Od Kaleiçija do Karaağaç, proti reki Meriç.

Začnite obisk pri makedonskem stolpu, ki se nahaja na severni strani starega mesta Kaleiçi. Stolp je bil eden od vogalnih stolpov obzidja, ki ga je ustanovil rimski cesar Hadrijan in obkrožal mesto Hadrianopolis. Je edina ohranjena stavba od tega obzidja. Kulturni portal ga imenuje "Edirnski grad, makedonski stolp", v mestu pa je znan tudi kot "stari stolp". Viri navajajo, da je bil stolp zgrajen v obdobju Hadrijana, v drugem stoletju našega štetja. Najprej si oglejte okolico stolpa, saj je vrt danes urejen kot arheološki park. Med izkopavanji so odkrili rimsko keramiko ter opečne strukture, ki so bile verjetno uporabljene kot žar za keramiko in skladišče za žito. Nedavna izkopavanja so odkrila tudi dodatne strukture kapelice, ki datira iz desetega stoletja, ter rimski žar za keramiko. V vrtu poiščite tudi ostanke otomanske lednice iz leta 1908 ter temelje hiš iz poznega otomanskega obdobja. Ko opazujete stolp, opazujte kamnite in opečne elemente na dnu zidu; na tem mestu lahko preberete, kako je bila struktura v različnih obdobjih obnovljena. Leta 1867 je guverner Edirna, Hacı İzzet Paşa, dodal lesene nadstropja na stolp in namestil uro. Od takrat je bil stolp dolgo časa znan kot "stolp ure" ali "državni stolp". Zgornji del, ki ga je uničila potres leta 1953, je bil kasneje porušen, zato silueta, ki jo vidite danes, nima ure. Ministrstvo za kulturo in turizem je začelo obnovo stolpa konec leta 2021, in po dolgem delu je bil stolp leta 2026 odprt kot "Muzej makedonskega stolpa". V notranjosti lahko s pomočjo dvigala prispete do zgornjega dela stolpa in si ogledate različne etaže. Razstava vključuje keramiko, steklarski izdelke, svetilke, kovance in vsakdanje predmete iz obdobij Rima, vzhodnega Rima, otomanskega obdobja in republike. Eden od najbolj zanimivih artefaktov je glava kipa, ki prikazuje Odiseja in je bila najdena med izkopavanji v Kaleiçi leta 1977. Na razstavi je tudi gasilni cev, ki spominja na obdobje, ko je bil stolp uporabljan kot opazovalnica za požare. Zgornja opazovalna ploščad vam omogoča, da v enem pogledu vidite strehe Kaleiçi in minarete Selimije. Za fotografiranje se premaknite na južno stran ploščadi; od tam boste lahko ocenili smer ceste Karaağaç, po kateri boste kmalu šli. Pred obiskom preverite trenutne obratovalne čase in pogoje vstopa na uradnih straneh. Ko zapustite stolp,

Vstopite v tržnico Ali Paša skozi vhod na strani stolpa, ki se je nekoč imenoval "Vrata stolpa". To mesto ne boste uporabljali kot običajno nakupovalno točko, ampak kot pot med starim mestom in novim. Po navedbah Islamske enciklopedije (TDV), imata tržnica na obeh koncih "Vrata stolpa" in "Ribji vrata", med njima pa se nahaja še štiri vhoda, ki vodijo v stranske ulice. Med sprehodom po dolgi galeriji preštejte te stranske vhode in si oglejte, kaj se skriva za vsakim od njih. Enciklopedija poudarja, da so "Vrata stolpa" in stranski vhodi postavljeni ne na popolnoma ravni črti, ampak v rahlo zamaknjenih prostorih. Ta nepravilnost kaže, da je bila tržnica zgrajena tako, da se prilagaja strukturi ulic tiste dobe, kar je značilnost starega otomanske urbanistične zasnove. Vhod, ki vodi proti zahodu, je bil po starih virih usklajen s središčnimi vrati trdnjave, kar pomeni, da je tržnica povezovala mesto, obdano z obzidjem, z zunanjim svetom trgovine. Evliya Čelebi je opisal ulice starega mesta kot mrežo pravokotnih poti, ki se križajo pod pravim kotom. Izkoristite enega od stranskih vhodov, da se izstopite in sami preverite, koliko te mreže je še danes vidna. Staro mesto je nekoč bilo znano po lesenih hišah z dvema nadstropjema, ki so bile postavljene v vrtovih; po požarih in potresih se je ta podoba precej spremenila. Kljub temu pa lahko v ozkih ulicah še vedno najdete fasade, ki ohranjajo duh preteklosti. Ko se vrnete na tržnico, nadaljujte sprehod do središčnega prostora. Tam se nahaja dvorišče z štirimi stebri, ki ga opisuje enciklopedija kot rezultat ravne zasnove tržnice. Zastavite se na tem mestu in si oglejte obe strani galerije; ritem obokanega stropa, ki ga tvorijo loki, je tukaj najbolj opazen. Ko zapustite tržnico, ponovno si oglejte barvne kamne in okvire na lokih glavnih vhodov. Verjame se, da je to mesto, ki ga je v začetku 18. stoletja opisala Lady Mary Wortley Montagu v pismu iz Edirne, kot pokrito in čisto tržnico. Tržnica je izgubila svoj sijaj v 19. stoletju, leta 1947 je bila temeljito obnovljena in se je ponovno oživila po 60. letih. Danes je še vedno zelo obiskana, zato se namesto da stojite v sredini galerije, počakajte na strani, blizu trgovin. Če ste prišli s kolesom, ga nosite v roki med sprehodom po tržnici. Če je preveč ljudi, prečerzite tržnico in se za daljši obhod iz

