Od obale na zahodu do Sinanovega mostu.

Želena majaka, ki se nahaja v Želena, je zgodovinski svetilnik, ki ga ladje, ki priplujejo iz Marmarskega morja in se usmerjajo proti Bosforskemu prelazu, uporabljajo za določanje svojih plovnih poti, kot piše v Wikipediji. Svetilnik je leta 1856 zgradil francoskega izvora Mišel Paša kot kamnita stolp. Ker se je Želena do leta 2026 imenovala Ayastefanos, se je svetilnik sprva imenoval po tem imenu, nato pa je dobil novo ime po soseski. Poleg 23 metrov visokega stolpa se nahaja tudi stanovanjsko poslopje, stavba pa je bila med letoma 1945 in 1988 trikrat obnovljena. V članku o Želeni je zapisano, da so Francozi, ki so se preselili v to območje med Krimsko vojno, tukaj zgradili eno od treh svetilnikov v Istanbulu.

Svetilnik stoji na rtu Želena in ga lahko vidite od zunaj, med sprehodom ob obali. Vam priporočamo, da si vzamete nekaj časa, saj je tudi sama Želena vredna obiska. Soseska je bila konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja priljubljena obalna in rekreacijska destinacija za bogate družine iz Istanbula, in še danes lahko vidite impresivne lesene stavbe v slogu art nouveau iz tega obdobja. V tem kraju je bila leta 1878 podpisana tudi Ayastefanoska pogodba, ki je zaznamovala konec otomansko-ruske vojne. Pove, se da, da je ime Želena soseski predlagal Halit Ziya Uşaklıgil.

V Želeni se nahaja marina, pristanišče, ki omogoča dostop do otokov v poletnih mesecih, in peščene plaže. Sprehodite se po obali in si oglejte svetilnik iz različnih kotov, nato pa obiščite muzej letalstva, ki se nahaja v bližini.

Vir: Wikipedia.

Muzej Turške letalske vojske se nahaja v Yeşilköyu, v bližini vojaškega letališča. Izbira lokacije je pomembna: prvo letališče v mestu je bilo odprto leta 1912 v Yeşilköyu pod imenom "Letališče Yeşilköy", v zgodovini muzeja pa je Yeşilköy omenjen kot kraj, kjer je bila ustanovljena prva letalska enota. Prvi muzej letalske vojske v Turčiji je bil odprt 15. maja 1971 v Cumaovasi, vendar je bil zaradi neprimerne lokacije preseljen v Yeşilköy. Gradnja objekta se je začela leta 1977, končala pa leta 1983, muzej pa je bil odprt za obisk 16. oktobra 1985.

Muzej se razprostira na 65.000 kvadratnih metrov, od katerih je 2.365 kvadratnih metrov pokritih, 12.000 kvadratnih metrov pa je namenjeno zunanjim razstavam. V hangarju in na zunanjem območju so razstavljena različna letala in helikopterji, ki jih uporablja Turška letalska vojska. V dvorani spominov so predmeti, ki pripadajo osebam, ki so pustile pečat v zgodovini letalstva, v odseku motorjev pa so motorji za letala s propelerji in jet motorji. V dvorani oblačil so na ogled primeri pilotskih uniform, od tistih, ki so jih nosili v obdobju Osmanske države, do današnjih. Na zunanjem območju poiščite transportno letalo Skytrain, ki ga je izdelala ZDA leta 1943; po Wikipediji je bilo med letoma 1946 in 1998 v opremo letalske vojske vključeno 110 letal te vrste. Transportno letalo Dornier Do 28, izdelano v Nemčiji leta 1970, je tudi redkost v Turčiji.

Ker je zunanje območje veliko, se tam v pol ure preprosto izgubite; v sončnih dneh si prnesite klobuk in vodo, v veternih dneh pa jakno. Ker je muzej povezan s Turško letalsko vojsko in se nahaja v bližini vojaškega letališča, preverite urnik obratovanja, pogoje za obisk in druge informacije, preden ga obiščete. Če ste prišli z otroki, skupaj preberite informativne tablice ob letalih; primerjava, katero letalo je bilo uporabljeno v katerem letu, se lahko spremeni v zanimivo igro.

