje, kako se ta tradicija danes izvaja v večjem obsegu. Pot od Çinili do Čamlija je dolga in strma, zato jo priporočamo, da opravite z avtobusom ali taksijem. Gradnja mošeje se je začela leta 2013, odprta pa je bila za obredno rabo leta 2019. Nacionalni palače jo opisujejo kot največjo mošejo v Istanbulu in Turčiji. Po informacijah iz Wikipedije sta prvotni načrt sta pripravili arhitektki Hayriye Gül Totu in Bahar Mızrak.

Dimenzije so impresivne: po navedbah istega vira je kupola premera 34 metrov in višine 72 metrov, štiri od šest minaretov pa sta visoka 107,1 metra, dva pa 90 metrov. V mošeji se lahko hkrati obbija 63.000 ljudi. Silueta mesta, ki je vidna od številnih točk, ko se vzpenjate na vrh, je posledica teh dimenzij. V notranjosti si oglejte kaligrafijo na notranji površini kupafe in opazujte, kako je glavna dvorana osvetljena. Primerjava elementov, ki jih vidite v klasičnih mošejah, z njihovo rekonstrukcijo v današnjem obsegu, bo obisku dodala smisel.

Kompleks ne vključuje le mošeje; tukaj so tudi knjižnica, umetniška galerija, konferenčna dvorana in umetniški ateljeji. Muzej islamskih civilizacij, ki ga upravljajo Nacionalne palače, je bil odprt 8. aprila 2022. Na 10.000 kvadratnih metrih zaprtih prostorov so razstavljeni predmeti, izbrani iz zbirk Topkapı palače, Turškega in islamskega muzeja ter Istanbulskih arheoloških muzejev, ki datirajo med 7. in 19. stoletjem. Razstavljeni so v petnajstih odsekih, ki prikazujejo Kabo, kaligrafijo, turško lončarsko umetnost in znanost v islamu. Muzej je ponedeljek zaprt; za najnovejše informacije o odpiralnih urah in vstopnicah obiščite uradno spletno stran.

Tudi tukaj so obredi molitve pomembni; v petek in ob praznikih je mošeja zelo polna. Upoštevajte pravila glede oblačil in obutve ter ohranjajte tišino v notranjosti.

Vir: Nacionalne palače; Ministrstvo za kulturo in turizem Republike Turčije; Wikipedija.