Po tržnici se odpravite na cesto, ki vodi proti Karaağachu, in nadaljujte v južni smeri. Cesta se najprej pripelje do reke Tunca, kjer jo prečite preko mostu Tunca. Most, zgrajen v začetku 17. stoletja, je z desetimi loki in majhnim stolpom v sredini. Kmalu po prečkanju reke Tunca prispete do mostu Meriç. Obe reki se združita tik pod temi mostovi, kar pomeni, da v nekaj sto korakih prečkate obe veliki reki. Gradnja mostu Meriç se je začela leta 1842, v času sultana Abdülmecida, in je bila zaključena leta 1847, kot navaja Kulturni portal. Poskusite si ogledati most od obale, z boka; samo tako lahko opazite dvanajst visokih lokov, ki se dvigajo na trinajstih stebrih. Sredina mostu je visoka, konci pa so nižji; ta profil je na obali zelo dobro viden. Oglejte si praznine med stebri, ki so bile odprte, da bi zmanjšale obremenitev mostu med poplavami. Nato se povzpnite na most in se sprehodite do marmornega paviljona v sredini. V paviljonu se nahaja napis, ki opisuje gradnjo mostu. V notranjosti kupole so stenske slike z razgledom na Edirno, na vrhu kupole pa je bila nekoč nameščena železna zaščita proti streli, okrašena s sončnimi motivi. Zastavite se v paviljonu in se obrnite proti severu, kjer se minareti Selimije dvigajo nad vodo in drevesi. Na obeh straneh mostu so bili zgrajeni dokovi iz kamna, namenjeni sidranju čolnov, bark in splavov. Ti dokovi so spomin na rečno trgovino, ki je potekala vzdolž reke Meriç in se od tu odpravljala v notranjost Balkana. Reča Meriç izvira v Bolgariji, vstopa v Turčijo v Edirnu in je del meje z Grčijo. Ob obali se razprostirajo parki, ki nudijo lepe točke za počitek in uživanje v pogledu na reko. V brošuri Ministrstva za kulturo in turizem je opisano, da se lahko po reki Meriç vozite z tradicionalnimi čolni Kancabaş, ki so pobarvani v edirnski rdeči barvi. Brošura tudi priporoča, da si ogledate sončni zahod ob reki Meriç, in to je odlično mesto za to. Ko sonce zahaja za Karaağachom, se odsev lokov v vodi najbolj izrazi. Ker je most ozek in po njem poteka promet, bodite previdni in se držite ograje, če želite fotografirati. Če želite fotografirati z obale, vam bo ravno zahodni konec mostu omogočil, da ulovite celotno vrsto lokov. Ko prečkate most in prispete na nasprotno stran, vstopite v Karaağach. Od tu pot nadaljuje po ravn

Po Meriçu poteka cesta v eno samo, vdirja se v mesto Karaağaç in vas popelje do stare postaje. Najprej se seznanite z okolico, saj je pomen te postaje skrit v njeni zgodovini. Karaağaç se v virih ne omenja veliko pred šestnajstim stoletjem; zaradi svoje lege, na višini, obdane z gozdovi in reko, je sčasoma postala priljubljena počitniška destinacija za prebivalce Edirna. Ko je bila v devetnajstem stoletju zgrajena železniška postaja, se je mesto hitro razširilo, med nasadi murv se je razvila proizvodnja svilopudov in predelava kokonov. V začetku dvajsetega stoletja se je Karaağaç zaradi svojih kin in prireditvenih dvoran imenovala "Majhen Pariz". Zdaj se odpravite do fasade postaje. Zgradba, ki jo je v neoklasičnem stilu zasnoval arhitekt Kemaleddin, je bila navdihnjena s postajo Sirkeci. Ta tri nadstropja šteječa, pravokotna zgradba, dolga približno osemdeset metrov, je bila v veliki meri končana leta 1914. Zaradi spremembe trase zaradi prve svetovne vojne postaja ni bila odprta, vlake pa so začeli sprejemati šele leta 1930. Ker je del proge potekal na drugi strani meje, so vlaki, ki so prihajali iz Istanbul, več let potovali skozi ozemlje sosednje države, da bi dosegli to mesto. Leta 1971, ko je bila odprta nova postaja v Edirnu, se je postaja Karaağaç zaprla. Zgradba je kasneje pripadla Univerzi Trakya, kjer je bila obnovljena v skladu z njenim prvotnim videzom in je več let služila kot rektorat. Danes ta zgradba gosti Fakulteto za likovne umetnosti univerze, zato se osredotočite na njeno fasado in vrt, ne pa na notranjost. V vrtu se nahaja spomenik Lozan, ki je bil postavljen v spomin na sporazum iz Lozana, podpisan leta 1923, in je bil odprt leta 1998. Da bi si spomenik ogledali z bližnjega, se odpravite v sredino trga. Tri betonske konzole, ki se dvigajo pod kotom štirideset pet stopinj od tal, podpirajo tri stebre. Najvišji steber simbolizira Anatolijo, drugi Trakijo, med njima pa je manjši steber, ki predstavlja Karaağaç. Betonski obroč, ki povezuje stebre, simbolizira enotnost. Pred obročem stoji kip mlade deklice, ki v eni roki drži goloba, v drugi pa dokument. Polkrožna bazen pri dnu spomenika predstavlja morja, ki obkrožajo tri strani Turčije. Okoli spomenika je urejen park, kjer je za vsako leto Republike posajeno po eno drevo. Nato vstopite v Muzej Lozan, ki se nahaja v dodatni zgradbi postaje. V dveh