Vir: Wikipedija.

Florya Atatürk Denizska, stoji približno 70 metrov od obale, na stebrih, ki so zabodeni v morsko dno, in je preko lesene promenade povezana s kopnim. Mestna občina Istanbul je naročila arhitektu Seyfiju Arkanu, da pripravi načrt za vilo, ker je Atatürk pokazal veliko zanimanje za to območje; vila je bila dokončana leta 1935 in 14. avgusta je bila podarjena Atatürku. Šteje se za eno od ikoničnih zgradb zgodnje republikanske arhitekture, pri čemer jo angleška Wikipedija opisuje kot zgraženo v stilu Bauhaus. V notranjosti se nahajajo sprejemna dvorana, spalnice, kopalnica in knjižnica.

Atatürk je vilo tri leta uporabljal kot poletno delovno pisarno, zlasti junija in julija leta 1936 je tam preživel veliko časa, zadnjič pa jo je obiskal 28. maja 1938. Pripoveduje se, da je med časom, ko je bival v Dolmabahčeju, pogosto pripluval z motorjem do vile in se skupaj z ljudmi kopal v morju. V letih, ki so sledila, je bilo vilo uporabljajo tudi drugi predsedniki, 6. septembra 1988 pa je bila predana Oddelku za nacionalne palače pri Državnemu zboru in po obnovitvi preurejena v muzej.

Pred obiskom preverite, ali je muzej odprt in kakšni so obratovalni čas. Tudi če ni odprt, je mogoče od obale občudovati odnos vile in promenade z morjem; linije, ki jih je zasnoval Seyfi Arkan, so še bolj opazne, če jih gledate od daleč. Park, ki je bil ob vili urejen kot vrt, je danes javni park z imenom Florya Atatürk City Forest; sprehod pod drevesi po parku je prijet. Postaja Marmaray Florya je približno 500 metrov oddaljena.

Vir: Wikipedija; Wikipedia.

Jezer Küçükçekmece je v resnici laguna. Ločuje ga od morja plitka obala, ki jo tvorijo pesek in prod, preneseni ob obali. Vzhodni konec jezera ima izvir, ki odvaja odvečno vodo v Marmaro, medtem ko se ob visokih plimanjih morska voda preliva v jezero. Zato je voda v jezeru nekoliko slana. Po Wikipediji ime izvira iz majhnih čolnov, imenovanih "çekmece", ki so se uporabljali za prevoz ljudi čez jezero, ko mostu še ni bilo.

Most se nahaja na tem izviru, na mestu, kjer poteka glavna cesta, ki povezuje Istanbul z evropsko stranjo. Po navedbah Islamske enciklopedije je na tem mestu v rimski dobi verjetno obstajal lesen most. V 6. stoletju je cesar Iustinianos uničeni most obnovil in zgradil kamniti lok. Sultan Mehmed II. je most popravil pozimi leta 1455. Po navedbah Evliya Čelebija so z gradnjo današnjega mostu začeli v obdobju sultana Sulejmana I., dokončali pa ga v času sultana Selima II. Glede arhitekta so viri previdni: most se ne pojavlja na seznamu del arhitekta Sinana, medtem ko Orhan Bozkurt, ki je preučeval Sinanove mostove, trdi, da bi ga lahko zasnoval Acem Ali, ki je bil pred Sinanom glavni arhitekt. Zahodni viri ga pogosto imenujejo "Ponte Piccolo", kar pomeni "majhni most", v primerjavi z mostom v Büyükçekmece.

Most je dolg 210 metrov, širok 7,60 metra, najširši lok pa je širok 10 metrov. Med prvo svetovno vojno so ga razširili in izravnali naklon, zaradi česar je izgubil prvotno obliko. Vsekakor se ustavite in si oglejte fontano pri mostu, ribiške čolne v bližini in razgled na jezero. Ostanki, ki se nahajajo na severozahodni obali jezera, bi po mnenju arheologov lahko pripadali mestu Bathonea, ki je omenjeno v nekaterih virih.

Vir: Islamska enciklopedija; Wikipedija.

