Od jezera Sera do Kadıralak: Jezero, gorovje in jame zahodne regije Trabzona.

Zgodaj zjutraj obiščite jezero Sera, saj je v trenutkih, ko veter še ne moti gladine, najlepše. Kot poudarja inventura kulture Črnega morja, je prava privlačnost tega jezera odsev dreves, ki se odražajo v mirni vodi. Ko parkirate avto, se najprej ustavite ob obali in opazujte obe strani doline. Ta pogled je pomemben za razumevanje nastanka jezera. Po informacijah, je februarja 1950, po obilnih padavinah, obsevi kamen iz obeh strani doline Derecik zaprli dno doline in prekinili tok reke Sera. Po podatkih Wikipedije, je bila količina padlega kamna približno petnajst milijonov kubičnih metrov, jezero pa je doseglo polno mero v osemnajstih dneh. V zgodovinskih virih se navaja, da se je to zgodilo en dan prej; direktorat za kulturo in turizem navaja 20. februar, drugi viri pa 21. februar. Poudarja se, da so še danes vidne sledi plazov na obeh straneh, zato je dobro začeti iskanje ob strmih in goli steni. Ime jezera izvira iz starega imena bližnje vasi Yıldızlı, ki se je nekoč imenovala Sera. Sprehodite se po poti, ki se razteza ob obali, in se odpravite v dolino. Ko je jezero nastalo, je bilo dolgo približno štiri kilometre, vendar se je gladina vode zmanjšala, ko se je pregrada sčasoma erodirala. Danes je širina jezera, po informacijah direktorata za kulturo in turizem, med petnajst in dvajset metrov. Med sprehodom opazujte barvo vode in usedline ob obali, saj je od velikega plazu leta 1990 zemlja, ki jo prinaša reka, počasi zapolnjevala jezero. Zato se ne vkopavajte v vodo ob obali, saj Wikipedia navaja, da se usedline na dnu jezera otežujejo izhod ljudi in živali, kar lahko povzroči žrtve. V jezeru živijo postrvi, branci in potočni raki, ter sladkovodne račke, ki so jih kasneje naselili. Območje je bilo leta 2005 razglašeno za naravno območje, leta 2010 pa za narodni park. Po informacijah Wikipedije, se v bližini jezera, približno tristo metrov pod gladino, nahaja majhna hidroelektrarna. V okviru narodnega parka so možne dnevne izlete, pohode in kolesarske ture. Najboljši koti za fotografiranje so tisti, kjer se odsev združuje z gozdovito stranjo pri ožjem koncu jezera. V meglenem jutru se zgornji del doline lahko skrije v oblakih, kar jezeru daje še bolj mistično vzdušje. Ustavite se na klopci ob obali in si privoščite kratek postanek, saj bo pot, ki sledi, nenehno naraščala. Ne pozabite, da je cesta ok

Poglejte, kako priti do Hıdırnebi, po navodilih Uprave za kulturo in turizem: Z ceste med Akçaabat in Düzköy se ob 12. kilometru odmaknite proti zahodu in se približno 10 kilometrov vzpenjajte do planote. Uradne informacije potrjujejo, da je ta cesta odprta za promet tako poleti kot pozimi, vendar je priporočljivo voziti počasi v meglenih dneh. Med vzponom boste opazili, kako se gozd spreminja in kako se doline spuščajo v nižino. Višina planote se v različnih virih razlikuje; Wikipedija in informacije iz Akçaabata navajajo višino 1600 metrov, medtem ko Uprava za kulturo in turizem omenja višjo vrednost. Ne glede na to, katero višino vzamete, boste ob izstopu iz avtomobila opazili, da je zrak na obali bistveno hladnejši. Najprej se sprehodite med hišami na planoti. Veliko lesenih hiš je bilo zgrajenih v skladu z lokalno arhitekturo v okviru projekta Yayla Kent, ki se je začel leta 1998. Uprava za kulturo in turizem navaja, da je bila ta planota ustanovljena kot primer, ki se ujema z naravo in je pionirski projekt. Nato se odpravite na vrh Hıdırnebi, saj ga viri opisujejo kot naravno opazovalnico. Od tu lahko na prostem vidite Akçaabat, okoliška vasi in modrino Črnega morja. V oblačnih dneh se panorama obrne in oblaki se razprostirajo pod vami, kot bi bili morje. Če želite videti "morje" iz oblakov, čakajte tople dni, ko se nizki oblaki združujejo. Na vrhu lahko piha močan veter, zato s seboj vzemite jakno. Obiščite tudi travnik, kjer potekajo festivali; lokalni prebivalci temu območju pravijo Dernek Çimeni ali Argolos Çimeni. Po informacijah iz Akçaabata se festival, ki se začne sredi julija, konča 20. julija, pri čemer se dogodki zadnjega dne imenujejo Orak Yedisi. Med festivalom se na travniku odpre tržnica, ob zvokih kemenče in davula se oblikujejo ljudske verige. Če obiščete to območje julija, bo zelo polno, zato parkirajte avtomobil na mestu, ki ga določijo uslužbenci. Tisti, ki obiščejo to območje jeseni, bodo opazili rumene in rdeče liste v nižinah ter meglo na vrhovih. Uprava za kulturo in turizem tudi opozarja, da je v gozdu mogoče opazovati divje živali, kot so volkovi, lisice in šakali. Če želite videti živali, počakajte tiho ob robu gozda in jih ne hranite. Uprava za kulturo in turizem navaja, da so na planoti končani vsi infrastrukturni projekti in da je mogoče prenočevati v hišah, ki sp