Most Kanuni Sultan Süleyman v Büyükçekmeceju je, kot piše v enciklopediji islamistične zgodovine (TDV), eden izmed najpomembnejših spomenikov osmanske inženirstvene tehnike. Po informacijah v tem viru je starorimska most prečkovala močvirje, nekoliko severneje, in je bila poškodovana zaradi poplav. Namesto kratkega mostu, ki bi ga povezoval s pločniki, je arhitekt Sinan zasnoval dolg most, ki se je raztezal po celotnem močvirju in je bil postavljen na trdnejši podlagi, južneje. Za vsakega od stebrov so izdelali kalupe velikosti ladje, v katere so vstavili kljuhe in jih povezali z raztopljeno svincom.

Gradnja se je začela po ukazu sultana Kanunija, vendar je sultan umrl med vojaško kampanjo v Zigetvaru, zato je most dokončal njegov sin, sultan Selim II. Inskripcije na mostu navajajo leto dokončanja kot 975 (1567-68). Most je sestavljen iz štirih delov različnih dolžin, ki so povezani z umetnimi otočki; skupna dolžina je približno 636 metrov, širina pa je malo več kot 7 metrov, ima pa 28 odprtin. Mestna občina opozarja, da je ta širina omogočala, da sta se dve karavani premikala hkrati. Presledki med deli mostu brez ograj so bili namenjeni temu, da so lahko poplavne vode prečkale most, ne da bi ga poškodovale.

Med sprehodom opazujte dve stvari. Na vrhu najširšega loka so klopi za počitek. V paviljonih na obeh koncih enega od delov mostu sta arabski in turški napisi; turški napis pa vsebuje besedno zvezo "delo Yusuf b. Abdullah", ki, kot trdi TDV, predstavlja edini znan podpis arhitekta Sinana na njegovem delu. Danes se glavni promet odvija preko sodobnega mostu, ki se nahaja nekoliko naprej, medtem ko je zgodovinski most relativno dobro ohranjen.

Vir: Enciklopedija islamistične zgodovine (TDV); Mestna občina Büyükçekmece; Wikipedia.

Na majhnem zgodovinskem območju ob vhodu na most stojijo tri zgradbe. Velika karavanseraja Büyükçekmece, znana tudi kot Kurşunlu Han, dobi ime po strehi, pokriti s svincem. Po informacijah na spletni strani občine Büyükçekmece, ki se ukvarja s zgodovinskimi kraji, je ta karavanseraja, zgrajena leta 1566, zaprta zgradba brez notranjega dvorišča; stene so zgrajene iz enega reda kamnitih blokov in dveh redov opeke. V središču je bilo veliko območje za živali in tovori, medtem ko so potniki počivali in spali v stranskih delih, kjer so bile pečice in niše. Po Wikipediji je na tem mestu že v obdobju sultana Fatiha stala karavanseraja, pri čemer je današnja zgradba, po informacijah organizacije TDV, omenjena v seznamu del arhitekta Sinana, in je bila leta 1965-1966 obnovljena s strani Generalne uprave za vakuf. Potnik Evliya Čelebi je tukaj prenočil leta 1659, ko je potoval v Bosno. Karavanseraja je bila ena od postaj na poti Rumeli, in danes gosti kulturne in umetniške prireditve.

Nasproti karavanseraje stoji džamija Sokullu Mehmet Paşa, od katere je danes ohranjena le minaret, prehod in nizka stena. Minaret džamije, ki je bila zgrajena okoli leta 1567 za velikega vezira Sokullu Mehmed Pašo, je po informacijah občine in Wikipedije izjemna, saj je izrezan iz enega samega kamnitega bloka. Sosednji vodnjak sultana Sulejmana je prav tako iz leta 1566; narejen je iz belega marmorja, visok je 6 metrov in ima tri odprtine, ki so okrašene z ostrimi loki in vsaka vsebuje vodni curek.

Program dogodkov karavanseraje lahko preverite na spletni strani občine Büyükçekmece, ki se ukvarja s kulturo in umetnostjo. Preden se dan zaključi, se še enkrat vrnite k mostu in opazujte jezero; na tej postaji so se stoletja ustavljale karavane, ki so potovale po poti Rumeli.

Vir: Občina Büyükçekmece; Wikipedija.