Za obisk jame Çal sledite navodilom, ki jih je podala občinska služba za kulturo in turizem: zapustite okrožje Düzköy in zavijte desno, nato pa se premaknite skozi vas Čalköy, da pridete do jame. Vhod v jamo se nahaja ob reki Kulaklık Deresi, tik ob cesti, ki vodi iz Čalköya do Čayırbağı. Ko parkirate avto, se preden vstopite, poglejte navzgor, saj na hribu nad jamo stoji zgodovinski grad. Preden vstopite, si oblecite jakno in shranite telefon v žep, saj je znotraj hladneje in bolj vlažno kot zunaj. Jama Çal je v bistvu podzemni vodni kanal, skozi katerega teče majhen potok. Po informacijah agencije AA, globina tega potoka doseže meter in pol v obdobju padavin, poleti pa se zmanjša na dvajset centimetrov. Zato bo spomladi, ko obiščete jamo, šum vode in njen tok veliko močnejši. Po vstopu se prvih dvesto metrov premaknete po eni samo koridorju in opazite, da se višina stropa nenehno spreminja. Po informacijah občinske službe za kulturo in turizem, se stalaktiti in stalagmiti začnejo pojavljati po prvih sto petdeset metrih. Koridor se po približno dvesto metrih razdeli in priporočamo, da najprej zavijete desno. Območje, ki ga je mogoče obiskati, je dolgo približno štiri sto metrov, približno na šestdesetem metru pa se nahaja majhno jezero in slap. Zastavite se pred slapom in poslušajte, kako voda udarja ob skalo; to je eno izmed najbolj impresivnih krajev v jami. Nato se vrnite na križišče in se premaknite po levi strani, po približno sto petdeset metrov. V sobi na koncu tega odseka se nahaja odprtina, skozi katero teče voda, ki izvira iz površinske votline. Agencija AA poroča, da na tem območju najdemo ovalne jame, napolnjene z vodo, ki so nastale zaradi erozije in propadanja apnenčastega kamna. Ker jama ima povezave s površjem preko votlin, lahko čutite rahlo gibanje zraka, zaradi česar se obiskovalci pogosto zmotijo in mislijo, da se sprehajajo po dolini, ne pa v podzemlju. Po informacijah Wikipedije, je jama nastala v dveh fazah, približno osem milijonov let nazaj. Najprej so jo erodirale kapljice vode, ki so topile apnenec, nato pa se je območje dvignilo. Do danes so raziskali do osem kilometrov, vendar je območje, ki ga lahko obiščete, omejeno na približno kilometer. Ne zapustite lesenih in kovinskih poti, ne dotikajte se formacij in uporabljajte bliskavico zmerno. Mokre površine so lahko

Zadnja postaja za dan je naravni park Kadıralak, ki se nahaja tik ob okrožju Tonya. Po Wikipediji je park oddaljen približno dva kilometra od središča Tonye, nahaja se v višini 1480 metrov in je ob meji z območjem Kadıralak. V poročilih se pojavljajo različne mere za samo območje, na primer 1300 metrov in devet kilometrov do okrožja; obe številki se verjetno nanašata na različne dele istega območja. Park zajema približno 3500 hektarjev in je uradno registriran kot 223. naravni park v Turčiji. Wikipedia navaja, da se na vzhodu parka nahajajo območja za zaščito in trajnostno upravljanje, kar pomeni, da so tudi bližnja travnata območja del celotne zaščitene enote. Po tem, ko parkirate, se najprej sprehodite do roba travnika in si oglejte celotno pokrajino. Območje obkrožajo gozdovi smrek, jelk in borovcev, v središču travnika pa stojijo lesene koče, zgrajene na kamnitih temeljih. Kar naredi Kadıralak tako znanega, so modre cvetlice, ki cvetijo spomladi; te rastline, znanstveno imenovane *Scilla bifolia*, obarvajo travnik v vijolično barvo. Zato lokalni prebivalci temu območju pravijo tudi "Vijolična travnata območje". Po poročilih cvetlice običajno cvetijo v aprilu in so vidne približno dve tedna. Vendar se čas cvetenja razlikuje glede na zimo; po mrzli zimi cvetijo pozneje, medtem ko v toplih letih lahko zacvetijo že pred aprilom. Modra cvetlica spada med rastline, ki jih mora Turčija zaščititi v skladu s Bernsko konvencijo. Po poročilu TGRT so obiskovalci v preteklosti med fotografiranjem stopili na cvetlice, kar je povzročilo hitro izginotje cvetnega oblika. Zato se izogibajte vstopu na travnik med cvetenjem, držite se poti in fotografirajte z distance. Po tem, ko cvetlice usahnijo, na travniku zacvetijo rumene cvetlice, in nekateri viri omenjajo, da se to območje v tem času imenuje "Rumena travnata območje". V začetku poletja lahko naredite kratek sprehod po gozdnih cestah ob robu travnika in poiščete mirno mesto za opazovanje ptic in rastlin. Enciklopedija Küre navaja, da na tem območju ne potekajo velike prireditve, zato je to veliko bolj mirno mesto v primerjavi z Hıdırnebi. Jeseni se območje spremeni v drugačno podobo, ko se pokrije z rumenimi listi in gosto meglo. Enciklopedija Küre tudi opozarja, da na tem območju ni nastanitvenih zmogljivosti in da so možnosti